Grška pravoslavna cerkev — razdeljena religija

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ GRČIJE

SEDANJE razmere v grški pravoslavni cerkvi so iskrenim ljudem v Grčiji, ki ljubijo Boga in resnico ter zelo spoštujejo njegovo čaščenje, milo rečeno, strašne. Žalostno pomanjkanje enotnosti, nasilni spopadi med bojevitimi frakcijami cerkve, poplava sramotnih moralnih škandalov in nesposobnost religije – ki se opisuje kot »edina prava Božja cerkev« – da priskrbi duhovno vodstvo, povzročajo razočaranje in zgražanje pri mnogih Grkih.

Preprosti ljudje so zaradi takega stanja nezadovoljni in celo ogorčeni. Univerzitetni profesor, ki piše za neki vodilni grški časopis, toži: »Grško cerkev trga narazen kriza, ki je po silovitosti in trajanju brez primere, povzroča dvom o [cerkveni] oblasti in spodkopava vrednost, ki po naravi pripada temu, kar je uveljavila. Povzročanje škode se žal nadaljuje.«

Kako je prišlo do takšnih razmer? Ali so tesne vezi z državo, ki jih uživa grška pravoslavna cerkev, zares koristne? Kakšna prihodnost se obeta odnosom med cerkvijo in državo? Kakšna možnost še obstaja za ljudi, ki iščejo pravo, složno Kristusovo občino? Preiščimo dejstva in poglejmo, kaj o tem govori Biblija.

Boj za oblast

Med letoma 1967 in 1974 je v Grčiji vladala vojaška diktatura, ki se je odločno vmešala v zadeve grške pravoslavne cerkve za utrditev svoje oblasti. Vojaška hunta si je prizadevala prevzeti popoln nadzor, zato je razpustila predhodno izvoljeno sveto sinodo – najvišji izvršni organ grške pravoslavne cerkve – in določila svojo, imenovano »po zaslužnosti«. Ko so leta 1974 obnovili demokracijo, so po kanonskem pravu cerkve ponovno izbrali vladajoči cerkveni organ. Zato so škofe, ki so bili del od hunte postavljene sinode, odstavili in jih nadomestili z drugimi.

Toda zakonski osnutek vlade, ki so ga sprejeli 1990., je dal odpuščenim škofom pravico zahtevati vrnitev svojega položaja, tako da se pritožijo na posvetna sodišča in navsezadnje na najvišje upravno sodišče, državni svet. Prav to so storili trije duhovniki in navsezadnje tožbo dobili. Zato so danes v Grčiji tri ločene pravoslavne nadškofije in vsaka ima dva škofa – enega je uradno priznala samo grška pravoslavna cerkev, drugega pa je uradno odobril državni svet.

»Bojeviti kristjani«

Škofi, ki so bili prej odstavljeni, so dobili nazaj položaje in popolnoma odklanjajo priznati škofe, ki jih je postavila uradna cerkev. Še več, vsakega od njih spremlja veliko »verskih fanatikov« – kot jih je opisal neki časopis – ki svojega škofa hrupno podpirajo. To stanje je zanetilo vroče in burne odzive. Tako je televizija po vsej državi predvajala prizore nasilja. Kazala je množice takšnih »bojevitih kristjanov«, ki vdirajo v cerkve, razbijajo verske ikone ter napadajo duhovnike in laike nasprotnih frakcij. V večini teh primerov so za obnovitev miru morale posredovati sile reda. Dogodki so dosegli vrhunec, ko so grško javnost osupnili izgredi slepega verskega fanatizma – oktobra in novembra 1993 v cerkvah premožnega atenskega predmestja Kifisia in pozneje, julija in decembra 1994 v mestu Larissa.

Najnasilnejši spopadi so se zvrstili 28. julija 1994 med ustoličevanjem Ignacija, škofa v Larissi, ki ga je imenovala sveta sinoda. Čez vso naslovno stran časopisa Ethnos je bil naslov z velikimi tiskanimi črkami »Larissa postane bojišče za novega škofa – mračni vek obnovljen«. V njem piše: »Samo en izraz je ustrezen: mračni vek. Kako pa bi še lahko kdo opisal vse, kar se je včeraj zgodilo v Larissi, [. . .] ulični boji, izgredniški spopadi, telesne poškodbe?«

Nekaj tednov pozneje so nasprotniki »po divjem zasledovanju« napadli avto škofa Ignacija »z železnimi palicami in gorjačami«. Časnikar se je vprašal: »Ali je mogoče sprejeti, da so v to vpleteni hudodelci polni krščanskih občutkov, ko pa jih obenem vodi fanatizem in tako zagrešijo dejanja, podobna gangsterskim, nasilna dejanja, ki lahko povzročijo smrt? [. . .] In to spodbujajo ter opravičujejo pomembni cerkveni voditelji.«

Razmere so se ob božiču še poslabšale. Časopis Eleftherotipia je o travmatičnih dogodkih v Larissi med 23. in 26. decembrom 1994 pisal: »V Larissi je ta božič bil božič sramote, saj je tu ponovno vzplamtel dolgo zatrt spor, ki je pokvaril [praznovanje]. [. . .] Ko so cerkveni zvonovi naznanili Kristusovo rojstvo, so policijske gumijevke udrihale po glavah ‚pravičnih in nepravičnih‘. Na dvorišču Cerkve svetega Konstantina so dobre božične želje in blagoslove zamenjali izgredi, spopadi, plohe kletvic ter aretacije. [. . .] Demonstracije [proti Ignaciju] so se kaj kmalu sprevrgle v žaljivke, zatem pa v spopade s policijo. [. . .] Cerkveno dvorišče so spremenili v bojišče.«

Kako so se ljudje na to odzvali? Neki pravoslavec je pripomnil: »Ne morem razumeti, kako lahko ljudje, ki se imenujejo kristjani, med svetimi verskimi prazniki zagrešijo tako nasilna dejanja. Kako naj grem v cerkev in tvegam, da me tam pretepejo?« Neka pobožna pravoslavna žena pa je dejala: »Sedaj, po vseh teh dogodkih, me je strah iti v cerkev.«

Kakor da to ne bi bilo dovolj, je z grško pravoslavno cerkvijo povezana še poplava razkrinkanj moralnih škandalov. Sredstva javnega obveščanja so spet in spet odkrivala vse nižjo moralo določenih članov duhovščine – homoseksualne in pedofilske duhovnike, poneverbe denarja in nezakonito trgovino s starinami. Slednje je mogoče, ker imajo mnogi duhovniki nenadzorovan prost dostop do bogastva dragocenih ikon in drugih vrednih ročnih izdelkov.

Kako očitno to stanje nasprotuje odločnemu svarilu, ki ga je apostol Pavel dal kristjanom – naj ne bodo sledilci ljudi, ker se to konča s ‚prepiri‘ in ‚razdori‘! (1. Korinčanom 1:10⁠–13; 3:1⁠–4)

Cerkveno-državni odnosi – kakšna je njihova prihodnost

Grška pravoslavna cerkev uživa vzvišen status dominantne religije vse od začetka grške države. In še danes ni v Grčiji nič takega, kot je ločitev cerkve od države. Sama ustava jamči za položaj grške pravoslavne cerkve kot »prevladujoče religije«. To pomeni, da grška pravoslavna cerkev prežema vsa področja javnega življenja, tudi javno upravo, sodni sistem, policijo, javno izobraževanje ter praktično vsak drug vidik družbe. Ta vseobsežna prisotnost cerkve zatira verske manjšine in jim povzroča nepopisne težave. Čeprav ustava jamči versko svobodo, pa se verska manjšina, kadar koli si drzne zahtevati svoje pravice, skoraj vedno zaplete v nepropustno mrežo verskih pristranskosti, predsodkov in nasprotovanj, ki jih je stkal cerkveno-državni odnos.

Kaže, da je možnost revizije ustave v bližnji prihodnosti neogibna, zato se že sliši močna zahteva po ločitvi cerkve od države. Vplivni grški ustavni strokovnjaki in analitiki opozarjajo na težave, ki jih ustvarja ta tesna povezanost med cerkvijo in državo. Kažejo, da je edina izvedljiva rešitev ta, da ostro ločijo ti dve telesi.

Medtem pa cerkveni voditelji takšni morebitni ločitvi ugovarjajo. Takšen razvoj cerkveno-državnih odnosov bi lahko neugodno vplival na občutljivo zadevo, o kateri je pisal pravoslavni škof: »Bo država zaradi tega nehala plačevati duhovnike? [. . .] To bi pomenilo, da bodo mnogi župljani brez duhovnikov.« (Primerjaj Matevž 6:⁠33.)

Tesni odnos med cerkvijo in državo ima v Grčiji še eno posledico, to, da grški zakon – prav v nasprotju s predpisi Evropske skupnosti in z določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki Grčijo obvezujejo – zahteva, da mora biti iz osebne izkaznice vsakega grškega državljana razvidno, kateri veri pripada. Nepristranski ljudje temu močno ugovarjajo, saj pripadniki verskih manjšin ponavadi postanejo žrtve diskriminacije. Neki časnikar je dejal: »Zelo verjetno je, da to dejstvo slabo vpliva na pravico verske manjšine, da koristi versko svobodo.« Časopis Ta Nea je na to pripomnil: »Država bi morala o stvareh, kot je obvezno vpisovanje religije koga v osebno izkaznico, odločati in sprejemati zakone neodvisno od tega, kako dominira in se odziva cerkev.«

Profesor ustavnega prava in član Evropskega parlamenta Dimitris Tsatsos je, ko je poudaril nujnost takšne ločitve, dejal: »Cerkev [Grčije] mora prenehati dominirati v družbenem, političnem in vzgojno-izobraževalnem življenju. Grška cerkev ravna zatiralsko. Je despot, ki vlada nad našim vzgojno-izobraževalnim sistemom in našo družbo.« V drugem pogovoru je ta isti profesor rekel: »Cerkev ima v Grčiji grozljivo moč, ki žal ni omejena le na njeno naravno domovanje v trdem konservatizmu, ampak je uspela prodreti tudi v napredni sektor grške družbe. Osebno zahtevam ločitev cerkve od države. Zahtevam, da se pravoslavne Grke izenači s pripadniki drugih ver v Grčiji in da so si enaki.«

Pravi kristjani so složni

V grški pravoslavni cerkvi je zares težko najti znamenje pravega krščanstva. Jezusov namen ni bil, da v krščanstvu pride do razdorov in razkolov. Ko je molil k svojemu Očetu, je za svoje učence prosil, da bi ‚vsi bili eno‘. (Janez 17:21) Ti učenci so morali ‚imeti drug do drugega ljubezen‘, ki je bila razpoznavno znamenje pravih Kristusovih sledilcev. (Janez 13:⁠35)

Videti je, da se složnost grški pravoslavni cerkvi izmika. Toda ta primer še zdaleč ni osamljen v današnji organizirani religiji. Prej je predstavnik razdeljenosti, s katero so okužene tako imenovane krščanske religije.

Tisti, ki iskreno ljubijo Boga, to žalostno stanje težko uskladijo z besedami apostola Pavla pravim kristjanom iz Prvega lista Korinčanom 1:10​: »Prosim vas pa, bratje, v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa, da vsi eno govorite in ne bodi razdorov med vami, temuč bodite popolnoma složni v enem umu in eni misli.«

Da, pravi Jezusovi učenci uživajo med seboj nezlomljivo složnost. Ker so zedinjeni z vezjo krščanske ljubezni, niso politično, ločinsko ali doktrinalno razdeljeni. Jezus je jasno razložil, da bo po »njihovih sadovih« ali dejanjih vsakdo lahko prepoznal njegove sledilce. (Matevž 7:16, EI) Izdajatelji te revije vas vabimo, da preiščete »sadove« Jehovovih prič, ki uživajo pravo krščansko složnost v Grčiji in tudi drugod po svetu.

[Tekst k sliki na strani 18]

Duhovniki so si prišli navzkriž s policijo

[Navedba vira slike na strani 15]

Iz knjige The Pictorial History of the World