Kako so Inki zgubili svoj zlati imperij

Od dopisnika Prebudite se! iz Peruja

Sončni vzhod. Žarki svetlobe so prežarjali jutranje nebo in s snegom pokrite Ande obarvali nežno roza. Indijanci, ki so zgodaj vstajali, so vpijali toploto, ki je na 4300 metrih razprševala hlad mrzle noči. Sončni žarki so počasi dosezali tla in obdali sončev tempelj v središču glavnega mesta inkovskega imperija, Cuzca (ki pomeni »popek sveta«). Žarki so se odbijali od zlatih zidov. Masivne, zlate lame, vikunje in kondorji so se bliščali v inkovema vrtu pred templjem. Mimoidoči so v zrak odpihnili poljube in tako počastili svojega sončnega boga. Kako hvaležni so bili, da so živi in da jih blagoslavlja, prepričani so namreč bili, da jih preživlja!

MED 14. in 16. stoletjem je veliki zlati imperij gospodoval na zahodni obali Južne Amerike. Inki so bili ljudstvo, ki je bilo pod vodstvom sijajnih arhitektov in veščakov organizirano tako, da bi družbeno napredovali. Področje tega izrednega inkovskega imperija se je od južnega dela današnje Kolumbije raztezalo skoraj 5000 kilometrov daleč, vse tja v Argentino. Pravzaprav »so Inki mislili, da vladajo skoraj celemu svetu«. (National Geographic) Verjeli so, da za mejami njihovega imperija ni nič takšnega, kar bi bilo vredno osvojiti. Navzlic temu pa ostali svet ni niti vedel, da ta imperij obstaja.

Kdo pa so bili Inki? Od kod izvirajo?

Kdo je bil tam pred Inki?

Odkritja arheologov kažejo, da Inki niso bili prvi naseljenci te celine. Pred njimi so bile tam že več sto do več tisoč let druge zelo razvite kulture. Arheologi so jih razvrstili takole: lambajška, čavinska, močejska, čimujska in tihuanaška kultura.

Te zgodnje skupine so častile različne živali: jaguarje, pume in celo ribe. Zelo razširjeno je bilo tudi čaščenje gorskih bogov. Njihova lončevina kaže, da je bila pri nekaterih plemenih del čaščenja celo spolnost. Blizu jezera Titikaka, visoko na meji med Perujem in Bolivijo, je neko pleme zgradilo tempelj s faličnimi podobami v notranjosti. Te so častili med obredi plodnosti, da bi si s tem pri Pača-Mami, kar pomeni »mati Zemlja«, zagotovili dober pridelek.

Mit in resničnost

Inki so se pojavili okoli leta 1200. Po besedah kronista Garcilasa de la Vega, sina inkovske princese in španskega viteza-posestnika, mit pravi, da je prvega inka, Manka Kapaka, skupaj s sestro/nevesto poslal na zemljo njegov oče, sončni bog, k jezeru Titikaka, da privede vse ljudi k čaščenju sonca. Danes to legendo še vedno pripovedujejo otrokom po nekaterih šolah.

Vendar pustimo mit ob strani: Inki verjetno izvirajo iz Tihuanakov, enega od plemen ob jezeru Titikaka. Sčasoma so s širjenjem svojega imperija prevzeli mnogo zelo urejenih objektov podjarmljenih plemen ter razširili in izpopolnili že izdelane kanale in terase. Inki so se odlikovali po gradnji velikanskih zgradb. Mnogo je razlag, kako so njihovi arhitekti uspeli sestaviti sacsahuamansko trdnjavo in tempelj, ki se na visoki planoti dvigata nad mestom Cuzco. Ogromne 100-tonske monolite so položili enega vrh drugega. Niso jih povezovali z malto. Na sestavljen skalni vzorec zidov staroveškega mesta Cuzca so potresi le malo vplivali.

Sijoč sončev tempelj

V kraljevskem mestu Cuzco so Inki v bleščečem kamnitem templju organizirali duhovništvo za čaščenje sonca. Stene v notranjosti so bile okrašene s čistim zlatom in srebrom. Poleg duhovništva so ustanovili tudi posebne ženske samostane, kakršen je bil tudi obnovljeni sončev tempelj Pachácamac, ki stoji malo zunaj Lime. Izjemno lepe device so že od ranih osmih let šolali za ,device sonca‘. Arheološki dokazi pričajo, da so Inki žrtvovali tudi človeške žrtve. Apusom oziroma gorskim bogovom so žrtvovali otroke. Na vrhovih Andov so našli nekaj zmrznjenih otroških trupel.

Inki in zgodnja plemena niso znali pisati, razvili pa so sistem ohranjanja zapisov s tako imenovanim kipujem. To je bila »priprava iz glavne vrvice s pripetimi in privezanimi manjšimi pisanimi vrvicami, ki so jo uporabljali staroveški Perujci«, in to tisti, ki jim je bilo dodeljeno čuvanje imetja in zapisov, kot pripomoček za pomnjenje. (Webster’s Ninth New Collegiate Dictionary)

Kako je imperij ostajal enoten?

Strogi zakoni in načrtovana strategija so bili trden temelj za eno osrednjo vlado. Najprej so se vsi morali naučiti kečujščine, jezika Inkov. »Kečujščina,« pravi knjiga El Quechua al Alcance de Todos, velja za »najobširnejše, najraznolikejše, pa tudi najelegantnejše narečje Južne Amerike«. Še vedno ga govori okrog pet milijonov ljudi po goratih predelih Peruja in nadaljnji milijoni v petih deželah, ki so bile nekdaj del tega imperija. Skupina na jugovzhodu jezera Titikaka še danes govori ajmarščino, ki se je razvila iz predinkovske kečujščine.

Kečujski jezik je združeval skoraj 100 podjarmljenih plemen. Pomagal je vaškemu kuraku (gospodu), ki je vladal vsaki skupini. Vse družine so dobile zemljo, ki so jo morale obdelati. Po zasedbi je ink dovolil, da so ohranjali krajevne plemenske plese in praznovanja, ter omogočil gledališke predstave in igre, tako da so vsa podjarmljena ljudstva ostajala zadovoljna.

Mita davek

Imperij ni imel denarne enote, kar je pomenilo, da zlato samo po sebi za ljudi ni imelo nikakršne vrednosti. Njegov čar je bil v tem, da je odseval sonce. Edini naloženi davek, mita (v kečujščini »vrstni red«), je od podložnikov zahteval, da po vrsti menjaje se opravljajo prisilno delo na mnogih inkovskih cestah in gradbenih projektih. Tako je bilo na tisoče indijanskih delavcev zakonsko vpoklicanih.

Ti delavci so pod vodstvom inkovskih gradbeniških mojstrov zgradili cestno omrežje, dolgo več kot 24.000 kilometrov! Zgradili so sistem kamnitih cest, ki so povezovale Cuzco z najoddaljenejšimi točkami imperija. Po njih so tekli izurjeni tekači sporočevalci, ki so jih imenovali časki. Namestili so jih v koče, posejane na približno en do tri kilometre. Ko je časki s sporočilom prispel, je naslednji začel teči ob njem kakor štafetni tekač. Tako so pretekli tudi po 240 kilometrov dnevno. Vladajoči ink je zelo kmalu prejel poročila z vsega svojega imperija.

Ob cestah so postavili velika skladišča. V njih so shranjevali zaloge hrane in oblek za potrebe svoje vojske, ko je bila na zavojevalskih pohodih. Ink se je ognil vojni, če je bilo to mogoče. Njegova strategija je bila, da je plemenom poslal poslance, ki so jih povabili, naj se podložijo njegovi vladi, s tem da sprejmejo čaščenje sonca. Če je pleme v to privolilo, je lahko še naprej opravljalo običajne dejavnosti, le da so ga vodili izurjeni inkovski instruktorji. Če pa je ponudbo zavrnilo, je postalo žrtev neusmiljenega podjarmljenja. Inki so iz sovražnikovih lobanj pili čičo, opojno pijačo iz koruze.

Pod vlado devetega inka, Pačakutija (od leta 1438), njegovega sina Topa Inka Jupanka in zavojevalca državnika Huajna Kapaka je imperij hitro razširil svoje meje in segel najdlje od severa proti jugu. Toda to ni trajalo dolgo.

Napadalci s severa

Okoli leta 1530 je s severa, iz Paname, prispel španski osvajalec Francisco Pizarro z vojaki. Pritegnila so ga poročila o zlatu v tej nepoznani deželi, ravno takrat razdvojeni zaradi državljanske vojne. Princa Huáskarja, zakonitega prestolonaslednika, je namreč njegov polbrat Atahualpa, ki je šel nad glavno mesto, porazil in zaprl.

Pizarra in njegove može je Atahualpa, ta nezakoniti prisvojitelj prestola, po njihovem težavnem pohodu v središče mesta Cajamarca lepo sprejel. Kljub temu so ga Španci uspeli z zvijačo povleči z nosilnic in ga zadržati kot ujetnika, medtem ko so pobili na tisoče njegovih presenečenih in nepripravljenih trum.

Toda kljub ujetništvu je Atahualpa nadaljeval državljansko vojno. V Cuzco je poslal sle, da ubijejo njegovega polbrata inka Huáskarja in na stotine članov kraljeve družine. S tem je Pizarru nevede olajševal načrt zavojevanja.

Ko je Atahualpa videl, kako so Španci pohlepni po zlatu in srebru, jim je obljubil, da jim bo v odkupnino za prostost dal veliko sobo napolniti z zlatimi in srebrnimi kipci. Toda zaman. Še enkrat je prišlo do izdaje! Potem ko je Atahualpa, 13. ink, ki je med menihi veljal za malikovalca, z obljubljeno odkupnino založil sobo, so ga najprej krstili v katoličana in nato zadavili.

Začetek konca

To, da so ujeli in umorili Atahualpa, je bil za inkovski imperij smrtni udarec. Toda Indijanci so se uprli napadalcem in agonija imperija je trajala še nadaljnjih 40 let.

Pizarro in njegovi vojaki so dobili okrepitev in vsi so komaj čakali, da gredo nad Cuzco in si tako prisvojijo še več inkovskega zlata. Španci se v tej gonji za zlatom niso niti najmanj sramovali okrutnosti, da bi tako od Indijancev zvedeli, kje so zakladi, ali prestrašili in ustavili upornike.

Pizarro je skupaj s Huáskarjevim bratom, princem Mankom II., ki je postal naslednji ink (Manko Inka Jupanki), pohitel nad Cuzco, da bi izbrskal ves njegov brezmejni zlati zaklad. Večino podob so pretopili v zlate palice za Španijo. Nič čudnega torej ni, da so si angleški pirati tako poželjivo polaščevali španske galeje, ki so tovorile bogate perujske zaklade! Pizarro se je nato ves natovorjen z zlatom napotil proti obali in tam leta 1535 ustanovil mesto Limo, ki je bilo kasneje središče njegovega vladarstva.

Manko Inka Jupanki, ki se je do takrat že popolnoma zavedal pohlepa in zahrbtnosti osvajalcev, je organiziral upor. Tudi drugi Indijanci so se uprli Špancem, toda navsezadnje so se morali umakniti v samotne kraje, od koder so se upirali, kakor so vedeli in znali. Eno takih varnih zavetišč je bilo morda tudi v gorah skrito sveto mesto Machu Picchu.

Zadnji ink

Nazadnje je (leta 1572) ink postal Tupak Amarú, sin Manka Inka Jupankija. Peruju so zdaj vladali španski podkralji. Cilj podkralja Toleda je bil uničiti Inke. Na področje Vilcabambe je vkorakal z veliko vojsko. Tupaka Amarúja so ujeli v džungli. Skupaj z nosečo ženo so ga odvedli v Cuzco na usmrtitev. Nad njim je dvignil meč neki Cañari Indijanec. Na trgu se je zbralo na tisoče Indijancev, ki so glasno žalovali za svojim z enim zamahom obglavljenim inkom. Njegove poveljnike so mučili do smrti ali pa jih obesili. S kruto odstranitvijo se je vladanje inkov tako končalo.

Postavljeni podkralji so skupaj z mnogimi katoliškimi menihi in duhovniki počasi širili svoj dobri in slabi vpliv med Indijanci, katere so dolgo imeli le za sužnje. Mnogi so morali prisilno delati v rudnikih zlata ali srebra. Eden teh je bil v gori, bogati s srebrovo rudo, v Potosíju v Boliviji. Da bi Indijanci, s katerimi so tako grdo ravnali, preživeli nečloveške življenjske razmere, so se zatekali k omamljanju z listi koke. Peru in Bolivija pa sta šele na začetku 19. stoletja postala neodvisna od Španije.

Novodobni potomci Inkov

Kako pa je s potomci Inkov dandanes? V glavnem perujskem mestu Limi se kakor v drugih modernih mestih tre na milijone prebivalcev. Toda zunaj mesta, na podeželju, je včasih videti, kakor da se je ura ustavila pred sto leti. Mnoge osamele vasi še vedno upravljajo rimskokatoliški duhovniki. V središču pozornosti indijanskega kmeta je rimskokatoliška cerkev na vaškem trgu. Vsa ta množica kipov sijajno oblečenih svetnikov, mnogobarvne luči, zlat oltar, goreče sveče, mistični obredi, ki jih odpojejo duhovniki, in še posebej plesi in praznovanja, zadovoljuje njegovo potrebo po zabavi. Toda takšne zabave, ki ugajajo očesu, niso nikoli povsem opravile s staroveškim prepričanjem. In žvečenje kokinih listov, za katere so menili, da imajo mistične moči, še vedno vpliva na življenje mnogih.

Ti potomci Inkov, od katerih so sedaj že mnogi mešanci, so s svojim neukrotljivim duhom uspeli ohraniti slikovite plese in značilno huaino glasbo. Četudi so sprva do tujcev zadržani, pa le izkažejo svojo že kar prirojeno gostoljubnost. Tistim, ki osebno poznajo te potomce inkovskega imperija, ki torej opazujejo njihov dnevni boj za preživetje in se jim trudijo izkazovati osebno pozornost in skrb, njihova zgodba seže do srca.

Izobrazba prinaša spremembe

Valentin Arizaka je potomec ajmarsko govorečih Indijancev iz vasi Socca ob jezeru Titikaka in v pogovoru za Prebudite se! je povedal: »Preden sem postal Jehovova priča, sem bil katoličan le na papirju. Skupaj z nekaterimi prijatelji sem se ravnal po mnogih poganskih šegah. Žvečil sem tudi kokine liste, toda z vsem tem sem sedaj opravil.«

Petronila Mamani, ki se pri svojih 89 letih še zelo dobro spominja mnogih praznoverij, zaradi katerih je bila v stalnem strahu pred tem, da ne bi ugajala apusu, je dejala: »Redno sem darovala žrtve, da bi pomirila gorske bogove in si zagotovila preživetje. Nikakor jih nisem želela razočarati in tvegati, da me kaznujejo. Zdaj, v svoji starosti, sem se naučila na stvari gledati drugače. Po zaslugi Biblije in Jehovovih prič ne razmišljam več tako.«

Jehovove priče učijo brati mnoge kečujsko in ajmarsko govoreče Indijance. Oni pa nato druge učijo o Bibliji. Tako se tisoči inkovskih in španskih Indijancev učijo, kako si zboljšati življenje. Spoznavajo tudi Božjo obljubo iz Biblije o novem svetu pravice, miru in pravičnosti, ki bo kmalu vzpostavljen čez vso zemljo. (2. Petrov 3:13; Razodetje 21:1–4)

[Podčrtna opomba]

[Zemljevidi na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Inkovski zlati imperij

JUŽNA AMERIKA

Cuzco

Potosí

INKOVSKI IMPERIJ

KARIBSKO MORJE

TIHI OCEAN

KOLUMBIJA

EKVADOR

ANDI

PERU

Cajamarca

Lima

Pachácamac

Vilcabamba

Machu Picchu

Cuzco

jezero Titikaka

BOLIVIJA

ČILE

ARGENTINA

[Slika na strani 16]

Zgoraj: V tej zgradbi, ki je bila nekoč sončev tempelj, je zdaj v Cuzcu katoliška cerkev

[Slika na strani 16]

Levo: Predinkovska falična podoba v templju na Chucuitu

[Slika na strani 16]

Desno: Po teh kamnitih rezbarijah je tekla kri inkovskih žrtev

[Slika na strani 17]

Desno: Umetno namočene terase na Machu Picchuju blizu Cuzca

[Slika na strani 17]

Spodaj: Pogled skozi staroveško vežo v Machu Picchuju

[Slika na strani 17]

Spodaj desno: 100-tonski kamniti bloki trdnjave templja v Sacsahuamanu