Mladi vprašujejo:

Zakaj sem vedno kriv jaz?

»Oče ima alergijo, delati pa mora z ljudmi, ki kadijo. Ko pride domov, je včasih zelo razburjen. Morda kaj kam založi, potem pa za to krivi mene. Ko mu povem, da je stvar založil on, se razjezi in mi odvrne, da ga ne bi smela popravljati.« (Najstnica)

ALI se včasih počutiš, kakor da si v družini grešni kozel? Ali se ti zdi, da vedno, kadar gre kaj narobe, okrivijo tebe? Tako se zdi 14-letni Joy. Živi v enoroditeljski družini in pogosto pazi mlajšega brata in sestro. »Kadar se sporečeta, sem v spodnjih prostorih,« se pritožuje Joy. »Vedeta se tako neumno in nezrelo! Toda ko se vrne domov očka, vpije name, ker pač nisem bila tam, da bi spor preprečila.«

Če ti starši pravijo, da si razvajen, len ali neodgovoren, oziroma te ožigosajo še s čim drugim, se morda zdi, kakor da si nepopravljiv, in včasih je morda celo videti, kakor da pričakujejo, da boš pogrešil. Ramonu je družina dala vzdevek raztreseni profesor, zaradi česar je bil zelo užaljen. Morda si tudi ti užaljen, ker so ti dali vzdevek po kakšni od tvojih hib ali pa so te z njo ožigosali, četudi so jo izrekli prisrčno. In namesto da bi te takšna negativna opazka spodbudila k temu, da bi se popravil, ti morda daje le še večji občutek, da vedno obtožijo tebe.

Oštevanje je lahko še posebej boleče, ko je videti, da gre za pristranost. »Sem srednji otrok,« pravi najstnik Frankie, »in vedno potegnem najkrajši konec.« Morda se zdi, kakor da so tvoji bratje oziroma sestre vedno nedolžni, ti pa da si kriv za vsako malenkost.

Zakaj starši oštevajo

Kadar otroci storijo kaj narobe, je seveda prav, da jih starši pograjajo, saj je koristno, pozitivno karanje eden od načinov vzgoje bogaboječih staršev, ki otroke vzgajajo »v strahu in svarjenju Gospodovem«. (Efežanom 6:4) Zgodi pa se, da se tudi najboljši starši preburno odzovejo ali celo prenagljeno napačno sklepajo. Spomnite se dogodka iz Jezusove mladosti. Zgodilo se je, da so Jezusa pogrešali. Na koncu se je izkazalo, da je v Božjem templju in razpravlja o Bibliji. Kljub temu pa ga je mati, ko sta ga z očetom našla, vprašala: »Otrok, zakaj si nama to storil? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« (Lukež 2:48, Ekumenska izdaja)

Jezus je bil popoln, zato ni bilo treba skrbeti, da bi se zapletel v prestopništvo. Toda kakor vsi ljubeči starši je imela tudi njegova mati čut odgovornosti do svojega otroka in se je odločno odzvala, morda v strahu, da je v nevarnosti njegova blaginja. Podobno se lahko tudi tvoji starši kdaj preburno odzovejo, pa ne ker bi hoteli biti zoprni ali brezsrčni, ampak preprosto zato, ker jim je zate res mar.

Upoštevaj tudi, da živimo v ‚kritičnih časih, v katerih je težko živeti‘. (2. Timoteju 3:1, NW) Starši zaradi dela in skrbi za dom doživljajo precejšnje strese, kar lahko vpliva na to, kako ravnajo s tabo. (Primerjaj Propovednik 7:7, SSP.) Neka psihologinja je opazila: »Nekateri starši, ki so sicer v normalnih razmerah pravični ljudje, lahko, kadar v družini pride do kakšne krize, izgubijo potrpežljivost in se prenagljeno odločajo.«

Samski starši so morda še posebej nagnjeni k temu, da svoja razočaranja sproščajo nad otroki, preprosto zato, ker nimajo zakonca, s katerim bi se o problemih pogovorili. In priznati moramo, da prestreči glavni sunek starševega osebnega razočaranja ni šala. Sedemnajstletna Lucy pravi: »Če sem upravičeno kaznovana za tisto, kar sem res storila, dobro. Toda to, da sem kaznovana, ker je mati slabe volje, res ni pravično.«

Drugi dejavnik pa je pristranost. Resda ima roditelj ponavadi rad vse svoje otroke, toda nič nenavadnega ni, če je kateremu bolj naklonjen.a (Primerjaj 1. Mojzesova 37:3.) Občutek, da si manj ljubljeni otrok, je že sam po sebi boleč. Vendar če se ti zdi, da zanemarjajo tvoje potrebe ali da te pogosto oštejejo za početja bratov oziroma sester, te bo to seveda vznejevoljilo. »Imam mlajšega brata Darrena,« pravi mlada Roxanne. »On je mamin angelček. [. . .] In mama vedno obtoži mene, Darrena nikoli.«

Problematične družine

V zdravih družinah se tu in tam zgodi, da kdo koga po krivem obdolži. Toda v problematičnih družinah utegnejo starši obtoževati, sramotiti in poniževati že iz navade. Včasih se obtožbi pridruži še »ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje«. (Efežanom 4:31, SSP)

Ali je za takšne starševske izbruhe lahko kriv mlad človek? Že res, da je lahko neposlušen sin ali hči roditelju »v žalost«. (Pregovori 17:25) Vendar pa Biblija govori staršem, ko pravi: »Ne dražite [dobesedno: ne jezite] svojih otrok.« (Efežanom 6:4) Kakor vsi kristjani se mora tudi roditelj obvladovati in biti »strpljiv«. (2. Timoteju 2:24) Kadar torej roditelj izgubi samoobvladanje, ne sme otroka oštevati zaradi njegovih hib.

Roditeljevi besedni napadi so lahko očiten dokaz, da je v čustveni stiski, depresiji ali da nima samospoštovanja. Lahko da ima probleme, morda gre za krizo v zakonu ali alkoholizem. Po nekem viru so tisti grešni kozli pogosto prav otroci staršev odvisnikov. »Nič, kar naredijo, ni prav. Morda jih zmerjajo, da so ‚neumni‘, ‚slabi‘, ‚sebični‘ itn. Družinskim članom je zato takšen otrok (ali otroci) odkrit ‚problem‘, s tem pa se umaknejo svojim neprijetnim občutkom in težavam.«

Spoprijeti se s krivičnimi obtožbami

Dr. Kathleen McCoy piše: »To, da ožigosamo, podcenjujemo in kritiziramo otroka kot osebnost, [. . .] lahko vpliva na njegovo mišljenje o sebi, povzroči depresijo in nekomunikativnost v najstniški dobi.« Z osornim ravnanjem se lahko, kakor pravi Biblija, ‚draži‘ otroke in lahko postanejo »malosrčni«. (Kološanom 3:21) O sebi lahko začneš razmišljati, kakor da si brezvredni ničé. Do svojih staršev lahko začneš gojiti tudi negativne občutke. Morda skleneš, da jih le z maločim lahko zadovoljiš in da se ne splača poskusiti. Lahko se razjeziš in razburiš ter zato morda zavračaš vsakršno vzgojo, celo pozitivno kritiko. (Primerjaj Pregovori 5:12.)

Kako se lahko s tem spoprimeš? Veliko bo odvisno od tvojih okoliščin. Zakaj se ne bi ustavil in jih stvarno ocenil? Na primer, ali je res, da te vedno obtožijo? Ali pa so morda starši preprosto nagnjeni k temu, da so včasih nekoliko prekritični in izrečejo kaj napačnega? »V mnogem namreč napačno delamo vsi,« pravi Biblija, tudi starši. (Jakob 3:2) Torej četudi se starši tu in tam malo preburno odzovejo, ali se moraš tako odzvati tudi ti? Morda pa se da koristno uporabiti biblijski nasvet iz Kološanom 3:13: »Prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi [Jehova] odpustil vam, tako tudi vi.«

Pri tem ti bo pomagalo to, da se boš vživel v čustva svojih staršev. Pregovori 19:11 pravijo: »Razum zadržuje človeku jezo, in v čast mu je izpregledati pregrešek.« Če se ti zdi oče nenavadno razdražljiv, ko pride z dela, in te ošteje za nekaj, česar nisi storil, ali ti je treba iz muhe delati slona? To, da se zavedaš, da je verjetno napet in utrujen, ti morda lahko pomaga »izpregledati pregrešek«.

Kaj pa če to, da te po krivem oštejejo, ni le zaradi trenutne razdraženosti, ampak je tako vedno in ne mine? Naslednji članek bo govoril o tem, kako lahko svoj položaj izboljšaš.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 19]

Kadar je starševo karanje potrebno, ni krivično