Biblijsko gledišče

Ali naj bi bili kristjani pacifisti

»Cerkve bi morale znova postati pacifistične, kakor so bile v prvih stoletjih krščanstva.« (Hubert Butler, irski pisatelj)

HUBERT BUTLER je po drugi svetovni vojni obiskal Jugoslavijo in nato leta 1947 v eseju pogumno zapisal gornje besede. Izdal ga je šele lani! Presunilo ga je, kako je »krščanska cerkev med vojno dajala potuho nepopisnim zločinom in se tako zelo oddaljila od tega, kar je učil Kristus«.

Butler se ni bal odkrito spregovoriti v prid nepriljubljenih idealov oziroma skupin. Kadar je to storil, je njegov glas večinoma ostal osamljen. Brez strahu je povedal, kaj meni, ko je primerjal ravnanje cerkve s pogumno držo Jehovovih prič, ki so jih v The Irish Times opisali kot »gotovo najnedolžnejšo in neoporečno apolitično versko sekto nasploh«. V svojem eseju »Report on Yugoslavia« je napisal, da so jugoslovanske oblasti postavile pred sodišče Priče – ki »[so] zavračali vsa izkrivljena dejstva, s katerimi so voditelji v političnem in verskem življenju opravičevali vojno« – ker niso želeli sodelovati v vojaškem gibanju.

Vendar ali je svetopisemsko pravilno Jehovove priče opisovati kot pacifiste? Odgovor je odvisen od tega, kako besedo »pacifist« pojmujemo. Butler je s to besedo Priče pohvalil za njihov pogum, ko med vojno niso hoteli vzeti v roke orožja, četudi so za to morali plačati visoko ceno. Žal pa je za mnoge, ki jih zajame vročica vojne, pacifist nekdo, ki je »strahopeten ali izdajalec, ki samo gleda, kako bi se izmaknil odgovornosti do svojega naroda«. Pa je to gledišče pravilno?

Nasprotovanje vojni in nasilju

Webster’s Ninth New Collegiate Dictionary pravi, da je pacifist nekdo, ki »zelo in dejavno nasprotuje sporom, zla[sti] vojni«. »Pacifizem« definira kot »nasprotovanje temu, da bi se z vojno ali nasiljem reševala nesoglasja; pos [ebej]: odklanjanje nošenja orožja iz moralnih ali religioznih razlogov«. Kako bi te definicije lahko naobrnili na vernike zgodnje krščanske občine?

Oni so ,iz moralnih in religioznih razlogov res odklanjali nošenje orožja‘ in se ogibali vsem ‚sporom in vojni‘. Zakaj? Ker so poznali Jezusove besede, ko je za svoje sledilce rekel, da ‚niso od sveta‘ in da »vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo«. (Janez 15:19; Matevž 26:⁠52) V The Early Church and the World nam neki zgodovinar pove, da »vsaj do vladanja Marka Avrelija [161–180 n. š.] noben kristjan po krstu ni bil vojak«. V The New World’s Foundations in the Old pa druga zgodovinarka pravi: »Zgodnji kristjani so menili, da se ni prav bojevati, in niso služili vojske niti takrat, ko je imperij potreboval vojake.«

Naloga kristjanov je bila, da oznanjajo dobro novico. (Matevž 24:14; 28:19, 20) Razumeli so, da jim Bog ni naročil, naj se vojskujejo proti njegovim sovražnikom, kakor da bi bili Božji krvniki. (Matevž 5:9; Rimljanom 12:17–21) Šele ko so se tako imenovani kristjani ‚oddaljili od tega, kar je učil Kristus‘, so se, kot je rekel Butler, zapletli v vojne narodov. In tako duhovništvo blagoslavlja orožje in moli za zmago, pogosto na obeh sprtih straneh. (Primerjaj Janez 17:16; 18:36.) V preteklih stoletjih so se na primer protestanti in katoličani bojevali v prenekateri krvavi vojni, zaradi katere »se je na Zahodno Evropo [zgrnila] groza, obe strani pa sta se oklicevali za orodje Božje jeze«, piše Kenneth Clark v svoji knjigi Civilisation. Argumenti, s katerimi naj bi opravičevali ta način vojskovanja, pravi McClintockova in Strongova Cyclopedia of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature, »so očitno zrasli iz želje po tem, da bi se pomirila civilna oblast, so pa jasno nasprotovali staroveški krščanski doktrini in celotnemu duhu evangelija«. (Jakob 4:⁠4)

Ali vojni popolnoma nasprotujejo

Toda ali sta bila ‚staroveška krščanska doktrina in celoten duh evangelija‘ res pacifistična? Ali bi zgodnje kristjane lahko opisali kot pacifiste, kakor smo jih definirali prej? Ne! Zakaj pa ne? Zaradi tega, ker so priznavali, da ima Bog pravico do bojevanja. (2. Mojzesova 14:13, 14; 15:1–4; Jozue 10:14; Izaija 30:30–32) Poleg tega Mu niso nikoli oporekali pravice, da je pooblastil staroveški Izrael, naj se zanj bojuje, ko je bil ta narod njegovo edino orodje na zemlji. (Psalm 144:1; Dejanja 7:45; Hebrejcem 11:32–34)

Bog nima le pravice, ampak zaradi pravičnosti tudi dolžnost odstraniti hudobne ljudi z zemlje. Mnogi hudodelci se ne bodo nikoli odzvali na Božje potrpežljivo pozivanje, naj popravijo svojo pot. (Izaija 45:22; Matevž 7:13, 14) Božja strpnost do zla ima svoje meje. (Izaija 61:⁠2; Dejanja 17:30) Zatorej se kristjani zavedajo, da bo Bog na koncu s silo hudobne odstranil z zemlje. (2. Petrov 3:9, 10) Takrat se bo, kot napoveduje Biblija, »razodel z neba Gospod Jezus z angeli svoje moči in bo v žaru plamenov kaznoval tiste, ki ne poznajo Boga in niso poslušni evangeliju našega Gospoda Jezusa«. (2. Tesaloničanom 1:6–9, EI)

Zadnja biblijska knjiga opisuje ta spopad kot »vojsko tistega velikega dne Boga, Vsegamogočnega« ali harmagedon. (Razodetje 16:14, 16) Pravi, da bo v njej Jezus Kristus stopil na čelo in se ‚vojskoval v pravičnosti‘. (Razodetje 19:11, 14, 15) Jezus Kristus je pravično imenovan »Knez miru«. (Izaija 9:⁠6) Vendar pa ni pacifist. V nebesih je že izbojeval vojno in jih očistil vseh Božjih uporniških sovražnikov. (Razodetje 12:7–9) Kmalu se bo bojeval v drugi vojni, »da se pogube, kateri pogubljajo zemljo«. Vendar pa njegovi sledilci na zemlji pri tej božanski sodbi ne bodo sodelovali. (Razodetje 11:17, 18)

Pravi kristjani ljubijo mir. So povsem nevtralni v svetovnih vojaških, političnih in etničnih sporih. Toda če smo natančni, oni niso pacifisti. Zakaj? Ker pozdravljajo Božjo vojno, s katero bo končno uveljavljena Njegova volja na zemlji, vojno, ki bo rešila veliko sporno vprašanje vesoljne suverenosti in v kateri bodo z zemlje enkrat za vselej odstranjeni vsi sovražniki miru. (Jeremija 25:31–33; Daniel 2:44; Matevž 6:9, 10)

[Navedba vira slike na strani 22]

Christ Mocked/The Doré Bible Illustrations/Dover Publications, Inc.