Uravnovešen pogled na zabavo

»KLAVRNO je življenje, če človek vidi le delo in se nikoli ne razvedri.« Tako se danes sicer na splošno misli, vendar se pozablja, da je to res. Pravzaprav lahko samo delo stori še hujše, kot da naredi življenje klavrno, oziroma nezanimivo. Človek lahko postane suženj delu in ne vidi več iz njega.

Upoštevajmo na primer, kakšne so težave na Japonskem, ki je znana po svoji strogi delovni disciplini. Od delavcev se velikokrat pričakuje, da bodo delali nadure vsak večer in ob koncih tedna. Maclean’s, kanadsko glasilo, je zapisal, da povprečno japonski delavec dela letno 2088 ur, kanadski pa 1654 ur. V glasilu je še pisalo: »Japonska podjetja pa imajo še drugačne težave: delavce, ki jih je doletela karoši oziroma so umrli, ker so preveč delali. Časopisi poročajo o primerih, ko moški umirajo v svojih 40–tih zaradi srčnega infarkta ali kapi, ker so delali tudi po sto dni, brez enega prostega dneva.« Japonsko ministrstvo za delo je lansiralo spevno reklamno kampanjo, s katero skušajo ljudi spodbuditi, naj si ob koncu tedna odpočijejo. Kakšno nasprotje od nekaterih zahodnih držav, kjer je ljudem treba prigovarjati, naj delajo do konca tedna!

Korist sprostitve

Strokovnjaki seveda v pretiravanju vidijo bolezen, ne vrednoto. Človek potrebuje razvedrilo tudi ko odraste, ne samo dokler je otrok. Zakaj? Kaj ljudem daje prosti čas oziroma zabava? Priročnik na to temo našteje: »Samopotrditev, družabnost, uravnovešenost duha in telesa, telesno zdravje, razbremeni in razgiba z delom natrpan urnik, počitek in sprostitev, priložnost za srečanje z nečim novim in novimi ljudmi, utrjevanje prijateljskih in družinskih vezi, povezovanje z naravo, . . . in dobro počutje, brez posebnega vzroka. Vse to je med dobrimi rečmi, ki jih ljudem daje prosti čas.«

Sociologi so na temo prostega časa in zabave napisali mnogo knjig in soglašajo, da je občasno lenarjenje bistveno tako za posameznike kot za celo družbo. Gotovo pa človeške nravi nihče ne pozna bolje, kakor njen Stvarnik. In kaj on pravi o tem?

Biblija, v nasprotju s prepričanjem nekaterih, nima nič proti zabavi in sprostitvi. V njej piše, da je Jehova srečen Bog in pričakuje, da bodo tudi njegovi služabniki zadovoljni. (Psalm 144:15b; 1. Timoteju 1:​11) Iz Propovednika 3:​1⁠-4 izvemo, da ima vse svoj ,določen čas‘, tako je »čas smejanja« in »čas plesanja«. Tukaj zapisana hebrejska beseda za ,smeh‘ je sorodna besedam, ki pomenijo »zabavo«. Ista biblijska knjiga še pove, da ,ni druge sreče za človeka, kakor da jé in pije in uživa dobro v svojem trudu‘ (Propovednik 2:⁠24).

Danes ljudje prosti čas najraje porabijo za neaktivne zabave, usedejo se in uživajo v nadarjenosti drugih. Sicer pa to ni nič novega. V Bibliji piše, da se ljudje že tisočletja zabavajo tako, da gledajo druge, ko plešejo, pojejo, igrajo instrumente ali pa tekmujejo v kakšni športni panogi.

Zabava je lahko v obliki rekreacije tudi koristna. Kdo ne uživa v sposobnostih dobrega športnika, v elegantnih gibih balerine, ali kakšnem napetem, pustolovskem filmu oziroma v spevni melodiji, ki mu odzvanja v ušesih še dolgo po tem, ko jo je slišal? Brez dvoma večina med nami uživa tudi ob branju dobre knjige in hiti obračati strani, ko ga zgodba prevzame.

Takšna zabava nas lahko sprosti. Lahko nas pa tudi spodbudi, poživi, se dotakne srca, nasmejimo se in celo prosvetlimo. Literatura, na primer, nas lahko precej nauči o človekovi naravi. To dokazujejo Shakespearova dela.

V zabavi skrite nevarnosti

Da bi znali uravnovešeno presojati današnjo zabavo, moramo poznati njene nevarnosti in tudi koristi. Veliko je že bilo povedanega o pogubnem vplivu zabave, vendar lahko nevarnosti ločimo v glavnem na dve skupini: na količino in kakovost, koliko zabave je na razpolago in vsebino le-te. Najprej povejmo kaj o količini.

Živimo v mračnih časih, ki jih Biblija imenuje »nevarni časi« (2. Timoteju 3:⁠1). Torej ni nič presenetljivega, da današnja zabava odseva ta čas, pogosto v najneprijetnejšem vidiku. Sadizem, nasilje, vulgarna nemoralnost in skrajnostno človekovo reagiranje, rasizem na primer, vse to je našlo svoj prostor v priljubljeni zabavi in jo onesnažilo, ponekod bolj ponekod manj. Skrajna posledica tega pa je zabava na ravni pornografije in umazanosti. Poglejmo nekoliko primerov.

Filmi: Za najvišje hollywoodsko priznanje, oskarja, so letos bili nominirani trije »najboljši igralci«, ki so igrali psihopatske ubijalce in so izstopali ravno po umorih. Pravijo, da je en igralec ženski, ki jo je posilil, odgriznil kos obraza. Finančno je bil to leto najuspešnejši film z naslovom Basic Instinct. Na osnovi kritik spoznaš, da ta naslov ne ustreza povsem. Film se začne z odkritim prikazom spolnega odnosa in kako ženska s kosom ledu večkrat zabode ljubimca, vsenaokoli pa brizga kri.

Glasba: Rap in težko metalno glasbo se od nedavnega precej kritizira zaradi sporne vsebine. Pesmi poveličujejo spolno iztirjenost in zlorabo žena, nasilje in sovraštvo do drugih ras in policistov ter celo satanizem. Vse to se najde v obeh glasbenih zvrsteh. V nekaterih državah morajo posnetke s takimi besedili opremiti z opozorilnimi nalepkami. Pravijo, da je mojster rapa Ice-T priznal, da ima v pesmih spotikljive rime samo zato, da bi dobil tak sloves; to namreč mika radovedneže. Rock zvezda Prince poje hvalo incestnemu odnosu med bratom in sestro. Video spoti pa to nemoralo ,obogatijo‘ še z vizualnim efektom. Video spot Justify My Love popularne zvezde Madonne je razvpit po prikazovanju sadomazohizma in homoseksualnosti. Celo MTV, ameriška TV postaja, znana po tem, da mirne vesti predvaja včasih tudi nemoralne video spote, ga noče uvrstiti v svoj program.

Knjige: Preglejmo nekoliko primerov povzetih iz nedavnih književnih kritik. Knjiga American Psycho podrobno opisuje grozovitosti množičnega morilca, ki počenja nedopovedljivo pošastne reči, telesa svojih žrtev celo je. Vox se vrti okoli dolgega telefonskega pogovora, med katerim se moški in ženska, ki se nista nikoli srečala, spolno stimulirata z erotičnim govorjenjem. Knjiga Raptor opisuje sprevržene spolne dogodivščine dveh hermafroditov (dvospolnikov) iz šestega stoletja. Romantični romani pa na splošno poveličujejo prešuštništvo in nečistovanje. Stripi, ki so bili včasih otrokom nenevarni, danes velikokrat grafično upodabljajo spolne odnose, nasilje in okultnost.

Šport: Zahteve po prepovedi boksa se še kar nadaljujejo. Vendar kljub dokazom, da vsak knockout nepopravljivo poškoduje možgane, velik zaslužek in milijoni gledalcev še vedno privabljajo boksarje v ring. Stotine boksarjev je bilo dobesedno do smrti pretepenih.

Ostale športne panoge žanjejo še celo višji smrtni davek. Izbruhi nasilja na igriščih ali med gledalci niso nič novega. Izgredniki, spodbujeni z nacionalizmom oziroma vneto privrženostjo klubu, so po stadionih po svetu pobili že stotine ljudi. Bikoborba, za katero nemški tednik Die Zeit pravi, da je »verjetno najbolj zverinsko športno dogajanje, ki se je obdržalo do danes«, je zadnje čase še pridobila na priljubljenosti v Španiji in Franciji. Znanega 21 letnega matadorja Joséja Cubera so zatem, ko ga je bik zabodel v srce, nosili kot junaka, v krsti, okoli madridskega bikoborskega igrišča, da bi se od njega poslovilo 15.000 občudovalcev. Posnetek njegove smrti pa so na španski televiziji predvajali neštetokrat.

To so seveda skrajni primeri, ki še ne dokazujejo, da je napačno vsako sodelovanje (za zabavo) v katerem od različnih športov. Toda uravnovešen pregled take zabave pove, da skrajnosti obstojajo in da so priljubljene. Zakaj? Ali ste kdaj pomislili na to, da je nekaj, kar je pred leti veljalo za skrajnost, danes že nezanimivo oziroma dolgočasno. Skrajnosti kmalu preidejo v povprečje, ljudje se na njih navadijo. Na kaj pa smo se mi navadili?

Vprašanje je, koliko se zabavati

Celo, če je zabava povsem nedolžna oziroma nenevarna, se je treba vprašati, koliko naj je bo. Zabaviščna industrija nas s tem kar poplavlja. V Združenih državah na primer so samo v letu 1991 izdali preko 110.000 različnih knjig. Če bi lahko prebrali vsak dan eno knjigo, bi ta enoletna proizvodnja zadostovala za več kot 300 let! Ameriška filmska industrija letno posname več kot 400 filmov, ki jih mnoge države odkupijo, snemajo pa jih tudi same. Indijske filmske družbe posnamejo letno stotine hindujskih filmov. Gramofonskih in kompaktnih plošč ter kaset pa sploh ne štejemo več, toliko jih je. In upoštevati je treba še televizijo.

V nekaterih razvitih državah imajo na voljo obilico TV kanalov, kabelsko, satelitsko in krajevno TV mrežo. To pomeni, da lahko v vsak dom ,priteka‘ zabava 24 ur na dan. Šport, glasba, drame, komedije, znanstvena fantastika, pogovori z znanimi osebnostmi, filmi, vse to dobiš samo s pritiskom na gumb. Za video rekorderje je na voljo tisoče filmov, nešteto video kaset »naredi sam«, glasbenih videokaset, pa še izobraževalnih, o naravi, zgodovini in znanosti.

Toda, kje vzeti čas za vso to zabavo? Tehnologija nam je res omogočila, da pridemo do zabave, že s pritiskom na gumb, zamislite si, kako zmeden bi bil Mozart, ko bi zaslišal kakšno svojo simfonijo iz prenosnega radia! Vendar pa ta ista tehnologija ne more ustvarjati časa, predajanje vsem tem zabavam nam ga samo jemlje. Pravzaprav imajo ljudje v nekaterih deželah z visoko razvito tehnologijo vedno manj prostega časa, ne pa več.

Zabava nam bo kaj hitro vzela ves prosti čas, če bomo to dovolili. Tudi ne smemo pozabiti, da je zabava samo en vidik sprostitve in da je predvsem pasivna. Za večino bi bilo dobro, če bi šli tudi kaj ven in bili aktivni udeleženci zabave, ne pa samo sedeli doma in jo pasivno opazovali. Spomnimo se sprehodov, prijetne družbe in raznih iger.

Če je narobe, kadar nam zabava vzame ves prosti čas, kako narobe bo šele, če dovolimo, da nam tudi ostali čas, ki bi ga sicer porabili za tehtnejše obveznosti, za Stvarnika, za družino, za delo in za prijatelje! Torej je še kako nujno potrebno na zabavo gledati uravnovešeno! Kako pa se bomo odločili, katera zabava za nas ni dobra in koliko časa smemo posvetiti zabavi?

[Slike na strani 7]

Kakšna zabava nam pride tudi do srca in nas prosvetli