Sojenje »heretiku« in njegova usmrtitev
OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE
NA ENI strani temačne sodne dvorane je privzdignjena in mogočna sodniška klop. Sedež glavnega sodnika je v sredini, pokrit s temnim platnenim baldahinom. Nad njim se dviga velik lesen križ, ki gospoduje celotni sobani, pred njim pa je zatožna klop.
Tako so pogosto opisovali neusmiljena sodišča katoliške inkvizicije. Obsodba, ki je prignala strah v kosti in ki so jo izrekali nad nesrečnimi obtoženci, je bila »herezija«, beseda, ki v spomin prikliče prizore mučenja in usmrtitve s sežigom na mučilnem kolu. Inkvizicija (iz latinskega glagola inquiro, »preiskovati«) je bilo posebno cerkveno sodišče, ki so ga ustanovili zato, da zatrejo herezijo – mnenje ali doktrino, ki odstopa od priznanega rimskokatoliškega nauka.
Katoliški viri trdijo, da so inkvizicijo ustanavljali postopoma. Papež Lucij III. je inkvizicijo uvedel na veronskem koncilu leta 1184, drugi papeži pa so njeno organiziranost in postopke še zboljševali, če lahko za tako strah zbujajočo ustanovo sploh rečemo kaj takega. Papež Gregor IX. je v 13. stoletju na različnih delih Evrope uvedel inkvizicijska sodišča.
Zloglasno špansko inkvizicijo je leta 1478 s papeško bulo, na zahtevo vladajočih suverenov Ferdinanda in Izabele, ustanovil papež Sikst IV. Uvedli so jo zato, da bi se bojevali proti Maranom, judom, ki so se zaradi strahu pred preganjanjem navidezno spreobrnili h katolicizmu, proti Morejem, sledilcem islama, ki so se obrnili h katolicizmu zaradi istega vzroka, in proti španskim heretikom. Prvi vodilni španski inkvizitor Tomas de Torquemada, dominikanski menih, je zaradi svoje fanatične vneme postal prispodoba za najokrutnejše značilnosti inkvizicije.
Leta 1542 je papež Pavel III. ustanovil rimsko inkvizicijo, ki je imela sodno oblast nad celotnim katoliškim svetom. Določil je osrednje sodišče s šestimi kardinali in ga poimenoval Rimska kongregacija svetega oficija. To cerkveno telo je postalo »strahovlada, ki je ves Rim napolnjevala z bojaznijo«. (Dizionario Enciclopedico Italiano) Z usmrtitvami heretikov so strašili v deželah, kjer je vladala katoliška hierarhija.
Sojenje in auto da fe
Zgodovina potrjuje, da so inkvizitorji tiste, ki so bili obtoženi krivoverstva, mučili, da bi iz njih iztisnili priznanje. Katoliški poročevalci so, da bi zmanjšali krivdo inkvizicije, pisali, da je bilo mučenje nekaj vsakdanjega tudi na takratnih posvetnih sodiščih. Toda ali to opravičuje takšno dejavnost služabnikov, ki so trdili, da so predstavniki Kristusa? Mar naj ne bi bili sočutni, kot je bil do svojih sovražnikov Kristus? Da bi na to gledali objektivno, lahko premislimo o preprostem vprašanju: Ali bi Kristus Jezus mučil tiste, ki se niso strinjali s tem, kar je učil? Jezus je rekel: »Ljubite sovražnike svoje; delajte dobro tem, ki vas mrzé.« (Lukež 6:27)
Inkvizicija obtoženemu ni zagotavljala nikakršne pravice. Inkvizitor je pravzaprav imel neomejeno moč. »Sum, obtožbe, celo govorice so bile dovolj, da je inkvizitor zahteval, naj se obtoženega privede predenj.« (Enciclopedia Cattolica) Italo Mereu, pravni zgodovinar, potrjuje, da si je katoliška hierarhija sama izmislila in privzela inkvizitorski sistem sojenja ter opustila staroveškega tožniškega, ki so ga uvedli Rimljani. Rimsko pravo je zahtevalo, da tožnik svojo trditev dokaže. Če je obstajal kakršen koli dvom, je bilo boljše, da so obtoženega oprostili obtožbe, kakor da so tvegali in obsodili nedolžnega. Katoliška hierarhija je to veljavno načelo nadomestila z zamislijo, da sum že pogojuje krivdo in da mora obtoženec dokazati svojo nedolžnost. Imena obremenilnih prič (vlagateljev tožbe) so ostala skrivnost, branilec, kadar so ga sploh imeli, pa je tvegal, da si naprti sramoto ali izgubi položaj, če je uspešno branil krivoverca. Tako je bil, kot priznava Enciclopedia Cattolica, »obtoženi pravzaprav brez obrambe. Vse, kar je odvetnik lahko storil, je bilo to, da je obtoženemu svetoval, naj prizna krivdo!«
Sodni proces je dosegel vrhunec z auto da fe. To je portugalski izraz, ki pomeni »dejanje vere«. Kaj pa je to bilo? Neka risba iz tistega obdobja prikazuje, kako je nesrečnik, ki so ga obtožili krivoverstva, postal žrtev odurne predstave. Dizionario Ecclesiastico auto da fe razloži kot »javno spravo obsojenih in pokesanih heretikov« po tem, ko so jim prebrali obsodbo.
Z obsodbo in usmrtitvijo so čakali tako dolgo, dokler ni bilo zbranih več krivovercev, in so nato dva- ali večkrat letno za vse izvedli grozljivo predstavo. Dolg sprevod heretikov je paradiral pred gledalci, ki sta jih omamljala groza in sadizem. Obtoženi so se morali povzpeti na morišče sredi velikega trga. Glasno so prebrali njihove obsodbe. Tisti, ki so heretične doktrine preklicali, to je, se jim odrekli, so bili pomiloščeni usojenega izobčenja in obsodili so jih na različne kazni, tudi dosmrtno ječo. Tiste, ki niso naredili preklica, ampak so se zadnji trenutek spovedali duhovniku, so predali civilni oblasti, da jih je zadavila, obesila ali obglavila, nato pa sežgala. Neskesance so žive zažgali. Sámo usmrtitev so izvedli kasneje v novi javni predstavi.
Dejavnost rimske inkvizicije je bila zavita v največjo molčečnost. Strokovnjakom še danes ni dovoljeno pregledovati njenih arhivov. Potrpežljivo preiskovanje pa je kljub temu prineslo na plano kar nekaj dokumentov s sojenja rimskega sodnega zbora. Kaj pa ti odkrivajo?
Sojenje prelatu
Pietro Carnesecchi se je rodil v Firencah na začetku 16. stoletja. Zelo hitro je napredoval v svoji cerkveni karieri na dvoru papeža Klementa VII., kateri ga je imenoval za osebnega tajnika. Ko pa je papež umrl, se je Carnesecchiju kariera nepričakovano ustavila. Kasneje se je seznanil s plemstvom in duhovščino, ki sta kakor on sprejela več doktrin protestantske reformacije. Prav zaradi tega so mu trikrat sodili. Obsodili so ga na smrt, ga obglavili in njegovo telo sežgali.
Carnesecchijevo zaporništvo so poročevalci opisali kot živo smrt. Da bi zlomili njegov odpor, so ga mučili ter stradali. Njegov svečani auto da fe so 21. septembra 1567 spremljali skoraj vsi rimski kardinali. Na morišču so mu pred množico prebrali obsodbo. Sklenili so jo z obrednim besedilom in prošnjo članom civilnega sodišča, kateremu so krivoverca nato predali, naj ‚ublažijo obsodbo in naj ne izzivajo ne smrti ne preobilnega prelivanja krvi‘. Ali ni bil to vrhunec hinavščine? Inkvizitorji so heretike želeli odstraniti, hkrati pa so se s tem, ko so posvetne oblasti prosili usmiljenja, pretvarjali, da bi si tako ohranili ugled in preložili breme krvne krivde. Po tem, ko so Carnesecchiju prebrali obsodbo, je moral obleči zanj izdelano sanbenito – rumeno raševinasto haljo z rdečimi križi za spokornika ali črno s plameni in hudiči za neskesanca. Sodbo so izvršili čez deset dni.
Zakaj je bil ta bivši papeški tajnik obtožen krivoverstva? Ob koncu prejšnjega stoletja so odkrili zapisnik z njegovega sojenja, po katerem so mu pripisovali krivdo za 34 obtožb, ki so se nanašale na doktrine, ki jih je spodbijal. Med njimi so bili nauk o vicah, celibat duhovnikov in nun, snovna spremenitev, birma, spoved, prepoved določenih jedi, odpustki in molitve k »svetnikom«. Osma obtožba je še posebej zanimiva. (Glej okvir, stran 21.) Inkvizicija je s tem, ko je obsodila na smrt tiste, ki so za temelj vere sprejemali le »besedo Boga iz Svetega pisma«, jasno pokazala, da katoliški cerkvi Biblija ni edini navdihnjeni vir. Nič torej ne preseneča, da mnoge cerkvene doktrine temeljijo na cerkveni tradiciji in ne na Pismu.
Usmrtitev mladega študenta
Kratka in ganljiva življenjska zgodba Pomponia Algierija, rojenega leta 1531 blizu Neaplja, ni ravno znana, toda nekaj strokovnjakov jo je s prizadevnim raziskovanjem zgodovine vendarle rešilo pred tem, da bi utonila v pozabo. Algieri je imel med študijem na padovski univerzi stike z učitelji in študenti iz različnih delov Evrope in se tako seznanil s tako imenovanimi heretiki in doktrinami protestantske reformacije. Njegovo zanimanje za Pismo je raslo.
Začel je verjeti, da je navdihnjena le Biblija, zato je zavračal kar nekaj katoliških doktrin, kot so spoved, birma, vice, snovna spremenitev in posredovanje »svetnikov«, pa tudi nauk, da je papež Kristusov namestnik.
Padovska inkvizicija je Algierija zaprla in mu sodila. Svojim inkvizitorjem je rekel: »Prostovoljno se vračam v zapor, tudi v smrt grem, če je to Božja volja. Bog bo s svojim sijajem vsakega bolj in bolj razsvetljeval. Vsakršno mučenje bom prenašal z veseljem, saj je Kristus, popolni Tolažnik trpečih duš, moje razsvetljenje in resnična luč, zmožen pregnati vso temo.« Navsezadnje je rimska inkvizicija dosegla njegovo izročitev in ga obsodila na smrt.
Algieri je bil star 25 let, ko je umrl. Na dan smrti v Rimu se ni hotel spovedati, niti sprejeti obhajila. Usmrtili so ga še kruteje, kot je bilo to v navadi. Niso ga sežgali na svežnju drv. Namesto tega so pripravili velik kotel, poln gorljivih snovi (olja, katrana in smole), ter ga postavili na morišče tako, da ga je lahko videla vsa množica. Mladeniča so zvezali, ga spustili v kotel in vsebino prižgali. Živ je počasi zgorel.
Drugi vir pomembne krivde
Carnesecchi, Algieri in drugi, ki jih je usmrtila inkvizicija, niso popolnoma razumeli Svetega pisma. Spoznanje se je šele moralo ‚pomnožiti‘, ob »času konca« te stvarnosti. Vendar pa so radovoljno umrli za tisto nekaj ‚pravega spoznanja‘ (NW), kolikor so si ga pač lahko pridobili iz Božje Besede. (Daniel 12:4)
Celo protestanti, med njimi tudi nekateri njihovi reformatorji, so se odpadnikov reševali tako, da so jih sežigali na kolu oziroma katoličane ubijali s posredovanjem posvetnih sodišč. Kalvin je imel na primer raje obglavljanje, toda Miguela Serveta je dal kot protitrinitarskega heretika živega sežgati.
To, da so heretike preganjali in ubijali oboji, katoličani in protestanti, teh dejanj še ne opravičuje. A religijske hierarhije nosijo še nadaljnjo veliko odgovornost: svetopisemsko so opravičevale ubijanje in nato druge slepile, češ da je to zapovedal sam Bog. Ali se s tem ne sramoti Božjega imena? Nekateri učenjaki potrjujejo, da je Avguštin, priljubljeni katoliški »cerkveni oče«, prvi podprl načelo »religioznega« nasilja, torej uporabo sile za zatrtje krivoverstva. Da bi z Biblijo opravičil to dejanje, je navedel besede iz Jezusove prispodobe v Lukeževem evangeliju 14:16–24: »Sili jih, naj pridejo.« Te besede, ki jih je Avguštin popačil, so jasno namigovale na velikodušno gostoljubnost, ne na kruto nasilje.
Omembe vredno je, da so bili zagovorniki verske strpnosti celo med inkvizicijsko dejavnostjo proti preganjanju heretikov in so navajali prispodobo o pšenici in ljuljki. (Matevž 13:24–30, 36–43) Eden od njih je bil Desiderius Erazem Roterdamski, ki je rekel, da je Bog, Lastnik polja, želel, da bi bili do heretikov, ljuljke, strpni. Martin Luter pa je po drugi strani spodbujal nasilje proti kmetom odpadnikom in skoraj 100.000 jih je bilo pobitih.
Kaj pa naj bi ob tem, ko uvidimo veliko odgovornost religij tako imenovanega krščanstva, ki je podpiralo preganjanje tako imenovanih krivovercev, storili mi? Gotovo bomo želeli poiskati pravo spoznanje Božje Besede. Jezus je dejal, da se bo prave kristjane poznalo po ljubezni do Boga in bližnjega, po ljubezni torej, ki očitno ne bo dala prostora nasilju. (Matevž 22:37–40; Janez 13:34, 35; 17:3)
[Okvir na strani 21]
Nekaj obtožb, po katerih so Carnesecchija proglasili za krivega:
8. »[Trdil si,] da se ne sme verjeti ničemur drugemu kakor besedi Boga iz Svetega pisma.«
12. »[Verjel si,] da sveta spoved ni de jure Divino [po Božjem zakonu], da je ni vpeljal Kristus, da ni dokazljiva s Svetim pismom in da ni treba nobene druge spovedi, razen spovedi Bogu.«
15. »Dvomil si o vicah.«
16. »Knjiga Makabejcev, v kateri so molitve za umrle, je zate apokrifna.«
[Navedba vira slike na strani 18]
The Complete Encyclopedia of Illustration/J. G. Heck