Posvojitev — kako naj bi nanjo gledal jaz

NI DVOMA, da se lahko pojavijo problemi, če se posvojitelja razvežeta ali če en partner umre. Večji pritisk pa pogosto utegne občutiti prav posvojenec. Zakaj?

Večina med nami ve, kdo so naši biološki starši. Tudi če smo jih izgubili zgodaj, imamo spomine ali verjetno nekaj fotografij, tako da lahko zapolnimo vrzel. Kako pa je s tem pri dojenčku, ki ga dajo v posvojitev kmalu po rojstvu? Posvojitvena družba hrani podrobnosti o materi, toda ti podatki često niso na voljo, dokler otrok ni polnoleten. Nekaj mater v rojstni list vpiše samo svoje ime, ne pa tudi očetovega. Nekateri dojenčki pa so najdenčki, ki jih odkrijejo potem, ko jih njihovi neznani starši zapustijo. Otroci, ki se znajdejo v katerem koli takšnem položaju, so brez korenin, utegnejo se počutiti odrezane od svojega izvora.

Koliko trden

Da lahko drevesa čvrsto stojijo, potrebujejo dober koreninski sistem. Nova mladika, cepljena na zrelo steblo, morda lepo uspeva, vendar pa lahko tudi ovene in ne da sadu. Podobno utegnejo tudi posvojitelji otrokom naklanjati vso mogočo skrb in ljubezen, pa si kljub temu nekateri nikoli ne opomorejo od šoka, da so bili odrezani od svojega izvora.

Razmislite o Katinem primeru.a Rodila se je staršem iz Zahodne Indije. Še kot dojenčka jo je posvojil ljubeč, skrben beli par, vendar se v svoje novo okolje ni mogla vpeljati. Pri 16-ih je šla od doma in se ni nikoli vrnila. Bridkost se je do takrat sprevrgla v nerazumno sovraštvo. »Zakaj me je moja mama oddala vama?« je zahtevala pojasnilo. Na žalost ta družina ni mogla premostiti prepada.

Mervyna so ob rojstvu vzele v skrbstvo krajevne oblasti, nato pa rejniki. Ko je bil star devet mesecev, so ga posvojili. Zaradi takšnih negotovih razmer v začetku svojega življenja in goreče nejevolje, da je mešanec, je postal uporen. To mu je nakopalo veliko težav, njegovima posvojiteljema, ki sta toliko storila zanj, pa veliko žalost. »Če bi me kdo vprašal za nasvet glede posvojitve,« pravi njegova mama, »bi sedaj dejala: ,O tem dvakrat premislite.‘«

Sedaj pa poglejte popolnoma nasprotno izkušnjo Roberta in Sylvie. Imela sta enega sina, več otrok pa nista mogla imeti. »Ali ste razmišljali o otroku druge narodnosti?« so ju vprašali. Kmalu sta posvojila Mak-Chai, devetmesečnega dojenčka iz Hongkonga. »Pogosto se sprašujem, zakaj so me oddali,« pravi Mak-Chai, »ter ali imam kaj bratov in sester. Mislim pa, da sem svojima posvojiteljema bližje, kakor je mnogo naravnih otrok svojim staršem. Če bi vedela, kdo so moji biološki starši, se to ne bi veliko spremenilo, morda bi le nekoliko bolje razumela nekaj svojih značilnosti.« Ali njena posvojitelja posvojitev priporočata? »Da,« pravita, »saj je to za nas čudovito doživetje!«

Razlogi za previdnost

Graham in Ruth sta posvojila dva dojenčka, dečka in deklico, da bi ju povezala v celoto s svojo družino, kamor sodita še njun sin in hči. Vse štiri otroke sta vzgojila kot enotno družino v srečnem okolju. »Vsi najini otroci so že pred leti zapustili dom in šli svojo pot. Z vsemi ohranjamo stik in jih vse ljubiva,« pravi Ruth. Vendar pa imata žal oba posvojena otroka resne probleme. Zakaj?

»Naš zdravnik nam je rekel, da je za otroka najpomembnejše okolje,« pripoveduje Graham, ki sedaj meni, da so pri tem zelo pomembne podedovane osebnostne poteze. Dodaja: »Pa tudi, kakšno je bilo materino zdravje, ko je otroka nosila. Sedaj vemo, da lahko mamila, pijača in tobak vplivajo na nerojenega otroka. Priporočam, da pred posvojitvijo dobro preverite, kako je z obema staršema in, če je mogoče, tudi kako je s starimi starši.«

Petrova mati se je ponovno poročila in Petra je očim telesno in duševno zlorabljal. Ko je bil star tri leta, so ga dali v posvojitev. Takole pove: »Svoja posvojitelja sem zavračal od tistega trenutka, ko sem stopil iz sodišča.« In dodaja: »Uničil sem vse, kar sem lahko dosegel. Med spanjem so me tlačile strašne more. Ko sedaj gledam nazaj, vidim, kako zelo zmeden sem bil. Potem sta se razvezala še moja posvojitelja in stvari so šle zame s slabšega na še slabše – mamila, kraje, vandalizem, vsakodnevne orgije.

Pri 27-ih nisem vedel, zakaj bi sploh še živel, in nameraval sem narediti samomor. Nato pa mi je nekega dne neznanec izročil traktat, ki je temeljil na Bibliji in govoril o tem, da bo zemlja kmalu postala raj. Sporočilo mi je trkalo na srce. Imelo je zven resnice. Začel sem brati in preučevati Biblijo ter spreminjati svoje življenje in značaj, a sem spet in spet padal na staro pot. Po mnogih spodbudah in pomoči krščanske družbe sem sedaj srečnejši in gotovejši v služenju Bogu, kot bi to še pred nekaj leti sploh mogel sanjati. Zmožen sem se bil tudi zopet prisrčno povezati z materjo, kar nama je v veselje.«

Spoprijeti se z resničnostjo

Posvojitev spremljajo močni občutki. Pojavljata se dve skrajnosti, ljubezen in hvaležnost ob boku bridkosti in nehvaležnosti. Edgar Wallace na primer materi ni nikoli odpustil, da ga je zapustila, kakor je on označil njeno ravnanje. V zadnjem letu svojega življenja ga je obiskala in ga nerada prosila za nekaj denarne pomoči, a Edgar, premožen kot je takrat že bil, jo je osorno zavrnil. Kmalu zatem je zvedel, da bi jo pokopali na pokopališču za reveže, če ji pogreba ne bi plačalo nekaj dobrotljivih prijateljev. Takrat je svojo brezčutnost bridko obžaloval.

Ljudje, ki razmišljajo o posvojitvi, morajo biti pripravljeni stvarno se spoprijeti s problemi in izzivi, ki utegnejo nastopiti. Otroci tudi v najboljših razmerah niso vedno hvaležni za to, kar zanje naredijo starši, najsibodo to posvojitelji ali biološki starši. Pravzaprav Biblija o posameznikih naših dni govori kot o takih, ki »nimajo naravnega srčnega čuta« (NW), so »nehvaležni« in »nezvesti« (NW). (2. Timoteju 3:1–5)

Po drugi strani pa je lahko to, da svoj dom in svoje srce odprete otroku, ki potrebuje starše, pozitivno, poplačevalno doživetje. Cathy je na primer svojima posvojiteljema zelo hvaležna, da sta ji priskrbela krščanski dom in skrbela za njene telesne in duhovne potrebe. (Glej okvir »Nam se je dobro izšlo« na 8. strani.)

Ko starši takšnih otrok opisujejo, kako čutijo do svojih posvojencev in posvojenk, jim na misel lahko pridejo besede psalmista: »Otroci so Gospodovo darilo. So pravi blagoslov.« (Psalm 127:3, Today’s English Version)

[Podčrtna opomba]