Prometna konica ob visoki plimi

Od dopisnika Prebudite se! iz Britanije

PRIBLIŽNO deset milijonov ptic vsako leto prezimi v severozahodni Evropi. Tja ne prihajajo le iz arktiških gnezdišč, ampak tudi iz oddaljenejših področij, kot sta Kanada in osrednja Sibirija. Mnoge se s poti proti Afriki preusmerijo na redno vzhodnoatlantsko pot, selitveno smer čez britansko otočje.

Ptice se lahko nahranijo in odpočijejo ob verigi več kot 30 velikih estuarjev britanskih voda. Vsak od njih oskrbi več kot 20.000 ptic, najpomembnejši pa je The Wash na vzhodni angleški obali, kjer se jih prehrani več kot četrt milijona – od navadnih škurhov, spremenljivih prodnikov, kljunačev, knotov, školjkaric, pa do prosenk, rdečenogih martincev in navadnih kamenjarjev. Kakšno hrano pa lahko ptice v teh estuarjih najdejo in zakaj so ti tako pomembni?

Pomembnost estuarjev

Estuar je lijakast del obale, kjer se morska voda meša s sladko. Tople vode, bogate z minerali in organskimi snovmi, tu preživljajo polovico svetovnega oceanskega življa. V pesku najdemo navadne kozice, peščene skakače in druge oblike življenja, v blatu estuarja pa je življenje še obilnejše.

Blato se razlikuje po velikosti pomembne sestavine – po sedimentnih delcih. V vsakem blatu so njemu lastne, posebne morske živali, hrana močvirnic.a V kvadratnem metru neke vrste blata je lahko tudi na milijone skoraj neopaznih polžkov, dolgih manj kot 3 milimetre! Poleg tega pa v blatu najdejo hrano tudi mehkužci, kamenjarji, morske ostrige in drugi nevretenčarji.

Pomladna plima

Čeprav je lahko v estuarjih več tisoč močvirnic, jih morda težko odkrijemo, saj so ponavadi razkropljene po prostranih področjih. Vendar pa pomladna plima okoliščine dramatično spremeni. Velik naval vode poplavi peščene in blatne ravnice, tako da so se močvirnice prisiljene umakniti na slana močvirjab in druga više ležeča področja. Ko so tako zbrane in počivajo v velikih mešanih jatah, jih je mnogo lažje opazovati.

Danes je jasno, sončno aprilsko jutro in pričakujemo pomladno plimo. Piha hladen severovzhodnik, mi pa se peljemo k malemu slikovitemu estuarju, kjer se reka Alda vijugasto prebija skozi suffolško angleško podeželje proti Severnemu morju. Pozimi je tu nekaj več kot 11.000 močvirnic in ker je estuar širok le slab kilometer, jih bomo veliko laže opazovali.

Skupek nestrnjenih obalnih pregrad sledi toku reke. Breg je ponekod prerasel s trstjem, drugje s sipinskim ovsom. Ponekod pa je videti pusto črno tramovje in skale. Ob reki navzgor je med znamenitimi viktorijanskimi zgradbami koncertna dvorana Snape Maltings, kjer je doma Aldeburški glasbeni festival. Mi pa se moramo peš odpraviti ob reki navzdol in si poiskati zavetišče. Veter je zdaj močan in brije, zato nas kmalu začnejo peči oči.

Kakor hitro se približamo rečnemu bregu (glej sliko, oznaka A), nas s čistim in melodičnim klicem pozdravi par sabljark. Sta na naši strani estuarja in oddaljeni največ 40 metrov. Ravnokar ju zaposluje druženje, ko si skupaj, v paru, čistita perje. S tankim navzgor obrnjenim kljunom si z vseh strani grizljata vsaka svoj zgornji del prsi. Prav zabavno ju je opazovati, vendar nas čas preganja, saj moramo še marsikaj videti.

Naraščajoča plima

Plima zdaj hitro narašča, zato se brž odpravimo k opazovališču. (Glej sliko, oznaka B.) Med potjo vidimo rdečenogega martinca, ki slovi po tem, da je stražar estuarja, kako odprhuta s peščine z vreščečim opozorilnim »tuhuhu-tuhuhu«. Njegove rdeče noge so pravo nasprotje bleščeče belemu obrobku kril, ki se leskeče v soncu. Ko pridemo do cilja, brž premerimo hitro pogrezajočo se peščeno in blatno ravnico.

V daljavi se hrani kakih dvajset čvrsto stoječih rdečenogih martincev, ki mirno preiskujejo blato, medtem ko drugi iščejo hrano v zaščitenejših zalivih. Spremenljivi prodniki s svojimi značilnimi navzdol obrnjenimi kljuni tičijo skupaj v majhnih skupinah. V razpotegnjeni vrsti naglo brodijo skozi blato, a se od obale ne oddaljujejo preveč. Navadni škurhi se razkropljeni lagodno sprehajajo in skrbno preiskujejo mehek mulj. Dalje po vodi si par navadnega kamenjarja išče hrano, ko s svojima kratkima, rahlo navzgor privihanima kljunoma obračata plimino naplavino na stari morski plitvini.

Zrak naenkrat napolni plašen, koprneč, trizložen žvižg črne prosenke: »Tli-u-i.« Ko leti preko naših glav, nam pokaže svoje črno podpazdušje, ki se jasno loči od ostalega svetlega spodnjega dela. Kakih štiristo črnih prosenk je tesno zbranih v ovalni gruči in z glavami pod perutmi počivajo obrnjene proti vetru. Včasih vidimo, kako se po dva ptiča med seboj kljuvata, za utrditev svojega mesta na socialni lestvici. Večina je še v svojem pegastem zimskem perju – gornji deli telesa so zlati in temni, okoli oči so svetlejši, prav takšne imajo tudi obrazne dele glave in spodnjo stran telesa, kljuni pa so črni. Ko obračamo daljnogled, opazimo tudi komatne deževnike.

Nenadoma prileti razprostranjena jata kakih 1000 prib. Približajo se s sproščeno lahkotnostjo, frleč po nebu na svoj neponovljivi način. Pribe in prosenke prihajajo z ornih zahodnih poljan, s področja, kjer se raje prehranjujejo. K estuarju ne prihajajo le zaradi hrane, ampak tudi zato, da se okopajo in si očistijo perje.

Najglasnejši v ozadju so navadni škurhi, ki se oglašajo žuboreče, bolj ubrano od žvižganja rdečenogega martinca in vreščanja navadnega galeba. Dva rjavorepa kljunača rijeta globoko po blatu. Nekaj školjkaric s svojimi tankimi oranžno-rdečimi kljuni vleče iz gošče navadne peščene črve. Osamela črna prosenka napravi nekaj impozantnih korakov, se ustavi, strese desno nogo, se napoti za svojim plenom in ga požre. Toda prihajajoča plima jih vse preseneti!

Naval se prične

Nenadoma ptice vzletijo in se zberejo v jate, večinoma svoje vrste. Dih ti zastane ob pogledu na močvirnice, ki letijo tesno druga ob drugi. Jata se nagiba zdaj na to zdaj na ono stran, in ko jo lovijo sončni žarki, spreminja barvo: od temnorjave do v trenutku jasno razločne svetleče srebrnobele, ki se že v naslednjem trenutku zlije z ozadjem blatne prihajajoče plime. Od temnega k srebrnemu, od srebrnega k temnemu, v popolnem ritmu s sočasnim stalnim spreminjanjem obrisa – od nepravilnega ovala do kroga, nato v spiralo in naposled v navpično vrsto. Večina se nazadnje spusti nazaj na blatne ravnice, ki jih plima še ni preplavila.

Kmalu bodo blatne in peščene ravnice, ki nas obdajajo, pod vodo, zato skupaj z nepretrganim tokom močvirnic odhitimo ob reki navzgor. Najprej nas dohiti majhna prhutajoča jata drobnih spremenljivih prodnikov, ki med seboj ohranjajo stik z občasnimi kratkimi prodornimi žvižgi. Nato nas preletijo večji rdečenogi martinci v bolj razmaknjeni in dostojanstvenejši jati. Škurhi, velikosti velikih galebov, letijo mimo in ob tem s tresočim se glasom ljubko blagoglasno žvrgolijo. Sabljarke jim sledijo v veliki jati in se s svojo črnino in belino zoperstavljajo modrini neba. Posedejo se na začetku estuarja in njihove dolge, temnosivo modre noge se še komaj vidijo iz vode.

Počitek

Svoje korake pospešimo, da pridemo do dvignjenega kraja, kjer se estuar zoža. (Glej sliko, oznaka C.) Različne vrste ptic se rade združujejo v eno jato, čeprav to vsekakor ni pravilo. Hitreje ko plima narašča, večja je gneča. Ptice se morajo kar naprej prestavljati, saj je na bregovih vedno manj prostora za nove, ki še prihajajo in se hočejo usesti.

Visoka plima je sedaj pred nami. Pribe in prosenke so se vrnile na orno zemljo. Ostale ptice so se bile primorane umakniti z blata na bregove reke, kamor voda ne seže več. Neprestano žvižganje školjkaric je popolnoma nesorazmerno z njihovim številom. Rdečenogi martinci in škurhi temu hrušču pridajajo še spremljavo, ki pa jo zdaj nad našimi glavami preglašuje škrjanec – resnično čudovito vzdušje.

Odpravljamo se, ko močvirnice že uživajo zaslužen popoldanski počitek, stran od pomladne plime. Nekatere ptice so za obmorsko steno in ne morejo videti vode, toda vseeno bodo vedele, kdaj se lahko vrnejo na svoje blatne plitvine ali peščeno obrežje. Nagonsko modri popolni časomeri vedo, kako poteka plimovanje.

Da, prometno konico ob pomladni plimi je prav vznemirljivo opazovati, še zlasti prvič!

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 26]

Uživati v prometni konici

Da bi uživali v prometni konici ob visoki plimi, si morate najprej izbrati primeren estuar. Potrebujete pa tudi informacije o področju, na primer kje se močvirnice gibljejo in od kod jih lahko opazujete. Preučite tabele o visoki pomladni plimi, ki je tik za polno ali mlado luno. K času za potovanje prištejte še tri ure za res dober ogled ptic, pridite pa najmanj dve uri pred visoko plimo.

Kakšno opremo boste potrebovali? Če močvirnic ne poznate, vzemite s seboj knjigo, da jih boste tako lahko prepoznali. Zelo prav lahko pride tudi par binokularnih daljnogledov. Kmalu boste spoznali, da ima vsaka vrsta močvirnic svojstvene lastnosti in si hrano išče tako, kot to zmore z ustvarjenim kljunom. Monokularnega daljnogleda nujno ne potrebujete, toplo, nepremočljivo oblačilo pa! Bodite pripravljeni na nevarnosti. Ne hodite na blatno plitvino, če je ne poznate dobro. Zlahka vas namreč lahko ujame hitro naraščajoča plima. Poleg tega je dovolj, da vas dobi morska meglica, pa ste zgubljeni. Upoštevajte tudi veter. Burja lahko povzroči valujočo plimo, ki zna biti na estuarju zelo nevarna.

[Okvir/slika na strani 27]

Pomembnejši svetovni estuarji

Waddenzee na Nizozemskem je najpomembnejše področje s priobalnim bibavičnim pasom v Evropi in včasih gosti verjetno tudi več kot štiri milijone močvirnic. Razteza se proti severu, prav do jugozahoda Jutlandije. V tem obsežnem področju so dobre ogledne točke nasip do otoka Romo na Danskem, ustje reke Weser, v Nemčiji najpomembnejše počivališče ob visoki plimi, in Lauwersmeer blizu Groningena na Nizozemskem. Na Iberskem polotoku je najznačilnejši estuar ob izlivu reke Tajo.

V estuarjih tihomorskega obrežja Severne in Južne Amerike se hrani kakih šest do osem milijonov močvirnic selivk. Najpomembnejša ustja rek so: v kalifornijskih zalivih San Francisco in Humboldt, na 200 kvadratnih kilometrih Kanade, od vancouverskega mejnega zaliva do otoka Iona v Britanski Kolumbiji, ter estuar Stikine in delta Cooperja na Aljaski.

Močvirnice se rade zadržujejo tudi na bolivarski ravnici in teksaškem Galvestonu v ZDA, Tai Poju v Hongkongu, Cairnsu na severovzhodu Avstralije in na področju blizu Mombasa v Keniji.

[Slika na strani 24]

Pet školjkaric

[Slika na strani 25]

Knoti hitijo s svojega počivališča

[Slika na strani 25]

REČNO USTJE ALDE V SUFFOLKU

Koncertna dvorana Snape Maltings

Opazovališče B

Razgledišče C

Začetna opazovalnica A

[Vir slike]

Snape Maltings Riverside Centre

[Slika na strani 26]

Knot

[Slika na strani 26]

Rdečenogi martinec

Navadni škurh

[Slika na strani 27]

Zgoraj: škurhi