Temu so pravili zabava

AMFITEATER je prekipeval od razburjenja. Desettisoči so se zbrali na enem najrazburljivejših spektaklov starega Rima. Arena je bila pestro okrašena z zastavicami, rožami in barvnimi tapiserijami. Iz fontan je brizgala odišavljena voda in zrak polnila z nežnimi, prijetnimi vonjavami. Bogati so bili odeti v svoja najsijajnejša oblačila. Med klepetom množice je bilo slišati izbruhe smeha, toda ta njena lahkotnost je dajala lažen vtis o tem, kaj se bo kmalu dogajalo.

Ni minilo dolgo in že je zlovešče trobljenje tub pozvalo k boju par gladiatorjev. Začela sta se neusmiljeno kruto bojevati in množica je ponorela. Žvenket mečev je bilo ob oglušujočem spodbujanju gledalcev komaj slišati. Nenadoma pa je eden od bojevnikov s sunkovitim prijemom nasprotnika spravil na tla. Usoda premaganega gladiatorja je bila sedaj v rokah gledalcev. Če bi pomahali z robci, bi to zanj pomenilo življenje. Z eno samo kretnjo palca pa je zbor, v katerem so bile tudi ženske in dekleta, določil smrt. V nekaj trenutkih so truplo odvlekli s tal arene, s krvjo prepojeno zemljo prekopali z lopatami, natrosili svež pesek, množica pa se je pripravila za nadaljnje prelivanje krvi.

Mnogim prebivalcem starega Rima je bila to zabava. »Celo najstrožji moralisti niso ugovarjali temu naslajanju ob prelivanju krvi,« pravi knjiga Rome: The First Thousand Years. Gladiatorske igre pa so bile le ena vrsta izrojene zabave Rima. V veselje krvižejnih gledalcev so uprizarjali tudi prave pomorske bitke. Imeli so celo javne usmrtitve, na katerih so obsojene kriminalce privezali k stebrom, nato pa so jih požrle sestradane zveri.

Za tiste manj krvižejne je Rim imel izbor odrskih iger. V mimih – kratkih igrah iz vsakdanjega življenja – »sta bili glavni temi prešuštvo in ljubezenske zadeve«, je zapisal Ludwig Friedlaender v delu Roman Life and Manners Under the Early Empire. »Jezik je bil poln vulgarizmov in humor grob, bilo je obilo pačenja, umazanih kretenj, predvsem pa grotesknih plesov ob igranju na flavto.« The New Encyclopædia Britannica pravi, da »obstajajo dokazi, da so v času rimskega imperija na mimičnih odrih prešuštvo v resnici uprizarjali«. Friedlaender je te mime upravičeno imenoval »najbolj očitno nespodobne farse, kar se tiče nemorale in opolzkosti,« ter dodal: »Najbolj opolzkim prizorom so ploskali najglasneje.«a

Kako pa je danes? Ali se je človekov okus glede zabave kaj spremenil? Preglejte dokaze, o katerih govori naslednji članek.

[Podčrtna opomba]

[Navedba vira slike na strani 3]

The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck