Resnica mi je vrnila življenje

Večina mojih nekdanjih prijateljev je umrla zaradi aidsa. Pred tem sem jih videvala na ulicah. In tudi sama bi bila že mrtva, če ne bi spoznala resnice. A naj vam to pojasnim.

RODILA sem se 11. decembra leta 1954 kot drugi in zadnji otrok Johna in Dorothy Horry. Poimenovala sta me Dolores, ob rojstvu pa me je mama začela klicati Dolly (Punčka), ker je menila, da sem kakor kakšna punčka. Ta vzdevek se me je prijel, le da se ljudje tedaj niso niti najmanj zavedali, da bom za mamo postala najhujša nočna mora.

Živeli smo v železniškem stanovanju; tako so ga imenovali, ker je bilo dolgo in ozko. Stalo je v mestu New York na 61. ulici. Ni bilo kdove kako udobno, prostor pa smo si delili še s podganami. In ko me je neke noči ena ugriznila, smo se od tam nemudoma izselili.

Leta 1957 smo se preselili na vzhodno stran južnega Manhattna. To stanovanje je bilo v primerjavi s tistim, iz katerega smo se izselili, res izvrstno; imelo je lepe spalnice, velik park pred mojim oknom in razgled na East River. Lahko sem opazovala mimoploveče čolne ter otroke, ki so v parku igrali nogomet ali pa baseball. To je bil zame resnično raj. Potem pa se je moj brezskrbni svet pričel podirati.

Alkoholizem in droga

Mama in očka sta se kar precej prepirala. Sprva nisem razumela zakaj, potem pa sem začela opažati, da je bil oče neprenehoma pijan. Ni mogel obdržati službe, zato je delala le mama. Ko so prijatelji zvedeli, da je moj očka alkoholik, so se mi posmehovali in življenje mi je postalo bedno.

Položaj pa se je še slabšal. Na koncu je očka postal tudi nasilen in mama ga je postavila pred vrata. Tako smo postale enostarševska družina. Stara sem bila okoli osem ali devet let in zaradi položaja, v kakršnem je bila naša družina, sem bila obupana. Mama je morala ves čas delati, da smo lahko shajale, medve s sestro pa sva po šoli ostajali pri sosedih.

V šestem razredu sem postala zelo uporna. Večkrat sem pobegnila iz razreda in odšla v bližnji park Tompkins Square. Tam pa sem skušala v pijači utopiti svoje težave. Kmalu sem začela zahajati v skupino precej starejših prijateljev. Čeprav sem bila stara šele 11 let, pa sem bila za svoja leta velika, zato sem se zlahka izdajala za šestnajst- ali sedemnajstletnico. V tej novi skupini pa so pili, kadili marihuano, jemali LSD in si vbrizgavali heroin. In ker sem seveda želela soditi mednje, sem vse te snovi pričela poskušati tudi sama. Pri štirinajstih sem bila toliko odvisna od njih, da so mi življenjske funkcije delovale samo še z njimi.

Mati izve

»Rodila sem te na ta svet in z njega te bom tudi spravila.« Tako so v naši soseščini pravile matere, ki so jih njihovi otroci hudo ranili in zelo razočarali. Ko je mama, ki je drugače zelo mirna ženska in se zna obvladati, zvedela, da njena štirinajstletnica jemlje heroin, je dejala, da bo storila ravno to – spravila me s sveta.

Stekla sem v kopalnico, se z nogami oprla ob kad ter tako skušala zapreti vrata. A bila sem prepočasna. Tokrat sem bila res v težavah! Mislim, da mi ni treba praviti, da sem prejela najhujše udarce v svojem življenju. Pred mamino jezo me je rešilo le to, da sta sestra in ženska, ki me je zatožila, mogli priti v kopalnico in zadržati mater, jaz pa sem tako lahko zbežala iz stanovanja. Ko sem se končno vrnila, pobegnila sem namreč za kar nekaj dni, sem privolila v to, da si za svoje težave z drogo poiščem pomoč.

Strokovna pomoč

Nekaj mesecev kasneje sem na televiziji videla reklamo za rehabilitacijsko ustanovo za zasvojence z drogo. Tu lahko dobijo pomoč ljudje, ki si res želijo, da bi jim kdo pomagal premagati težave z drogo. O tem, kar sem videla, sem se pogovorila z mamo in poslala me je na eno od njihovih namestitev v mestu New York. V tej ustanovi ustvarjajo družinsko ozračje in to ljudi motivira, da popolnoma spremenijo način življenja. Tu sem bila približno dve leti in pol.

Dana pomoč mi je koristila, a zelo sem bila razočarana, ko sem izvedela, da so nekateri člani osebja, ki sem jim zaupala in jih spoštovala ter naj bi nehali jemati drogo, to zopet počeli. Menila sem, da so me izdali, in počutila sem se trapasto. Učili so nas, da je stari pregovor »Enkrat zasvojen, za vedno zasvojen« laž. Sedaj pa sem nanje gledala kot na živi dokaz, da ni.

Vseeno sem se pri sedemnajstih vrnila domov osvobojena droge in odločena, da se kar najbolje trudim ter heroina ne vzamem nikoli več. Vtem pa so z materjo in sestro Jehovove priče pričeli preučevati Biblijo.

Še vedno črna ovca v družini

In čeprav sedaj droge nisem več jemala, sem se še vedno počutila kakor črna ovca v družini. To pa zato, ker nisem bila pripravljena živeti po novih pravilih družinske skupnosti: nobenega kajenja, nobenega zabavanja po diskih in tako dalje. In ni bilo dolgo, ko me je mama postavila iz stanovanja, ker nisem želela zamenjati družbe in spremeniti svetnega vedenja. Zaradi tega sem jo tedaj prav zares sovražila, v resnici pa je bilo to najboljše, kar mi je lahko storila. Trdno je zastopala pravična načela in nikoli ni omahnila.

Tako sem odšla, da si ustvarim novo in boljše življenje. Vrnila sem se v šolo, da se izučim obrti. Ta pa mi je pomagala, da sem se lahko preživljala, ko sem hodila na kolidž. Tega sem kar uspešno končala in zopet so me sprejeli v družbo. Dobila sem dobro službo in lastno stanovanje. In ko sem srečala nekdanjega fanta, sem se spustila v ljubezensko razmerje. Obnovila sva najino zvezo, se namenila prav lotili stvari in se poročiti.

Vendar je čez čas fant pričel jemati drogo in stanje se je za oba pričelo slabšati. Ker čustvene bolečine nisem mogla več prenašati, sem naredila to, kar sem najbolje znala – omamila sem svoje občutke. Zasvojila sem se s kokainom, s katerim si doživel tako imenovano bogataševo omamo. Kokain je bil tedaj zelo priljubljen, saj so mnogi menili, da sploh ni zasvojevalo. Zame pa je bil hujši od heroina.

Sredi sedemdesetih let sem tako kaka tri leta uživala kokain. Končno pa sem se zavedela začaranega kroga, v katerem sem bila, in se pričela spraševati: ,Ali je to vse, kar nam življenje ponuja?‘ Mislila sem si: ,Če je, potem sem ga sita.‘ Vrnila sem se k mami in ji dejala, da imam takega življenja dovolj ter da se vračam v rehabilitacijski center. Po še enem letu in pol tamkajšnjega bivanja sem se zopet ozdravila odvisnosti od drog.

Skoraj sem našla resnico

Ponovno sem dobila dobro službo, našla prijetno stanovanje in fanta. Zaročila sva se. Medtem pa je bila mama z mano še naprej v stiku. Govorila mi je o Bibliji in pošiljala reviji Stražni stolp in Prebudite se!, toda nikoli ju nisem niti pogledala. Mami sem povedala, da se nameravam poročiti in si ustvariti družino, zato mi je poslala knjigo, ki mi je za vedno spremenila življenje. To je bila knjiga Izgrajuj srečno družinsko življenje.

Ko sem jo prebrala, sem vedela, kaj si želim. Spoznala pa sem tudi, da sem to iskala na napačnem mestu. Končno je nekdo razumel, kako se počutim in kaj imam zares v srcu. In tako zaradi občutkov, kakršne sem imela, še nisem bila čudna; bila sem normalna! Ko pa sem knjigo Družinsko življenje in Biblijo poskusila pokazati fantu, s katerim sem hodila, se mi je smejal. Ni želel narediti sprememb, ki so bile potrebne, da bi lahko uživala srečno družinsko življenje. Tako sem se znašla pred težavno odločitvijo: naj ostanem z njim ali naj ga pustim. Odločila sem se, da je čas, da se razideva.

Fant je pobesnel. Ko sem se nekega dne vrnila domov, sem ugotovila, da mi je vse obleke z britvijo razrezal na koščke. Skoraj vse moje imetje, čevlji, plašči, pohištvo, je zginilo. Vsega je bodisi razrezal ali pa prodal. Ostala mi je samo obleka, ki sem jo imela na sebi. Želela sem se uleči in umreti. V življenju včasih pridejo trenutki, ko se utrudiš od bojevanja. Zato zopet narediš tisto, kar si vedno, ko si se moral s čim spopasti – omamiš občutke. Mislila sem si: Ali to ali pa naredim samomor.

In čeprav sem spet jemala drogo, mama še vedno ni obupala nad mano. Obiskovala me je in mi prinašala reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Nekega večera sem ji med pogovorom razkrila, kako se počutim: da sem utrujena od poskušanja in si ne znam več pomagati. Ona pa je preprosto odvrnila: »Poskusila si že povsod drugje, zakaj ne bi še pri Jehovu?«

Resnica me je rešila

Leta 1982 sem privolila v to, v kar me je že leta nagovarjala. Resno sem pričela preučevati Biblijo. Kmalu sem bila vsa navdušena nad tem, kar sem spoznavala. Pričela sem doumevati, da je Jehovu moje življenje zelo drago in da življenje ima resnični smoter. Spoznala pa sem tudi, da se moram zelo spremeniti, če Mu želim služiti; za to pa potrebujem čustveno in duhovno podporo. Tako sem mamo prosila, ali bi se lahko vrnila domov.

Mama je bila seveda oprezna, saj sem jo že tolikokrat razočarala. O tem, da želim priti nazaj k njej, se je pogovorila s krščanskim starešinom. On pa je zaznal mamin dober občutek glede možnosti, da se tokrat res spremenim, zato jo je spodbudil: »Zakaj ji ne daš še ene priložnosti?«

Na srečo tokrat mame nisem razočarala. Še naprej sem preučevala Biblijo in pričela redno obiskovati krščanske shode. Jehova mi je pomagal, da sem popolnoma zasukala življenje. Nasvet, ki sem ga dobila v Bibliji, Božji Besedi resnice, mi je pomagal prebijati se skozi težavne čase. (Janez 17:17) Nehala sem celo kaditi. S to zasvojenostjo pa sem teže opravila kakor s heroinom in kokainom. Prvič v življenju sem bila res vesela, da živim.

Čez nekaj mesecev, 24. decembra 1983, sem svojo posvetitev Jehovu simbolizirala s krstom v vodi. Naslednjega aprila sem postala pomožna pionirka, kar je oblika povečane strežbe. Ko so me moji nekdanji kolegi videli pri tem delu, so se mi sprva posmehovali. Bilo je ravno tako, kot je vnaprej posvaril apostol Peter: »Zato se jim zdi čudno, da ne letate ž njimi v isto razuzdanost nezmernosti, in vas obrekujejo.« (1. Petrov 4:4)

Septembra leta 1984 sem postala redna pionirka. Kmalu sem vodila deset biblijskih poukov na teden. Preučevala sem tudi z nekaterimi, ki so se mi takrat, ko sem pričela sodelovati v strežbi, posmehovali. To je bilo zelo zanimivo obdobje mojega življenja, saj sem številnim mladim pomagala sprejeti biblijsko resnico. Vedno sem si želela imeti otroke, zato sem bila zelo radostna, da sem, prispodobno rečeno, postala mati duhovnih otrok. (Primerjaj 1. Korinčanom 4:15.)

Leta so minevala in po ulicah blizu našega doma sem videvala nekdanje prijatelje, s katerimi sem nekoč uživala drogo. Igle so delili z okuženimi ljudmi, zato so si nakopali aids in videti so bili grozni. Mnogi so do sedaj že umrli. Vem, da bi bila tudi sama verjetno že mrtva, če ne bi spoznala biblijske resnice. V zameno za to pa sem dobila življenje.

Odvračanje bolečine

Pogosto si želim, da bi resnico spoznala že kot otrok in se tako ognila življenju, polnemu bolečin in bede. Jehova mi sedaj pomaga ubadati se z bolečinami, ki so posledica zapravljene mladosti, toda šele v novi stvarnosti se mi bodo čustvene brazgotine popolnoma zacelile. (Razodetje 21:3, 4) Trenutno pa se zelo trudim mladim pojasniti, da so blagoslovljeni, ker poznajo Jehova ter jim njegova organizacija pomaga praktično uporabljati tisto, kar jih on uči.

Svet je morda videti očarljiv in vabljiv. In želi, da bi tudi vi verjeli, da se lahko brez bolečin zabavate tako kakor on. Toda to preprosto ni mogoče. Svet vas bo izrabljal in, ko bo končal, vas bo zavrgel. Biblija ima popolnoma prav, ko pravi, da je Hudič vladar tega sveta (zares njegov bog) in da ne bi smeli ljubiti niti sveta niti tega, kar je na njem. (Janez 12:31; 14:30; 16:11; 2. Korinčanom 4:4; 1. Janezov 2:15–17; 5:19) In ker so posvetni ljudje sužnji pokvarjenosti, v njihovi družbi ne morete najti prave sreče. (2. Petrov 2:19, NW)

Upam, da bom s tem, ko pripovedujem te stvari o sebi, drugim pomagala uvideti, da se splača truditi le za ,resnično življenje‘, večno življenje v Božjem novem svetu. Kljub temu da bomo med hojo v resnici doživljali dobre in slabe stvari, pa trava na drugi strani ograje, v Satanovem svetu, ni bolj zelena. Satan se le trudi, da bi bila videti taka. Molim, da bi skupaj s krščanskimi brati in sestrami lahko ohranila oči osredinjene na resnično življenje. Da, na večno življenje na rajski zemlji. (1. Timoteju 6:19) (Pripovedovala je Dolly Horry.)

[Slika na strani  15]

Z materjo oznanjujeva v parku Tompkins Square