Čilska drama spodbuja krščansko ljubezen
Od dopisnika Prebudite se! iz Čila
SEVERNI ČILE je znan po suhi Atakamski puščavi z že davno nenaseljenimi prostranstvi, ki se izgubljajo v daljavi. Padavine so tu tako neobičajne, da so to, čemur bi večina rekla pršec, v tem neobljudenem področju med Tihim oceanom in Andi poimenovali kar dež. Zaradi takšnega podnebja večina domov ni zaščitenih pred dežjem. In tudi kadar so v tem področju občasne padavine — mogoče enkrat vsakih pet let — si večina ljudi ne dela skrbi, da bi pred začetkom deževja pregledali, ali morda pušča streha. Prav zato pa so si mnogi v Antofagasti, mestu s približno 250.000 prebivalci, najbrž rešili življenje.
V ponedeljek zvečer, 17. junija 1991, so se ljudje odpravljali k nočnemu počitku, ko je pričelo močno deževati. Številne strehe so puščale, zato ljudje niso šli spat, ampak so skušali zamašiti luknje ali zmanjšati škodo — niso pa slutili, da se bodo v nekaj urah zgodile daleč hujše stvari.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne so trije ogromni plazovi blata s hitrostjo 30 kilometrov na uro odnašali na milijone ton zemlje; povzročili so smrt približno 85 ljudi, okrog 700 so jih ranili, več kot 30.000 ljudem pa so uničili ali poškodovali domove!
Trpljenje v morju blata
V Antofagasti je deset skupščin Jehovovih prič s približno 1400 člani, zato nas je resnično skrbelo, kako je z njimi. Bili smo zelo veseli, ko smo izvedeli, da nihče ni umrl, čeprav je neko sestro blato odplavilo skoraj tri kilometre daleč in je bila težje poškodovana. Ko jo je reševalna ekipa našla, so mislili, da je mrtva, dokler ni medicinska sestra opazila, da diha, in ko se ji je približala, jo je slišala klicati »Jehová, Jehová«. Žena je pogoltnila kar nekaj blata. Hitro so jo odpeljali v bolnišnico, da ne bi obolela zaradi infekcije.
V skupščini Oriente je okrog 70 odstotkov družin ostalo brez domov ali pa so le-ti hudo poškodovani. Drugim družinam v skupščinah Costanera in Corvallis je prav tako močno poškodovalo domove, saj je blato v nekaterih področjih doseglo višino streh, ali pa se je privalilo v hiše in napolnilo sobe tudi do metra in pol višine. V neki hiši je mater z dvema majhnima otrokoma, ki so v morju blata pluli na postelji, blato počasi potiskalo k stropu; rešil jih je ženin oče, ko je uspel vlomiti skozi streho. V razmeroma varnih krajih pa so mislili, da se bliža konec, ko so poslušali besnenje blatnih plazov, ki so na svoji poti vse uničevali in ko so slišali oddaljene trpeče krike v mrzli tmini noči.
Nekaj dragocenejšega od posesti
Priče so izgubile veliko premoženja in vendar so kazale izreden duh. Neka Priča je povedala, kako je njene prijatelje in sodelavce presenetila njena radost, kljub izgubi znatnega premoženja. Pojasnila jim je, da bi v primeru abecednega vrstnega reda prednostnih stvari v življenju gmotne stvari razvrstila na zadnje mesto — pod črko ž. Bila je srečna, ker je skupaj z družino ostala živa.
Druga mati, ki jo je plaz ločil od hčera, dve pa je skoraj izgubila, je bila tudi sama v smrtni nevarnosti. Goreče je molila k Jehovu, če bi jo lahko kmalu obudil, ker bi rada kuhala drugim, medtem ko bodo obnavljali zemljo. Preživela je, in kje, mislite, so jo prosili, naj v tistih dneh po katastrofi pomaga? Res je, v kuhinji, ki so jo postavile Priče, da bi nudile na stotine obrokov Jehovovim pričam in bližnjim družinam brez doma!
Krščanska ljubezen v dejanjih
Ljubeče Priče v Calmi in Iquiqueju so ukrepale in poslale kruh, vodo, oblačila in ostale potrebščine v Antofagasto. Tudi podružnica družbe Watch Tower je poskrbela za pomoč in kmalu so dobili oblačila, odeje, postelje, kuhinjsko opremo, hrano in drugo. Bilo je kar ganljivo videti, da so številne darovane stvari nerabljene — ne ostanki, ampak pravkar kupljene! Kmalu sta se proti Antofagasti — na 1400 kilometrov dolgo pot proti severu — odpravila dva tovornjaka Družbe in še tretji iz Rancague s skoraj 14 tonami blaga. Čeprav so bratje sporočili, da pomoč ni več potrebna, je še prihajala. Zato so morali najeti še en tovornjak, da bi pripeljali še 16 ton! To zalogo so bratje velikodušno razdelili s sosedi, ki niso Priče.
Dom neke družine Prič, ki je stal na enem od najbolj prizadetih področij, je kljub temu ostal v dobrem stanju. Družina je nemudoma pokazala ljubezen do bližnjega. Sprejeli so 9 družin Prič in tudi 70 drugih sosedov, ki niso Priče. Mnogi so prišli k njim blatni in brez obleke. Priče so dale na razpolago vsa oblačila in odeje, ki so jih imele.
Številni so v želji, da bi kakorkoli pomagali, dali na voljo svoj čas, sredstva in trud. Za Čile je bila to res tragedija izrednih razsežnosti, Jehovove priče pa so se znova izkazale v svoji enotnosti in bratovski skrbi. Denarne prispevke so poslali celo iz oddaljenega Texasa v Združenih državah Amerike. Nekdo je dvotedensko reševanje iz razdejanja v Antofagasti povzel takole: »Nikoli še nismo imeli 13 dnevnega zbora s tolikimi resničnimi dramami, s tolikimi dokazi ljubezni, s tolikimi izrazi nesebičnosti, kot je bilo to očitno v preteklih nekaj dneh.«