Invalid — a kljub temu lahko vozim

»LAHKO vozim avtomobil!« Te besede vam morda ne zvenijo nič nenavadno, name pa so naredile velik vtis. Petdesetletni moški, ki jih je izgovoril, je bil na tleh pred mano. Ker je kot dojenček prebolel otroško paralizo, mu nogi nista skoraj nič zrasli. Zelo majhni in nekoristni ju je imel prekrižani pod telesom. Zato pa si je ojačil roke in rame, saj se je več let naokoli gibal po dlaneh. Zaradi tega se ni sploh nič pomiloval, to pa je osramotilo mene, še posebej, ko je s srečnim ponosom v glasu govoril, da lahko vozi.

Veste, tudi jaz sem si pri 28 letih nakopal otroško paralizo. Ko sem izvedel, da ne bom več mogel hoditi brez bergel, me je to pogubilo. Ta moški pa mi je s preprostimi besedami pomagal, da sem se z depresijo spoprijel. Sam pri sebi sem razmišljal, zakaj jaz ne bi mogel premagovati bolezni, če jo lahko on, še večji invalid od mene. In v tistem trenutku sem se odločil, da bom tudi sam ponovno vozil avtomobil!

Niti ni tako preprosto

To je bilo pred približno 40 leti. Takrat invalid ni mogel voziti avtomobila, če je bil bojazljiv. Moj preurejeni avtomobil je bil prava tehnična novost! Pod levo pazduho sem si dal berglo, ki je segala do pedala sklopke. Sklopko sem vklopil tako, da sem levo ramo premaknil naprej. Ročno vodena ročica zgodnjega forda, modela T, mi je bila kot pedal za plin, s tako ročico pa sem tudi zaviral. Ali si me lahko predstavljate, ko vozim? Moja rama se je premikala nazaj in naprej, leva roka je krmilila in zavirala, desna pa je bila zaposlena s krmiljenjem, pospeševanjem in ročno signalizacijo! (V Avstraliji vozimo po levi strani ceste.) Avtomobili tedaj niso imeli utripajočih prometnih smernikov.

Vesel sem, da so ti dnevi voženj z nerodnimi priključki minili. Danes je ob avtomatskem menjalniku in priročnih smernikih veliko enostavnejše voziti. S tehničnim napredkom so to omogočili mnogim invalidom. Nekatere priprave, ki jih običajno uporabljamo, so opisane v okvirju na 14. strani.

Moja osebna priporočila

Če ste invalid in razmišljate, da bi si preuredili avtomobil ter tako lahko vozili, vam toplo svetujem, da greste h kakemu strokovnjaku za to. On lahko poskrbi, da boste imeli pregledan ves mehanizem ter boste tako vi kot voznik, pa tudi vaši potniki, varni. Zaradi možnosti nesreče je pomembno, da poskrbite za obvezno zavarovanje pri priznani zavarovalnici.

Običajno bo morda modro varnostno ukrepati ter s seboj na vožnjo vzeti še tovariša. Neki stari pregovor razumno svetuje: »Bolje je dvema nego enemu, ker imata dobro plačilo za svoj trud [skupaj učinkoviteje delata, Today’s English Version]. Zakaj če padeta, vzdigne tovariš tovariša; ali gorje samemu, ko pade in nima druga, da bi ga vzdignil!« (Propovednik 4:9, 10) Tovariš vam lahko zelo pomaga, če imate nesrečo, okvaro motorja ali pa vam spusti guma. Nekateri invalidni vozniki imajo v avtomobilu prenosni telefon. In zato lahko veliko samozavestneje sami vozijo, kadar morajo.

Pametno pa je tudi, da se invalidni voznik včlani v avto-moto društvo, tako da se mu bodo lahko podnevi ali ponoči hitro odzvali na klic za pomoč. Letna članarina običajno ni velika – je le majhna cena, plačana za duševni mir, ki ga lahko dobimo.

Ni treba posebej praviti, da se moramo invalidni vozniki zavedati svojih omejitev in temu primerno voziti. Ni nam treba z agresivno vožnjo dokazovati, da lahko vozimo kakor drugi. Mnogi invalidni vozniki na svoje vozilo raje dajo opozorilo, na katerem piše: »Invalidni voznik – bodite previdni« ali kaj podobnega. To le opozarja, da bo takšen voznik morda previden in vozil le malo počasneje od drugih. Ne pomeni pa, da se ga morajo drugi ogibati. Po mojih izkušnjah sodeč v resnici invalidni voznik zavre komaj kaj kasneje od zdravega, še posebej, odkar so prišli sodobni priključki.

Voziti ali ne voziti – odgovorna odločitev

Če ste invalid in bi radi vozili avtomobil, bi se tega morali lotiti z največjo resnostjo. Najprej se posvetujte z zdravnikom in družinskimi člani. Razmislite lahko tudi o takšnih vprašanjih: Ali res moram voziti? Ali se znam spoprijeti s tem, da imam lahko nesrečo? Ali lahko premagam morebitne bojazni? Kakšne so prednosti? Ali bom zaradi tega, ker bom lahko vozil, postal zopet dela sposoben? Ali mi bo to morda pomagalo, da se bom bolj povezal z drugimi ljudmi?

Važno je tudi, da vemo, kdaj nehati. Za vsakega voznika, invalidnega ali ne, lahko pride dan, ko bo zaradi slabšega razsojanja in počasnejšega odzivanja moral nujno razmisliti o tem. Če naj bi to morali storiti vi, si zapomnite, da ne smete misliti le nase. Kaj pa ti, ki jih imate radi – vaša družina in tudi vaš bližnji, vaš tovariš na cesti? Ali so morda zaradi tega, ker slabše vozite, resnično ogroženi?

V nekaterih državah, kot v moji domači, v Avstraliji, lahko vsak invaliden voznik nad 65. letom starosti svoje vozniško dovoljenje naenkrat obnovi samo za eno leto – in to šele zatem, ko dobi zdravnikovo potrdilo, da nima zdravstvenih težav, ki bi morda poslabšale njegovo vozniško sposobnost.

Moj avtomobil in moja strežba

V tem drvečem veku so ponekod avtomobili postali za kristjane zares nujni. Pomagajo jim z dobro novico o Božjem kraljestvu doseči na tisoče, morda milijone ljudi. (Matevž 24:14) To še zlasti velja za pohabljene, kot sem jaz. Moje vozilo, prilagojeno osebnim potrebam, mi omogoča drugim govoriti o svojem prepričanju, da bo kmalu prišel novi svet, kjer ne bo več nesreč, bolezni in nobene invalidnosti. (Izaija 35:5, 6) Nekateri invalidi lahko služijo celo kot polnočasni oznanjevalci.

Neka Jehovova priča iz Iowe v ZDA, ki je priklenjena na invalidski voziček, to lahko počne že vrsto let. Pripoveduje, da ji pri tem zelo pomaga njen kombi; Sopriča ji je naredil posebne kontrolne naprave, kot na primer dvigalo, ki jo dvigne v kombi. Ko je enkrat notri, se z invalidskega vozička presede na voznikov sedež. Sama pravi: »Tako grem lahko ven ter redno obiskujem ljudi na domovih, in navadno imam kar nekaj biblijskih poukov.«

Tudi meni je preurejeno vozilo pri oznanjevalstvu v neprecenljivo oporo, čeprav ne morem biti polnočasni strežnik. Mnogo let sem po hišah hodil z berglami, toda ko je mineval čas, je obremenitev rok in ramen zahtevala svoj davek. Zato sem si moral izmisliti kaj manj napornega. Bodisi da delam v mestu ali pa na deželi, si zberem hiše z zasebno cesto, po kateri lahko pridem blizu vrat.

Pri prvem obisku običajno izstopim iz avtomobila, grem z berglami do vrat in na kratko omenim namen mojega obiska. Če hišni lastnik pokaže zanimanje za sporočilo, poskušam navezati prijateljsko vez, da bi na naslednjih obiskih lahko brez zadržkov zahupal ter tako naznanil, da sem tam – nato so na vrsti oni, da pridejo do mene.

Ta pristop se dobro obnese. Mnogi privolijo, da za nekaj minut prisedejo k meni v avtomobil, kar jim ni niti najmanj neprijetno, ter se tako lahko pogovorimo v miru in zaščiteni pred vremenskimi neprilikami. Vedno je veliko takih, pri katerih so moji obiski dobrodošli, ter so veseli, ko razpravljamo o spodbudnem biblijskem sporočilu in jim dam najnovejša izvoda revij Stražni stolp in Prebudite se!.

Seveda je vsak invalid v drugačnem položaju. Toda morda vam bo vožnja enako koristila, kakor koristi meni, vam obnovila samozavest, vrnila neodvisnost, omogočila pomagati drugim in vas zelo razveseljevala, ker boste lahko rekli: »Grem se peljat!« (Po pripovedi Cecila W. Bruhna)

[Okvir na strani 14]

Kako so avtomobili prilagojeni invalidom

VEČINA invalidnih voznikov uporablja roke za to, česar ne morejo delati z nogami. Še posebej primerna je neka oblika ročnega vodenja. K njej sodi ročica, ki se lepo prilega pod volan in moli iz volanskega stebra. Od te ročice do zavornega pedala je nameščen jeklen drog. Če ročico potisnemo naprej, zavremo.

Iz te iste enote je do pedala za plin pritrjen kabel. Ročico premikamo v dve smeri: naprej za zaviranje in navzgor za pospeševanje. Za to je potrebno malo moči. Izrazita prednost takšnega ročnega vodenja je, da lahko avtomobil kdor koli drug neovirano vozi. Poleg tega lahko to enoto brez težav prenesemo v drug avtomobil.

Invalidom, ki imajo v rokah manj moči, je na voljo različica tega ročnega vodenja. Deluje podobno, ročico premaknemo naprej, da zaviramo, za pospešitev pa jo potisnemo navzdol, tako da pedal za plin aktivira že teža roke.

Kaj pa invalidski vozički

Invalidni voznik pa ima še dodatno težavo: kaj naj naredi z invalidskim vozičkom? Mnogi mlajši vozniki kupijo kupe z dvoje vrati, v katerem lahko invalidski voziček pospravijo za voznikov sedež. Za to je seveda potrebno kar precej moči v rokah in ramah. Ti, ki niso dovolj močni, pa morajo čakati na prijaznega mimoidočega, da jim voziček naloži v vozilo.

Ena možnost je nakladalnik invalidskih vozičkov, velik plastični zaboj s steklenimi nitmi, postavljen na avtomobilski strehi. Ob pritisku na gumb, motorček počasi zvrne zaboj, da lahko s škripci naložite vanj invalidski voziček. Ko je ta naložen, zaboj zopet postavi pokonci. Neki takšen nakladalnik, na voljo v Avstraliji, je ustrezno povezan z avtomobilskim cigaretnim vžigalnikom.

Slaba stran tega nakladalnika invalidskega vozička pa je, da poveča zračni upor avtomobila in ta zato porabi od 15 do 20 odstotkov več goriva. Poleg tega pa je lahko zastrašujoča že cena same naprave. Vendar mnogi še vedno menijo, da so nakladalne naprave, glede na neodvisnost, ki jo ponujajo, vredne te cene. Neka invalidka je pripomnila: »Sedaj grem lahko povsod sama in ni treba, da je kdo ob meni ali na namembnem kraju, da bi mi pomagal naložiti invalidski voziček.«

[Slika na strani 13]

Oznanjujem lahko iz avtomobila