Pogled v svet
Nesveta voda
Na Irskem so se 72-letni ženski, ki naj bi ji odstranili očesno mreno, že drugič tik pred operacijo hudo vnele oči. Kirurg se je čudil. Kaj je povzročilo vnetje? »Sveta« lurdska voda, s katero si je močila obraz. »Težava je v tem, da je ta sveta voda večkrat okužena z nevarno bakterijo,« je zapisal The Irish Times. Ženska bi bila zaradi infekcije lahko oslepela, če bi jo bili operirali, kot so načrtovali. V časopisu je še pisalo: »Blagoslov sam še ne pobije klic. Škropljenje s sveto vodo, za katero mislijo, da ozdravlja, lahko v določenih razmerah pravzaprav povzroči smrtno nevarno infekcijo.« Poročilo še doda, da lahko dobronamerni prijatelji oziroma sorodniki, ki vas v bolnišnici škropijo s »sveto« vodo, resno ogrozijo »vaše življenje«.
Težave z minami
The Wall Street Journal je zapisal, da se je »cilj vsesvetovne kampanje za odstranitev min z zemlje izkazal za enako nedosegljivega kot mine same. Za res varno odstranjevanje min namreč ni ustrezne opreme.« Današnji vojaki delajo z enakim orodjem kakor njihovi dedki v drugi svetovni vojni – s paličnimi sondami in detektorji kovine. Vendar se novejše mine teže odkriva, ker so večinoma plastične in zakopane skupaj s šrapneli in drugimi drobci, ki ob dotiku velikokrat sprožijo lažni alarm. Ko detektor kovin zazna predmet, iskalec palico iz steklenih vlaken pazljivo pod kotom porine v zemljo, mino namreč želi zadeti s strani. Če pa je mina na tisti strani in jo zadene z vrha, ta eksplodira iskalcu v obraz. Izdelava mine največkrat stane manj kot pet ameriških dolarjev, odstranjevanje pa dobrih 1000. Vsako leto v prst namestijo od 1,5 do 2 milijona min, te pa ranijo ali ubijejo prek 25.000 ljudi, od tega mnogo otrok.
Otroci brez izhoda
»Ko vojna postane totalna, so žrtve sporov odraslih na splošno postali otroci; bombe in izstrelki namreč pobijajo ne glede na starost,« je zapisal The Economist. »Državljanske vojne – kakršne so običajno današnje – često zajamejo cele države. Tako sedaj ponekod humanitarne ustanove poleg preskrbe z osnovnimi živili, poskrbijo še za demobilizacijo vojskujočih se otrok. Kamor koli že gredo, lahko pričakujejo, da bodo našli otroke med begunci, ranjenci in mrtvimi.« Kljub temu da vsi trdijo, kako radi imajo otroke, pa ti danes trpijo bolj ko kdaj prej. Humanitarne ustanove sodijo, da je lani zaradi vojne moralo od doma 24 milijonov otrok, mlajših od 18 let, kaka dva milijona pa so jih v zadnjih desetih letih pobili. Poleg tega jih je še štiri ali pet milijonov pohabljenih. »Samo ugiba se lahko, kako to nanje vpliva psihično,« piše The Economist.
Oporekanje celibatu
»Rimskokatoliška cerkev s tem, da vztraja pri celibatu, izgublja velik del izšolanih duhovnikov,« daje vedeti poročilo, ki ga je objavil ENI Bulletin. Na Četrtem mednarodnem kongresu poročenih duhovnikov, ki so ga imeli v Brasilii, so povedali, da se je po svetu 100.000 rimskokatoliških duhovnikov odpovedalo duhovniški službi in s tem celibatu. Nekdanji duhovnik Jorge Ponciano Ribeiro, sedaj profesor na Univerzi v Brasilii, je povedal, da se vsak peti duhovnik odpove duhovništvu, da bi se poročil. Samo v Braziliji živi 3500 poročenih duhovnikov. Ribeiro je še povedal: »Celibat so uvedli, da bi se ognili težavam, ki bi jih cerkev imela z duhovnikovimi dediči, ne pa zato, ker bi tisti, ki nimajo spolnih odnosov, učinkoviteje razglašali Božjo Besedo.«
Sloni prestopniki
»Slončke je treba disciplinirati kakor otroke, če naj bi zrasli v zanesljive člane slonje družbe,« pripominja New Scientist. »Biologi, ki preučujejo življenje v divjini, pravijo, da so tisti sloni v južnoafriškem Pilansberškem rezervatu divjih živali, ki so še majhni ostali sirote, postali prestopniki zato, ker jih niso vzgajali starejši sloni.« Ti malopridneži so v zadnjih treh letih do smrti prebodli 19 belih nosorogov in z nosorogi se celo skušajo pariti, napadajo pa tudi človeka. Ubili so dva, od tega tudi poklicnega lovca, ki je prišel ustrelit slona prestopnika, ki je pred tem napadel skupino turistov. Malopridna žival je bila iz skupine mladih samcev, ki so jih iz Kruegerjevega narodnega parka v rezervat pripeljali zatem, ko so njihovo čredo pobili; tako naj bi namreč nadzorovali število slonjih prebivalcev. Na slone je res vplivalo več dejstev, vendar znanstveniki menijo, da je za njihovo nepredvidljivo vedenje vsaj delno krivo to, da jih niso vzgajali in disciplinirali starejši sloni, kar je glavna značilnost normalnih slonjih družin. Sedaj preseljujejo le cele slonje družine, da samčke, »tako kot je treba, strogo vzgajajo roditelji«, še piše v članku.
Prva vesoljska nesreča s pobeglim krivcem
Prva potrjena nesreča v vesolju, ki jo je povzročil pobegli ‚voznik‘, se je zgodila 700 kilometrov od Zemlje, poroča New Scientist. Francoski satelit Cerise se je začel divje prevračati, ko mu je deset let star kos rakete Ariane, ki je s hitrostjo 50.000 km/h potoval po isti tirnici, zdrobil stabilizacijsko roko. Možnost takšnih trčenj se z vsakim letom veča, saj je v zemeljski krožnici vse več razbitin. Znano je, da se že sedaj okoli Zemlje vrti več ko 20.000 kosov vesoljskih razbitin. Tisti iz bližnjih orbit se največkrat odstranijo po naravni poti, denimo ko se ozračje širi, oni v oddaljenejših pa lahko tam ostanejo tudi tisoče let. Ko razbitine trčijo druga ob drugo, se drobijo v množico manjših delcev in ti lahko prebijejo astronavtovo vesoljsko obleko, pa tudi zaščito vesoljskega plovila. Nevarni so lahko celo koščki barve. Sedaj okoli Zemlje na vsak delujoč satelit krožijo približno še štirje ‚mrtvi‘, četrtina vesoljskih razbitin pa je od ugaslih eksplodiranih raket.
Spužve so bile prve
»Za zelo veliko pametnih človeških domislic se izkaže, da so že stari dosežki narave,« izjavljajo v The Washington Postu. »Optično vlakno, denimo. Znanstveniki so steklu podobna vlakna, ki lovijo svetlobo in jo ‚prenašajo‘ okoli vogalov, razvili 1951. leta. Pa se je izkazalo, da globokomorske spužve v antarktičnem Rossovem morju počnejo to že od nekdaj.« Iz velikanskih spužev, ki jih najdemo v vodi do globine 30 metrov, štrlijo vlaknaste iglice. Te svetlobo lovijo in jo prenašajo k fotosinteznim algam, ki prebivajo v njih; tudi pod kotom 90 stopinj. S poskusom so dokazali, da zbirajo tudi svetlobo, ki nanje pada v kotu, kar kaže, da lahko tudi iglice, ki so ob straneh spužve, hranijo alge s svetlobo.
Hazarderji zgubljajo
»Igralnice so načrtovane tako, da njihovi lastniki niti po naključju ne zgubljajo denarja,« je povedal brazilski gospodarstvenik Ricardo Gazel. »Matematična možnost, da se da z igrami na srečo priigrati denar, je kar se da majhna.« Gazel opozarja, da lahek pristop do igralnic zelo verjetno ustvari več odvisnikov od iger. Pove pa še: »Iluzorno je pričakovati, da boste do denarja prišli brez truda. Ljudje sanjajo, da bodo, z veliko sreče seveda, hitro obogateli.« Poleg tega Veja citira še Gazelovo mnenje o cerkvi in oblasti, in sicer da nimata pravice kritizirati: »Vlada je največja hazarderska ustanova v državi. Imamo šest različnih oblik loterij, ki so v rokah zvezne oblasti, poleg tega pa so še državne loterije. Cerkev ne more kritizirati uzakonjenih iger na srečo, saj sama, ker za župnije potrebuje denar, podpira hazarderstvo na tržnicah, tam so namreč vedno male stojnice, kjer verniki na stavah izgubljajo denar.« Gazel še poroča: ,Specialisti pravijo, da kompulzivni igralci na srečo, ki si ne dajo pomagati, tvegajo, da bodo končali v zaporu, se sami ubili ali pa znoreli.‘
Razbojniki s kačami
Tatovi s strupenimi kačami šikanirajo prebivalce nikaragvijske Diriambe, mesta, ki leži 50 kilometrov južno od Manague. Časopis El Nuevo Diario je poročal, da banditi na bližnjih poljih nalovijo klopotače in jim odstranijo strup. Nato pa na cestah zunaj mesta z njimi strašijo ljudi, ki mislijo, da jih bodo pičile, ob tem pa jih okradejo. Neko dekle se je onesvestilo, ko je videlo kačin strupnik. Ko je prišlo k sebi, je ugotovilo, da so ji ukradli zlate ogrlice. Tolovaji ropajo tudi kmete, jemljejo pa jim pridelke in denar.