Izvrstna krščanska dediščina

PRIPOVEDUJE BLOSSOM BRANDT

Sedemnajstega januarja 1923, na dan mojega rojstva, je v San Antoniu (Teksas) snežilo. Zunaj je bilo mrzlo, meni pa je bilo toplo v ljubečem objemu krščanskih staršev, Judga in Helene Norris. Od kar pomnim, sta bila starša osredinjena na čaščenje Boga Jehova.

LETA 1910, ko je bilo mami osem let, so se njeni starši preselili iz okolice Pittsburgha (Pensilvanija) na kmetijo v bližini Alvina (Teksas). Tu so jih o biblijski resnici poučili sosedje. Mama se je od tedaj naprej posvetila iskanju ljudi, ki so se zanimali za kraljestveno upanje. Zatem ko se je družina preselila v Houston (Teksas), se je mama leta 1912 krstila.

S Charlesom T. Russellom, prvim predsednikom družbe Watch Tower Bible and Tract Society, so se mama in njeni starši prvič srečali, ko je obiskal njihovo občino v Houstonu. Družina je velikokrat gostila potujoče predstavnike Družbe, ki so jih takrat imenovali popotniki. Nekaj let zatem se je mama s starši preselila v Chicago (Illinois). Brat Russell je obiskal tudi tamkajšnjo občino.

Leta 1918 je stara mama zbolela za špansko gripo, ki je močno načela njeno zdravje. Zato so ji zdravniki priporočili, naj se preseli v toplejše kraje. Dedu, ki je delal pri Pullmanski železniški družbi, je leta 1919 uspelo izposlovati premestitev nazaj v Teksas. Tam v San Antoniu je mama spoznala mladega, gorečega člana občine, Judga Norrisa. Že na prvi pogled sta se zaljubila in se kasneje tudi poročila. Tako je Judge postal moj oče.

Oče izve za biblijsko resnico

Ob rojstvu so očetu dali neobičajno ime Judge (Sodnik). Ko ga je njegov oče prvič videl, je rekel: »Ta otrok je tako resen kot sodnik,« in s tem je dobil to ime. Leta 1917, ko je bilo očetu 16 let, je dobil traktata Kje so mrtvi in Kaj je duša, ki ju je natisnil Watch Tower Bible and Tract Society. Očetu je dve leti pred tem umrl oče, zato se je spraševal, kaj je z mrtvimi. Traktata sta mu odgovorila na njegova vprašanja. Kmalu zatem je pričel obiskovati shode Preučevalcev Biblije, kot so se takrat imenovale Jehovove priče.

Oče je takoj hotel sodelovati v vseh dejavnostih občine. Dobil je svoje področje za oznanjevanje, tako da se je lahko po pouku odpeljal tja in pričel deliti traktate. Oznanjevanje kraljestvenega upanja ga je povsem prevzelo. Štiriindvajsetega marca 1918 je simboliziral svojo predanost Jehovu s krstom v vodi.

Naslednje leto, ko se je mama preselila v San Antonio, sta očeta že v prvem hipu prevzela, kot je sam znal reči, »najlepši nasmeh in najbolj modre oči«, kar jih je kdaj videl. Kmalu sta z mamo najavila, da se želita poročiti, vendar je trajalo kar nekaj časa, da so v to privolili tudi mamini starši. Petnajstega aprila 1921 sta se poročila. Za cilj sta si postavila polnočasno službo.

Zgodnji pričetek službe

Sredi načrtov za obisk kongresa v Cedar Pointu (Ohio) sta oče in mama leta 1922 spoznala, da je mama noseča. Kmalu po mojem rojstvu je bil oče, ki mu je bilo komaj 22 let, postavljen za občinskega upravnika za oznanjevanje. To je pomenilo, da je moral skrbeti za vse priprave glede oznanjevanja na področju. Le nekaj tednov po rojstvu me je mama vzela s seboj na oznanjevanje po hišah. Tudi stari starši so me z veseljem jemali na oznanjevanje.

Ko sem bila stara dve leti, sta se starša preselila v Dallas (Teksas) ter tri leta zatem postala pionirja, polnočasna oznanjevalca. Noči sta prespala na poljski postelji ob cesti, mene pa sta položila na zadnji sedež v avtomobilu. Seveda se mi je to zdelo zabavno, vendar je kmalu postalo očitno, da nista pripravljena za pionirsko življenje. Zato je oče odprl podjetje. Sčasoma je naredil majhen avtodom. To so bile priprave za ponovno pioniranje.

Preden sem šla v šolo, me je mama naučila brati in pisati ter poštevanko od ena do štiri. Vedno se je trudila, da bi se kaj naučila. Kadar je prala posodo, me je postavila na stol poleg sebe, tako da sem jo lahko brisala. Pri tem me je učila na pamet biblijske stavke. Skupaj sva peli kraljestvene pesmi, oziroma hvalnice, kot smo jih takrat imenovali.

Služiti Bogu s starši

Leta 1931 smo vsi obiskali navdušujoč kongres v Columbusu (Ohaio), kjer smo sprejeli ime Jehovove priče. Čeprav sem imela šele osem let, je bilo to zame najprisrčnejše ime, kar sem jih kdaj slišala. Kmalu po vrnitvi domov, je očetovo podjetje do tal pogorelo. Oče in mati sta vzela to kot »Gospodovo voljo«, da začneta spet pionirati. Tako smo od poletja 1932 v polnočasni službi preživeli mnoga prijetna leta.

Starša sta pionirala v osrednjem Teksasu, blizu maminih staršev, ki so še vedno živeli v San Antoniu. Ker smo se selili z enega področja na drugo, sem morala dokaj pogosto zamenjati šolo. Včasih nam je katera izmed Prič rekla: »Zakaj se že enkrat ne ustalita in ustvarita dom za svojega otroka.« Nekateri so bili namreč prepričani, da starša ne skrbita dobro zame. Zame pa je bilo naše življenje razburljivo, očetu in mami sem rada pomagala oznanjevati. Navsezadnje je bila to dobra šola zame, saj sem kasneje tudi sama tako živela.

Več mesecev sem govorila očetu in mami, da se želim krstiti. Velikokrat smo se pogovarjali o tem. Hotela sta se prepričati, ali razumem, za kako resno odločitev gre. Enaintridesetega decembra 1934 je napočil pomemben dogodek v mojem življenju. Vseeno se je večer pred tem dogodkom oče hotel prepričati, ali sem se Jehovu predala v molitvi. Potem je naredil nekaj zelo lepega. Vsi trije smo pokleknili, oče pa se je pomolil. Odkril je Jehovu, da je presrečen, ker se je njegova mala deklica odločila predati svoje življenje Bogu. Lahko ste prepričani, da nisem in nikoli tudi ne bom pozabila tega večera!

Vzgajata me stara starša

Med letoma 1928 in 1938 sem večino časa preživela na obiskih pri starih starših v San Antoniu. Tu sem preživljala bolj ali manj podobne dneve kot s starši. Stara mama je bila kolporterka, kot so takrat imenovali pionirje, kasneje pa je postala občasna pionirka. Ded je bil postavljen za pionirja decembra 1929, tako da je bilo oznanjevanje na področju vsakdanja stvar.

Ded me je ob večerih vzel v naročje in me učil imena zvezd. Recitiral mi je tudi mnoge pesmi, ki jih je znal na pamet. Dokler je delal pri železnici, sva se velikokrat peljala z vlakom. Bil je človek, h kateremu sem se lahko vedno zatekla, ko sem bila v težavah. Potolažil me je in mi obrisal solze. Toda ko sem bila kaznovana, ker sem kaj zagrešila, in sem prišla k njemu po potuho, mi je preprosto rekel (teh besed takrat sicer nisem razumela, vendar je bil ton njegovega glasu zelo jasen): »Srček, prestopnikova pot ni lahka.«

Leta preganjanja

Leta 1939, ko se je pričela druga svetovna vojna, je moralo Jehovovo ljudstvo prenašati preganjanje in nasilje drhali. Ob koncu leta 1939 je mama hudo zbolela. Potrebna je bila operacija, zato smo se preselili nazaj v San Antonio.

Ko smo delali z revijami na ulicah San Antonia, se je pričela zbirati drhal. Kljub temu je naša družina vsak teden delovala na ulici, vsakdo od nas je stal na svojem vogalu. Pogosto sem lahko opazovala, kako je množica odvedla očeta na policijsko postajo.

Oče je skušal še naprej pionirati, čeprav je mama morala nehati. Ker pa ni dovolj zaslužil z delno zaposlitvijo, je moral prenehati tudi on. Leta 1939 sem končala šolanje in se tudi sama zaposlila.

Očetovo ime Judge (Sodnik) nam je v tistih letih prišlo prav. Ko je na primer skupina Jehovovih prič oznanjevala v mestu severno od San Antonia, jih je tamkajšnji šerif vse pozaprl. Aretiral jih je približno 35, med njimi tudi moja stara starša, ki sta to uspela sporočiti mojemu očetu. Ta se je takoj odpeljal tja. Vstopil je v šerifov urad in se predstavil: »Sem Judge (Sodnik) Norris iz San Antonia.«

»Gospod sodnik, kaj lahko naredim za vas?« je vprašal šerif.

»Prišel sem, da bi izpustil te ljudi iz zapora,« je odgovoril oče. Šerif ni vprašal nič več. Brez kavcije jih je spustil iz zapora.

Oče je rad oznanjeval po stavbah poslovne mestne četrti. Še posebej rad se je oglasil pri sodnikih in odvetnikih. Receptorju je navadno rekel: »Sem Judge (Sodnik) Norris, prišel sem k sodniku . . .«

Zatem, ko se je sešel s sodnikom, je navadno rekel: »Preden vam povem, zakaj sem prišel, bi vam rad razložil, da sem sodnik veliko dlje kot vi, saj sem sodnik že vse življenje.« Zatem pa je pojasnil, kako je dobil to ime. S takšnim prijaznim uvodom je lahko pričel mnoge prijetne razgovore. Z mnogimi sodniki je bil v tistih dneh v dobrih odnosih.

Hvaležna za vodstvo staršev

Bila sem v nemirnih najstniških letih. Vem, da sta bila oče in mama marsikdaj v skrbeh, ko sta me opazovala in se spraševala, kaj bom naredila. Tako kot vsi otroci sem tudi jaz velikokrat skušala očeta in mamo. Spraševala sem ju, ali smem kaj narediti, oziroma kam iti, za kar sem vnaprej vedela, da mi ne bosta dovolila. Včasih sem jokala. V resnici pa bi bila vsa iz sebe, če bi mi kdaj rekla: »Kar pojdi, delaj, kar hočeš. Nama je povsem vseeno.«

Ker sem vedela, da ju ne morem prisiliti, da bi spremenila svoja merila, sem se počutila varno. Pravzaprav mi je bilo še lažje odkloniti vabila mladih na kakšno neprimerno zabavo, saj sem lahko preprosto rekla: »Oče me ne pusti.« Ko mi je bilo 16 let, je oče poskrbel, da sem se naučila voziti avtomobil in da sem dobila vozniško dovoljenje. Približno takrat mi je dal tudi ključ naše hiše. Njegovo zaupanje je name naredilo velik vtis. Počutila sem se odraslo in zavedla sem se odgovornosti. Nisem hotela izneveriti zaupanja staršev.

Takrat ni bilo predstavljenih veliko svetopisemskih nasvetov glede zakona, vendar je oče vedel, da Biblija svari, naj se poročamo »samo v Gospodu« (1. Korinčanom 7:39). Jasno mi je dal vedeti, da če bom kdaj pripeljala domov posvetnega fanta, oziroma se bom skušala z njim sestajati, ga bo to zelo razočaralo. Vedela sem, da ima prav, saj sem videla, kako srečna in složna sta moja starša, ker sta se poročila »v Gospodu«.

Leta 1941, ko mi je bilo 18 let, sem se zaljubila v mladeniča iz občine. Bil je pionir ter je študiral za odvetnika. Bila sem vznemirjena. Ko sva rekla mojim staršem, da se želiva poročiti, nista temu prav nič nasprotovala, tudi poguma nama nista vzela, le rekla sta: »Nekaj bi te prosila Blossom. Misliva, da si še premlada, zato bi te prosila, da počakaš še eno leto. Če se imata zares rada, ne bo eno leto nič spremenilo.«

Zares sem vesela, da sem poslušala njun moder nasvet. V tem letu sem postala nekoliko zrelejša, pričela pa sem tudi spoznavati, da ta mladenič nima lastnosti, ki jih mora imeti dober zakonski tovariš. Sčasoma je zapustil Jehovovo organizacijo in tako sem ušla nesreči, ki bi se lahko zgrnila na moje življenje. Kako lepo je imeti modre starše, na katerih nasvet se lahko zaneseš!

Poroka in potujoča služba

Pozimi leta 1946, ko sem že šest let pionirala in bila občasno zaposlena, je stopil v našo kraljestveno dvorano zame najprivlačnejši mladenič. Gene Brandt je bil določen za tovariša potujočemu služabniku naše bratovščine, kot so se takrat imenovali okrajni nadzorniki. Zaljubila sva se in se 5. avgusta 1947 poročila.

Kmalu zatem sta oče in Gene odprla knjigovodsko pisarno. Vendar je oče rekel Genu: »Tisti dan, ko naju bo delo v pisarni oviralo pri obiskovanju shodov ali teokratičnih nalogah, bom zaklenil vrata in vrgel ključ stran.« Jehova je blagoslovil takšno duhovno razmišljanje, tako da sta s pisarno dovolj zaslužila za pokrivanje gmotnih potreb, poleg tega pa sta lahko še pionirala. Oče in Gene sta bila dobra poslovneža, tako da bi zlahka obogatela, vendar to ni bil njun cilj.

Leta 1954 so Gena povabili v okrajno službo. To je bila za naju velika sprememba. Kako bosta reagirala moja starša? Ponovno se je izkazalo, da nista v skrbeh zase, marveč da skrbita za zadeve Božjega kraljestva in za duhovno blaginjo svojih otrok. Nikoli naju nista spraševala: »Zakaj nimata otrok?« Ravno nasprotno, vedno sva slišala: »Kako vama lahko pomagava v polnočasni službi?«

Ko je napočil dan slovesa, sta bila polna spodbud in veselja zaradi najine velike prednosti. Nikoli nama nista dala vedeti, da ju zapuščava, marveč sta naju povsem podpirala. Ko sva ju zapustila, sta še deset let pionirala. Oče je bil postavljen za mestnega nadzornika San Antonia. To nalogo je opravljal kar 30 let. Z veseljem je spremljal rast občin v mestu, in sicer z ene sredi 1920-ih let na 71, kolikor jih je bilo ob njegovi smrti leta 1991.

Za naju z Genom je bilo življenje zelo razgibano. Bila sva zelo vesela, da sva služila bratom in sestram v prek 31 državah, najbrž pa je bila višek vsega prednost, da sva leta 1957 obiskovala 29. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead. Zatem sva se vrnila v potujočo službo. Leta 1984, po več kot 30 letih okrajne in območne službe, je Genu Družba prijazno dodelila okraj v San Antoniu, saj so bili starši stari prek 80 let, pa tudi zdravje jim je pričelo pešati.

Skrb za starše

Le leto in pol po najini vrnitvi v San Antonio je mama padla v delno komo ter umrla. To se je zgodilo tako hitro, da ji nisem utegnila povedati nekaterih stvari, ki sem jih želela. Zato sem se veliko pogovarjala z očetom. Po 65 letih zakona je oče zelo pogrešal mamo, vendar sva mu z možem ljubeče pomagala.

Oče je vse do smrti zgledno obiskoval krščanske shode, preučeval in oznanjeval. Rad je bral. Medtem ko sva bila z možem v službi, je moral biti sam. In ko sem prišla domov, sem ga vprašala: »Ali si se počutil kaj osamljenega?« Toliko je bil zaposlen z branjem in preučevanjem, da mu še na misel ni prišlo, da je sam.

Celo življenje sva gojila še eno dobro navado. Oče je vselej vztrajal, da kot družina skupaj jemo, še posebno zajtrk, pri katerem smo skupaj pregledali dnevni stavek. Ko sem še živela pri starših, me nikoli niso pustili od doma, če prej nismo skupaj pregledali dnevnega stavka. Včasih sem se pritožila: »Toda oče, saj bom zamudila v šolo (ali v službo).«

»Saj ne boš zamudila zaradi dnevnega stavka, marveč zaradi tega, ker nisi dovolj zgodaj vstala,« mi je odgovoril. Morala sem počakati in ga poslušati. V tem je bil zgleden vse do zadnjih dni svojega življenja. Tudi to mi je zapustil v dediščino.

Oče je ostal duševno bister vse do smrti. Zanj ni bilo težko skrbeti, saj se ni nikoli pritoževal, pa tudi siten ni bil. Včasih je pogodrnjal nad svojim artritisom, vendar ko sem ga spomnila, da ima pravzaprav »adamitis«, se je zasmejal. Ko sva z Genom zjutraj 30. novembra 1991 sedela poleg njega, je v miru zaspal v smrt.

Zdaj imam že več kot 70 let in še vedno mi še kako koristi odličen zgled mojih ljubečih krščanskih staršev. Goreče molim, da bi dokazala svoje cenjenje za to dediščino, tako da bi jo tudi v prihodnosti pravilno uporabljala (Psalm 71:17, 18).

[Slika na strani 5]

Mama z menoj

[Slika na strani 7]

1. Moj prvi kongres v San Marcosu (Teksas), septembra 1923

2. Očetov zadnji kongres v Fort Worthu (Teksas), junija 1991 (oče sedi)

[Slika na strani 9]

Gene in Blossom Brandt