”Rekli so mi, da ne bom nikoli več hodil!“

KO MU je bilo dvajset let, je imel Ed težko avtomobilsko nesrečo. Ko je zopet prišel k zavesti, ni mogel vstati. Vedel je, da je ohromel, toda mislil je, da je to zgolj začasno. Spominja se šoka v bolnišnici: ”Rekli so mi, da ne bom nikoli več hodil!“ Hrom je bil od prsi navzdol.

”Ko sem izvedel za sinovo poškodbo, sem bil povsem na tleh“, se spominja Edov oče. ”Bil je zdrav mladenič, sedaj pa ni mogel več hoditi. To je podrlo vse njegove načrte.“ Ed je želel stopiti v pionirsko službo, kot Jehovine priče imenujemo polnočasno službo.

Bill, dvajsetletni mladenič, je razposajeno skočil v kipečo vodo in z glavo udaril ob peščeni greben. V trenutku se ni mogel več niti premikati niti dihati. Samo prijateljem, ki so bili v bližini, se ima zahvaliti, da ni utonil. Toda postal je hrom od vratu navzdol. Zdravniki so tudi Billu rekli, da ne bo mogel nikoli več hoditi.

Prva reakcija

Bill priznava: ”Hotel sem narediti samomor, toda nisem mogel v bolniški postelji.“ Bill je sodeloval v vietnamski vojni in nameraval je postati pilot. Ko se je leta 1969 ponesrečil, je bilo konec vseh sanj in v življenju ni videl nobenega smisla več.

Edova prva reakcija na dejstvo, da je za vedno ohromel, je bila drugačna. ”Ni mi vzelo poguma, in sicer zaradi vere v Božje obljube, zapisane v Bibliji. Zavedal sem se sicer, da je moje stanje sedaj takšno, toda vedel sem, da ne bom vedno hrom.“ Zahvaljujoč temu upanju, lahko Ed že več kot 25 let uspešno premaguje svojo invalidnost.

Spoprijeti se z izzivom

Bill pa, za razliko od Eda, ni ničesar vedel o Božjih obljubah. Toda nekega dne se je zgodilo nekaj, kar ga je navedlo, da stori nekaj zase.

V bolnišnici je bil že osem mesecev in nekega dne so ga peljali v kopalnico, kjer naj bi ga bolniški strežnik obril. Takole pripoveduje: ”Ko sem se pogledal v ogledalo, se nisem več prepoznal!“

Bill je bil krepak moški. V višino je meril 185 centimetrov, težak pa je bil 90 kilogramov, toda sedaj je bil le 40 kilogramov težak okostnjak. Ni mogel verjeti, da v ogledalu res vidi sebe. To je v njem prebudilo borbenega duha in spoprijel se je z izzivom svoje invalidnosti. ”Prvo leto invalidnosti je kritično, saj se človek takrat odloči, po kateri poti bo šel“, pravi Bill.

Premagati težave

Ed ni nervozen človek, vendar priznava, da ima svoje dobre in slabe trenutke. Takole pripoveduje: ”Zgodi se, da ne zmorem niti čisto preprostega opravila, na primer doseči kak predmet in zato sem potrt.“

Billova največja težava je življenje z invalidnim telesom in zdravimi možgani. ”Tako je, kot bi bili možgani na reaktivni pogon, v telesu, ki je podobno vozu z volovsko vprego.“

Razen tega so s poškodbami hrbtenjače povezane tudi telesne komplikacije kot na primer zmanjšana kontrola nad delovanjem sečil in prebavil, preležanine in težave z dihanjem. Ed ima po nesreči težave z ledvicami in pridejo obdobja, ko ima šest do sedem dni temperaturo 40 stopinj Celzija. Bill je tudi zelo prizadet, ker ne more nadzorovati izločanja urina in blata. Tako pravi: ”Človek se ne more nikoli privaditi dejstvu, da ima telo dojenčka.“

Ed svetuje vsem invalidom, naj bodo kar se da samostojni: ”Če se potrudiš nekaj storiti sam, narediš velik korak naprej.“ Ko je bil odpuščen iz bolnišnice, je najprej dal svoj avtomobil opremiti z ročnimi kontrolami, tako da se je lahko vozil. Danes se Ed celo vozi v posebej opremljenem avtomobilu svojega uspešnega podjetja, ki se ukvarja s čiščenjem zgradb.

”Človek mora poizkušati pozabiti svojo invalidnost, oditi v družbo in živeti po svojih najboljših sposobnostih“, svetuje Bill. ”Če se sam ne obnašaš kot invalid, te tudi drugi nimajo za takšnega.“ Bill sam se ravna po tem načelu. Je lastnik podjetja, ki ga uspešno vodi, premika pa se s pomočjo vozička za golf, invalidskega vozička in bergel.

Kaj lahko storiš

Pogosto oviro za invalide predstavlja stališče zdravih ljudi do invalidov. Najboljša možnost za odstranitev te ovire, je razumevanje. Invalidi bi morali biti prav tako pozorni in razumevajoči kot zdravi ljudje.

Nekateri se v stiku z invalidi čutijo ogrožene ali negotove. Bill pravi: ”Pravzaprav smo vsi v nekem smislu invalidi, nekateri smo le nekoliko bolj poškodovani kot drugi.“ Invalidi so ljudje, ki iz kateregakoli razloga ne morejo hoditi, videti ali slišati, kot lahko to drugi. Važno je, da gledamo na vsako invalidnost kot na stanje, da tako osebo ne gledamo kot invalida, temveč kot človeka.

”Zelo cenim, če me ljudje gledajo kot vsakega drugega“, pravi Ed. ”Ljudje naj bi gledali mene, ne voziček.“ Nato pripoveduje o dogodku, ki se jima je z ženo pripetil v neki restavraciji: ”Natakarica je najprej sprejela ženino naročilo, nato pa je, namesto mene, njo vprašala, kaj želim jaz naročiti. Saj vendar nisem gluh! Le hoditi ne morem.“

”Večina ljudi želi biti z invalidi obzirna,“ pravi Ed, ”toda ne vedo, kako naj ravnajo.“ Takole svetuje: ”Najbolje je počakati in videti, kaj je možno storiti, ne pa kar ukrepati.“

Ljudje naj bi najprej vprašali: ”Ali lahko pomagam?“ Ali pa: ”Ali lahko karkoli storim?“ Ne bi smeli izhajati iz prepričanja, da si invalid želi pomoči; morda je ne želi.

”Največji kompliment za invalida je, če ljudje normalno občujejo z njim tako kot z vsakim drugim“, pravi Bill. Toda nekaterim je to težko. Morda obstaja med njimi in invalidom kakšna duševna ali čustvena ovira. Toda kolikor bolj spoznavamo invalida kot osebo, toliko manj razmišljamo o njegovi invalidnosti.

Ed, ki je že mnoga leta povezan z isto skupščino Jehovinih prič, poroča: ”Večina mojih prijateljev me nima za invalida. Primeri se, da me v službi oznanjevanja pošljejo na ponovni obisk v hišo z desetimi stopnicami! Nato se odpeljem nazaj in jih prosim, naj tja pošljejo koga drugega.“

Ali se Ed jezi, ker njegovi prijatelji ne pomislijo na njegove telesne meje? Ravno nasprotno. Takole pripoveduje: ”Lepo je, da mislijo, da ne bom potreboval pomoči. To zelo cenim, saj se tedaj ne počutim kot invalid, temveč kot povsem običajen človek.“

Kako pomagati

V zadnjih letih so v mnogih državah zelo napredovali na področju pomoči invalidom. Na razpolago so številne organizacije, naprave in službe, ki jim omogočijo uživati neodvisno življenje. V mnogih krajih zadostuje, če človek, ki potrebuje pomoč, pogleda v telefonski imenik in se seznani s temi organizacijami in službami.

Mnoge javne zgradbe in javna sredstva so sedaj prilagojena invalidom. Nekatere letalske družbe in potovalne agencije ponujajo posebna potovanja za invalide. Razen tega se lahko danes kvadriplegiki (osebe, ki imajo ohromele vse štiri okončine) vozijo v posebej zanje prilagojenih avtomobilih in vozilih.

Moderna tehnologija je v določenih primerih omogočila premostitev poškodovanih živcev in tako pomagala hromim osebam, da lahko zopet hodijo. Toda kot priznava raziskovalec dr. J. Petrofsky, pionir na tem področju, si ljudje o teh metodah delajo utvare. Mislijo, da bo mogoče na ta način pomagati vsakemu hromemu. ”Lahko naredimo le to, da smo odkriti“, pravi dr. Petrofsky, ”in jim poizkušamo natančno pojasniti trenutno stanje raziskav. Ne moremo še ničesar ozdraviti.“

Resnična ozdravitev

Ob določenem času bo mogoče resnično in trajno ozdraviti vse telesne pomanjkljivosti. To zanesljivo upanje, da bo nekoč zopet lahko hodil, je Eda držalo pokonci skozi vsa ta leta in mu pomagalo premagovati invalidnost. Biblija obljublja: ”Tedaj izpregledajo oči slepim in gluhim se odpro ušesa. Tedaj bo hromec skakal kakor jelen in nemega jezik bo prepeval.“ (Izaija 35:5, 6)

Vse telesne okvare bodo ozdravljene takrat, ko bo Božje kraljestvo zamenjalo vse človeške vladavine. (Danijel 2:44) Božje kraljestvo, za katerega je Jezus učil moliti svoje učence, bo vzpostavilo novi svet, v katerem se bo izpolnila tudi tale biblijska prerokba: ”Noben prebivalec ne poreče: Bolan sem!“ (Izaija 33:24; Matej 6:9, 10)

Bill se tedaj, ko je doživel nesrečo, ni zavedal pomena teh biblijskih prerokb, čeprav je Biblijo vedno globoko spoštoval. V prvih petih letih invalidnosti je bil zelo zasvojen z mamili. Takole pripoveduje: ”Mamila sem pričel uživati v Vietnamu, da bi ubežal pred grozotami; kasneje pa sem jih potreboval, da sem lahko prenašal življenje v invalidskem vozičku.“

Toda leta 1974 se je Bill, s pomočjo Jehovinih prič, prepričal v verodostojnost Biblije in zanesljivost njenih obljub. Takole pravi: ”Od tedaj se počutim, kot da mi je padla koprena z oči.“ Po sedmih mesecih se je predal Bogu Jehovi in kmalu zatem sta z ženo postala polnočasna pionirja.

Ko razmišlja o svojih izkušnjah, Bill priznava, da je bila njegova nesreča in invalidnost, ki ji je sledila, zelo boleča. Obenem pa poudarja: ”S poškodbo sem mnogo pridobil.“ Zakaj lahko reče kaj takega?

Takole pojasnjuje: ”Dvomim, da bi bil, če ne bi bil poškodovan, danes pravi kristjan. Pred tem sem bil preponosen in preveč častihlepen in najverjetneje ne bi nikoli ostal tako dolgo v nekem kraju, da bi lahko sprejel krščansko vest.“

Sedaj Bill, podobno kot Ed, trdno veruje, da bo v Božjem novem svetu kmalu lahko zopet popolnoma uporabljal svoje telo. Ne glede, kako brezupno je danes stanje kakega invalida, je lahko vsak invalid enako prepričan v Božjo sposobnost ozdravljanja. Prepričanje: ”Vem, da bom zopet lahko hodil!“ ga lahko dan za dnem navdaja z novimi močmi. (Prispevek)

[Slika na strani 23]

Čeprav invalid Ed v polni meri sodeluje v krščanski službi oznanjevanja