Biblijsko gledišče

Ali naj bi se mrtvih bali

VELIKO ljudi je takih, da se, če nanese beseda na mrtve, o tem sploh nočejo pogovarjati. Nekateri se, poleg tega da jim je ta tema neugodna, še bojijo. Tudi ni nenavadno, da na običaje in obrede, ki so povezani s takšnim strahom, naletimo v vseh kulturah po svetu. Kot zgled si oglejmo navade v Afriki, južno od Sahare.

Neka ženska iz zahodnoafriškega mesta se živo spominja, kaj se je zgodilo po smrti enega družinskega člana. Pripoveduje: »Sorodnica je redno pripravljala pladenj s hrano in ga skrbno odnašala v pokojnikovo spalnico. Ko je ni bilo poleg, sem si s pripravljenim postregla jaz. Sorodnica pa je, ko se je vrnila, bila tako srečna! Verjela je namreč, da dobrote jemlje pokojnik. To sem počela nekaj časa, potem pa sem zbolela. Izgubila sem tek in nisem mogla prav ničesar več jesti. Kakšen strah se me je polotil! Precej mojih sorodnikov je sklepalo, da je za bolezen kriv umrli sorodnik. Menili so, da mora biti jezen na nekoga iz družine.«

V istem mestu imajo še eno navado: Če so v neki družini imeli dvojčka in je eden umrl, nihče več ne sme govoriti o njem. Če pa že kdo vpraša po umrlem, družina po običaju odgovori: »Odšel oziroma odšla je kupit sol.« Močno namreč verjamejo, da bi, če bi govorili resnico, tudi preživeli dvojček umrl.

Naslednji primer je takle: Umre mož, ki ima tri žene. Dan po pokopu za te žene sešijejo posebna bela oblačila. Hkrati blizu hiše postavijo še nekakšno leseno in s slamo krito umivalnico, kjer se ženske umijejo in oblečejo v belo. V njo ne sme stopiti nihče razen vdov in ženske, ki so jo določili za pomoč. Iz te posebej za to postavljene umivalnice pridejo žene z zakritimi obrazi, za vratom pa za »zaščito« nosijo sebe, ogrlico iz vrvi. Obredno umivanje potem ponavljajo vsak petek in ponedeljek, skozi sto dni. V tem obdobju vdove ne smejo ničesar sprejeti od moškega neposredno. Če jim moški želi kaj dati, to najprej položi na tla ali mizo, ženska pa bo pobrala. Na posteljo teh žensk ne sme nihče sesti ali iti spat. In kadar koli gredo z doma, mora vsaka imeti s seboj posebno palico. Mislijo, da jih bo nošenje palice varovalo, da jih pokojni mož ne bo napadel. Verjamejo, da bi se pokojnik razjezil in bi jim lahko škodoval, če ne bi upoštevale gornjih navodil.

V tem delu sveta so takšne navade običajne, vendar pa običaji te vrste niso afriška posebnost.

Strah pred mrtvimi je zelo razširjen

V enciklopediji Encarta o tem, kaj mnogi ljudje mislijo o svojih umrlih prednikih, piše: »Verjamejo, da umrli sorodniki [. . .] postanejo močna duhovna bitja, ali redkeje, da dobijo status bogov. [Ta zamisel] temelji na verovanju, da so predniki aktivni člani družbe in se kot taki še vedno zanimajo za živeče sorodnike. O tem imajo obsežne zapise v zahodnoafriških skupnostih (Bantu in Šona), na Polineziji in Melaneziji (otoka Dobu in Manus), v posameznih indoevropskih narodih (staroveški Skandinavci in Germani) in še zlasti na Kitajskem in Japonskem. Na splošno ljudje verujejo, da imajo predniki precejšnjo veljavo ter posebno moč, da vplivajo na potek dogodkov oziroma nadzorujejo blaginjo svojih živečih sorodnikov. Ena glavnih prednikovih skrbi je varovanje rodbine. Imajo jih za posrednike med najvišjim bogom oziroma bogovi in ljudmi ter menijo, da lahko ti po sanjah, s tem da jih obsedajo, pridejo v stik z živečimi. Na njih gledajo z mešanico strahu in spoštovanja. Če se za prednike ne bi zmenili, bi ti lahko povzročili bolezen in druge nesreče. Živeči lahko s svojimi predniki komunicirajo na več načinov: s spravno daritvijo, moledovanjem, molitvijo in žrtvovanjem.«

Zaradi strahu pred mrtvim se zato lahko porabi ves družinski dohodek. Od tistih, ki trdno verjamejo, da je mrtvega treba spoštovati, to namreč pogosto zahteva zamotane obrede s hrano in pijačo, žrtvovanje živih živali in draga oblačila.

Toda ali so mrtvi sorodniki oziroma predniki res v takem stanju, da lahko zahtevajo strahospoštovanje? Kaj o tem pravi Božja Beseda, Biblija?

Ali vam mrtvi lahko škodujejo?

Verjetno se vam bo zdelo zanimivo, da Biblija potrjuje obstoj takšnega verovanja. V Peti Mojzesovi knjigi so omenjeni običaji, povezani s strahom pred mrtvimi. Takole piše: »Naj ne bo med vami nikogar, ki [. . .] se posvetuje z duhom pokojnih ali z vedežnim duhom ali izprašuje mrtve. Zakaj gnusoba je GOSPODU, kdorkoli dela kaj takega.« (5. Mojzesova 18:10–12)

Upoštevajte, da je Bog Jehova takšne običaje obsodil. Zakaj? Ker počivajo na laži. Glede mrtvih je največja laž ta, da duša živi naprej. Tako je denimo v reviji The Straight Path o tem, kaj se zgodi mrtvemu, pisalo: »Smrt ni nič drugega kot odhod duše. [. . .] V grob se shrani telo, ne duša.«

Biblija se s tem ne strinja. Preberite si Ezekiel 18:4: »Glej, vse duše so moje; kakor duša očetova, tako duša sinova je moja; duša, ki greši, umrje.« Poleg tega imamo o stanju mrtvih v Božji Besedi, v Propovedniku 9:5, EI, zelo razločno zapisano: »Živi vedo, da morajo umreti, mrtvi pa ničesar več ne vedo.« To torej pojasni, zakaj jedi, ki jih pripravijo mrtvim, ostanejo, če jih seveda ne poje kdo od živih.

Vendar pa nas Biblija glede tistih, ki so v grobovih, ne pusti brez upanja. Ti lahko oživijo! Biblija govori o »vstajenju«. (Janez 5:28, 29; 11:25; Dejanja 24:15) To se bo zgodilo ob času, ki ga je določil Bog. In vse dokler ne bo napočil ta od Boga določeni čas za ‚zbujanje‘, bodo mrtvi ,spali‘, se pravi ležali v grobovih brez zavesti. (Janez 11:11–14; Psalm 13:3)

Na splošno se ljudje bojijo neznanega. Točno spoznanje pa lahko človeka osvobodi neutemeljenih praznoverij. Biblija nam ponuja resnico o stanju vseh tistih, ki so v grobovih. Preprosto pove, da se vam mrtvih ni treba bati! (Janez 8:32)