»V Potosíju je srebro!«
OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ BOLIVIJE
Bilo je leto 1545, le 12 let zatem, ko je Francisco Pizarro osvojil obsežni inkovski imperij. Španci so odkrili mladega indijanca, ko je na nekem skrivnem mestu v Andskem gorovju, današnji Boliviji, skrivaj izkopaval srebrovo rudo. Kraj se je imenoval Potosí. Nenadoma se je razširila govorica: »V Potosíju je srebro!« Čeprav se je bližala zima, so si možje hiteli prilaščat to področje. Ruda je bila neverjetno bogata – 50 odstotkov je bilo čistega srebra. V 18 mesecih je v Potosíju živelo 14.000 ljudi.
NAJDIŠČE rude je bilo na gorski strani, ki se dviga 4688 metrov nad morsko gladino. To je bil negostoljubni kraj, skoraj brez rastlinstva in precej nad drevesno mejo. Izredno bogato rudo so talili v prenosnih pečeh, oglje pa jim je do prave temperature razpihaval veter. Neki letopisec tistega časa je opisal, da je nekoč videl delovati 15.000 peči. Ponoči so bile videti kakor zvezdna galaksija.
Mesta v podnožju gore niso zgradili urejeno. Imelo je ozke, vijugaste ulice, da bi tako vsaj malo ščitile pred mrzlimi vetrovi. Zgodovinar R. C. Padden je napisal: »Tukaj niso nič načrtovali, niti urejevali; menijo, da je bilo tako predvsem zato, ker niso pričakovali, da bo srebra veliko.« Toda bilo ga je. Pokazalo se je, da ima gora, ki se je imenovala Cerro Rico (Bogata gora), v sebi eno največjih srebrovih ležišč, kar so jih kdaj odkrili.
Zasužnjenje
Španci so pri iskanju srebra pogosto imeli neznanske težave. Hrane je bilo pičlo, voda je bila onesnažena, rudniki pa nevarni. Velike težave jim je povzročal tudi mraz. Tisti, ki so se skušali ogreti pri peči na oglje, so se včasih zastrupili z ogljikovim monoksidom.
Španci pa so kmalu ugotovili, kako do skrajnosti zmanjšati svojo neudobnost. Kot osvojitelji so domače indijance prisilili v sužnost. Lapaški Bolivian Times navaja: »Pravijo, da je osem milijonov indijanskih sužnjev preminilo,« umrlo med obdobjem kolonizacije v potosíjskih rudnikih. Krutost, prenaporno delo in bolezni so strašansko zmanjšale število prebivalcev. Zato ni čudno, da je neki letopisec iz leta 1550 Potosí imenoval »peklenski vhod«!
Babilon
Do leta 1572 je bil Potosí večji od katerega koli drugega španskega mesta. Rečeno je bilo, da je imel do leta 1611 že 160.000 prebivalcev in da je bil velik toliko kolikor Pariz in London. Bil je tudi eden najbogatejših mest na svetu. Moderno je bilo nositi svilo, okrašeno z zlatimi in srebrnimi resicami. Zdelo se je, da si si lahko, če si imel denar, kupil kakršno koli luksuzno reč: svilo iz Kitajske, klobuke iz Anglije, nogavice iz Neaplja in parfume iz Arabije. Stanovalci so si svoje domove krasili s preprogami iz Perzije, pohištvom iz Flandrije, slikami iz Italije in steklom iz Benetk.
Toda Potosí je bil ravno toliko, kolikor je bil bogat, tudi nasilen. Krvavi pretepi so bili na tržnicah nekaj vsakdanjega. Mrgolelo je igralnic in javnih hiš. Potosí je postal poznan kot Babilon.
Eden glavnih ciljev španskih osvojiteljev je bil v Amerikah ustanoviti katoliško vero. A kako so ti deklarirani kristjani opravičevali svojo zelo veliko korist od zasužnjevanja? Medtem ko nekateri duhovniki so javno nasprotovali tem krivicam, pa so drugi suženjstvo opravičevali s trditvijo, da so Španci manj tiranski od Inkov. Izjavljali so, da so indijanci manjvredni in po naravi nagnjeni k pokvarjenosti – zato je zanje bolj koristno, da delajo v rudnikih. Spet drugi pa so trdili, da je indijance nujno pripraviti do dela v rudnikih, če jih želijo spreobrniti h katolicizmu.
Vendar zgodovina kaže, da so bili duhovniki med najbogatejšimi ljudmi v Potosíju. Zgodovinar Mariano Baptista pravi: »Cerkev kot ustanova je s svojimi predstavniškimi posamezniki oblikovala privilegiran del kroga, ki je izkoriščal« indijance. Ta zgodovinar navaja podkralja, ki se je leta 1591 pritoževal, da duhovščina »pije indijancem kri pohlepneje in častihlepneje od laikov«.
Razsipavanje bogastva
Španija je bila revna država, v nekaj desetletjih pa jo je njeno bogastvo postavilo med najmočnejše sile na svetu. Toda takšen privilegirani položaj ni bil večen. V knjigi Imperial Spain—1469-1716, kjer je omenjeno, zakaj Španiji njeno bogastvo ni zagotovilo trajnih koristi, J. H. Elliott piše: »Potosíjski rudniki so državi prinesli neizmerno bogastvo; če je bilo denarja danes malo, ga bo jutri, ko bo potoček bogastva dosegel Seville, zopet veliko. Zakaj načrtovati, zakaj shranjevati, zakaj delati?«
Potosíjski zaklad so razsipavali; to obdobje so zaznamovali kraljevski bankroti. Glede na neki pregovor iz tistega časa so potočki bogastva pritekali podobno kakor lahen poletni dež, ki za trenutek zmoči strešno opeko, nato pa izhlapi. Neki opazovalec iz 17. stoletja je o padcu Španije primerno dejal: »Bogata ni zaradi vsega svojega bogastva.«
V osemnajstem stoletju je Potosí, ker je srebra zmanjkalo, padel, nato pa ponovno oživel, ko je postal pomemben kositer. Sedaj ta ni več pomemben, čeprav je Potosí še vedno industrijsko središče za predelavo in izkop kositra. Mnogi turisti pa Potosí obiščejo, da bi uživali v njegovi kolonialni privlačnosti. Opazijo lahko tudi njegove zelo bogato okrašene cerkve, od katerih mnoge samevajo ter pričajo o upadajočem zanimanju za katolicizem.
Danes je Potosí temačen spomin na silno človeško trpljenje zaradi pohlepnih, političnih spletk in verskega zapeljevanja, spomin na poglavje bolivijske zgodovine, ki se je pričelo s klicem: »V Potosíju je srebro!«