Kaj se dogaja z zabavo

KAKO so se mogli stari Rimljani, ki naj bi bili na višku svoje kulture, ob trpljenju soljudi zabavati? »To se lahko pojasni le s hrepenenjem po novih in močnejših poživilih,« piše Gerhard Uhlhorn v delu Der Kampf des Christentums mit dem Heidentum. »Ljudje so, nasičeni vseh mogočih užitkov, iskali [. . .] razburjenja, ki ga drugje več niso mogli dobiti.«

Mnogi danes jasno kažejo podobno »hrepenenje po novih in močnejših poživilih«. Res je, da se morda ne zbirajo, da bi v živo gledali prelivanje krvi ali razuzdanost. Toda njihova izbira zabave odkriva, da so podobno obsedeni z nasiljem in spolnostjo. Razmislite o nekaterih primerih.

Filmi. V zadnjih letih izdelovalci filmov kažejo »naklonjenost do perverznega«, trdi filmski kritik Michael Medved in dodaja: »Videti je, da je sporočilo filmskega posla to, da si prikazovanje krutosti in blaznosti zasluži resnejšo obravnavo, več samodejnega spoštovanja, kakor kateri koli poskus prikazati plemenitost oziroma dobroto.«

Izdelovalce filmov tekmovanje s televizijo sili, da gredo skoraj v vse, samo da bi ljudi zvabili v kino. »Potrebujemo filme, ki na gledalca močno učinkujejo, se vanj zarežejo, ki med vsem, kar ljudje vidijo na televiziji, zbujajo največ pozornosti,« pravi predsednik nekega filmskega studia. »Ne gre za to, da bi bili predani krvi in drobovju ter [umazanemu] jeziku, toda danes to potrebujete, če želite predstaviti film.« In res je, mnogi tudi ob najbolj nazornem kinematografskem predvajanju nasilja niso več šokirani. »Ljudje postajajo imuni na učinke,« pravi filmski direktor Alan J. Pakula. »Število mrtvih se je početverilo, moč eksplozij narašča v megatone, ljudje pa za vse to postajajo gluhi. So nenasitni brutalnih vznemirjenj.«

Televizija. Kričavo razkazovanje spolnosti po televiziji je sedaj mnogokje po svetu nekaj običajnega, med drugim je tako v Braziliji, Evropi in Japonski. Povprečni ameriški televizijski gledalec naleti na kakih 14.000 s spolnostjo povezanih prizorov v enem samem letu. »Nič ne kaže, da bi naraščanje tem o spolnosti in njenega nazornega prikazovanja, upadalo,« poroča neka raziskovalna ekipa. »Nekdaj tabu teme, na primer krvoskrunstvo, sadomazohizem in bestialnost, postajajo velik del vode na mlin za čas največje gledanosti.«

Knjiga Watching America pravi, da obstaja vzrok za televizijsko permisivno norost. V njej piše takole: »Spolnost gre v promet. [. . .] Ko so mreže in produkcijske družbe odkrile, da so več gledalcev prijetno vznemirile, kakor pa razjezile, so začele postopoma povečevati prodajne možnosti svojih izdelkov, s tem da so dovoljevale kršiti vse več tabujev in to vse bolj nazorno.«

Video igre. Sorazmerno nedolžna doba Pac-Mana in Donkey Konga je dala prostor novi dobi pošastno sadističnih iger. Profesor Marsha Kinder te igre označuje za »slabše od televizije ali filma. Sporočajo namreč, da si lahko nadzor in moč pridobite le z nasiljem.«

Neki vodilni izdelovalec video iger v Združenih državah zaradi zaskrbljenosti javnosti sedaj svoje izdelke kategorizira. V igre z oznako »MA-17« (oznaka »za zrele« [v angleščini »mature«] kaže, da je igra neprimerna za mlajše od 17 let) je lahko zajeto hudo nasilje, spolnost in skrunitev. Vendar pa se nekateri bojijo, da bo ta oznaka samo pritegovala k igri. »Če bi bil star 15 let in bi videl oznako MA-17,« pravi neki ljubitelj video iger, »bi to igro hotel za vsako ceno.«

Glasba. Neka revija, ki natančno preiskuje vsebino priljubljene glasbe, trdi, da ob koncu leta 1995, le na 10 albumih med 40, ki so na vrhu, ni bilo kakšne skrunitve ali pa govora o drogah, nasilju ali spolnosti. »Ob glasbi, razpoložljivi prednajstnikom, človek odreveni, njen velik del je naravnost nihilističen,« poroča St. Louis Post-Dispatch. »[Glasba], ki privlači nekatere najstnike, je polna jeze in brezupa ter spodbuja občutek, da sta svet in sam poslušalec obsojena.«

Videti je, da se death metal, »grunge« rok in »gangsta« rap naslajajo ob nasilju. San Francisco Chronicle pa poroča, da »mnogi člani industrije napovedujejo, da so najbolj strašljive skupine na poti k vrhu«. Hvalnice jezi in smrti so sedaj priljubljene v Avstraliji, Evropi in Japonski. Res je, nekatere skupine skušajo imeti prijaznejše sporočilo. Kljub temu pa Chronicle opaža: »Dokazi kažejo, da na trgu ni veliko prostora za nedolžnost.«

Računalniki. So koristni in se jih lahko uporablja za mnogo pozitivnega. Vendar pa jih nekateri uporabljajo za posredovanje opolzkosti. Revija Maclean’s na primer poroča, da v to sodijo »slike in besedila o vsem, od bizarnih fetišev do prostitucije in pedofilije – snov, ki bi šokirala mnoge odrasle, kaj šele njihove otroke«.

Čtivo. Mnoge priljubljene knjige so polne spolnosti in nasilja. V zadnjem času je v Združenih državah in Kanadi priljubljeno »šokantno leposlovje« – odvratne grozljivke, ki merijo že na osemletnike. Diana West, ki piše za New York Teacher, trdi, da te knjige »mlade delajo neobčutljive, krnijo življenje uma, preden se je to sploh začelo«.

Mnogi stripi, ki izhajajo v Hongkongu, Japonski in Združenih državah, prikazujejo »hude in surove vojne teme, ljudožerstvo, obglavljanje, satanizem, posilstvo in skrunitev«, poroča raziskava Nacionalne koalicije o televizijskem nasilju (NCTV). »Prav šokantno je, kakšno hudo nasilje in izrojeno gradivo o spolnosti je v teh revijah,« pravi dr. Thomas Radecki, raziskovalni direktor NCTV-ja. »To kaže, kako neobčutljivi smo si dovolili postati.«

Treba je opozoriti

Jasno je, da je današnji svet prevzet s spolnostjo in nasiljem, in to se kaže v zabaviščni industriji. Stanje je podobno tistemu, ki ga je opisal krščanski apostol Pavel: »Ko so tako otopeli, so se prepustili razuzdanosti, da so z nenasitnim pohlepom počenjali vsakršne nesramnosti.« (Efežanom 4:19, EI) Danes mnogi upravičeno iščejo nekaj boljšega. Ali tudi vi? Če odgovarjate pritrdilno, vam bo v veselje vedeti, da zdravo zabavo lahko najdete, kot to pokaže naslednji članek.

[Okvir/slika na strani 5]

Televizija je lahko nevarna

TELEVIZIJA se je prvič pojavila v ameriški javnosti leta 1939, na svetovnem sejmu v New Yorku. Neki tam navzoči novinar je dejal, da o prihodnosti tega izuma dvomi. »Težava pri televiziji je,« je pisal, »da morajo ljudje sedeti in zreti v ekran; povprečna ameriška družina za to nima časa.«

Kako zelo se je motil! Pravijo, da povprečni Američan do takrat, ko konča šolo, preživi 50 odstotkov več časa pred televizorjem kakor pred učiteljem. »Otroci, ki veliko gledajo televizijo, so bolj agresivni, bolj pesimistični, težji, imajo manj domišljije, manj se menijo za občutke drugih in so manj sposobni učenci, kakor učenci, ki televizije ne gledajo toliko,« trdi dr. Madeline Levine v svoji knjigi Viewing Violence.

Kaj svetuje? »Otroke je treba poučiti, da ima televizija, ravno tako kakor vsaka druga naprava v hiši, določeno funkcijo. Ko si lase s fenom posušimo, ga ne pustimo kar vklopljenega, prav tako tudi ne opekača, ko je kruh že popečen. Za vsako posamezno napravo vemo, kako se uporablja, in tudi, kdaj jo izklopiti. Otroke je treba poučiti, da je tako tudi s televizorjem.«

[Okvir/slike na strani 7]

Zabava po svetu

Prebudite se! je svoje dopisnike po svetu povprašal, kakšna zabava je priljubljena v njihovi okolici. Navajamo, kaj dopisniki med drugim opažajo.

Brazilija: »Televizijski programi so vse bolj izrojeni. Kljub temu so otroci prepuščeni zabavanju s televizijo, saj mnogo staršev zaradi dela ni doma. Priljubljene so zgoščenke z okultnimi temami in video igre, ki prikazujejo hudo nasilje.«

Češka: »Od padca komunizma naprej državo pre­plav­lja zabava, ki je tu prej niso poznali, med drugim televizijski programi z Zahoda in pornografske prodajalne. Mladi pogosto obiskujejo diskoteke, biljardne klube in gostinske lokale. Često nanje močno vplivajo ekstravagantne reklame in pritisk vrstnikov.«

Nemčija: »Žal so mnogi starši preveč utrujeni, da bi svojim otrokom organizirali zabavo, pa si jo mladi priskrbijo sami. Nekateri se osamijo z računalniškimi igrami. Drugi hodijo na celonočne plese, imenovane ,raves‘, na katerih je obilo drog.«

Japonska: »Mladi in odrasli si radi krajšajo čas s stripi, toda v teh je pogosto polno nasilja, nemorale in grdega jezika. V navadi je tudi hazardiranje. Zaskrbljivo je tudi to, da nekatera dekleta kličejo zelo propagirane telefonske klube, ki ugodijo moškim z nemoralnimi nameni. Nekatere kličejo samo zaradi zabave, medtem ko se druge dogovorijo za plačan zmenek, kar jih v nekaterih primerih vodi v prostitucijo.«

Nigerija: »Po Zahodni Afriki se širijo nenadzorovani video kinematografi. V te nadomestne kolibe je vstop dovoljen ljudem vseh starosti, tudi otrokom. Pornografske video kasete in grozljivke so nekaj običajnega. Poleg tega pa krajevno izdelani filmi, predvajani po televiziji, navadno prikazujejo spiritizem.«

Južnoafriška republika: »Tukaj so zelo razširjeni ,raves‘, na njih pa se pogosto z lahkoto dobi droge.«

Švedska: »Tu uspevajo gostinski in nočni lokali, v njih se pogosto zbirajo kriminalci in preprodajalci drog. Televizijska in video zabava sta polni nasilja, spiritizma in nemorale.«