Naš krhki planet — kako bo v prihodnosti
AMERIŠKI državnik Patrick Henry je pred dvesto leti dejal: »Ne vem, kako bi drugače sodili prihodnost kot po preteklosti.« V preteklosti je človek okolje teptal. Ali bo v prihodnosti obrnil novo stran? Doslej znaki niso spodbudni.
Čeprav je res prišlo do nekaj hvalevrednega napredka, pa je bil ta večinoma le površinski in se je lotil simptomov, ne pa vzrokov. Če ima hiša strohnjen les, je pred razpadom ne bo obvarovalo, če pobarvajo njene lesene dele. Reši jo lahko le večja gradbena obnova. Podobno bi morali na novo določiti, kako bo človek uporabljal ta planet. Ne bo zadostovalo, če bo samo nadzoroval škodo.
Neki strokovnjak je analiziral rezultate 20-letnega nadzorovanja okolja v Združenih državah in sklepa, da se »navala na okolje ne da učinkovito nadzirati, marveč ga je treba preprečiti«. Očitno je preprečevati onesnaževanje veliko boljše kakor zdraviti njegove pogubne posledice. Da pa bi takšen cilj dosegli, bi bila potrebna nič manj kot temeljna sprememba v človeški družbi in jedru velepodjetništva. Knjiga Caring for the Earth potrjuje, da skrb za zemljo zahteva »drugačne vrednote, gospodarstvo in družbo, kakor je večina teh, ki danes prevladujejo«. Katere so nekatere od teh vrednot, ki bi jih bilo treba spremeniti, da bi lahko rešili planet?
Ukoreninjeni vzroki krize
Sebičnost. Prvi potrebni korak za zaščito okolja je, da se koristi planeta postavi pred koristi izkoriščevalskih ljudi. Vendar pa se je le malokdo pripravljen odreči razkošnemu življenjskemu slogu, čeprav bi s tem slogom morda uničeval planet prihodnjim generacijam. Ko je vlada Nizozemske – ene najbolj onesnaženih dežel v Zahodni Evropi – kot del akcije proti onesnaževanju skušala omejiti avtomobilski promet, je splošno nasprotovanje ta načrt preprečilo. Čeprav so nizozemske ceste najbolj natrpane na svetu, se avtomobilisti niso bili pripravljeni odreči svoji svobodi.
Sebičnost vpliva na tiste, ki odločajo, pa tudi na širši krog ljudi. Politiki nasprotujejo temu, da bi izpeljali politične ukrepe za varstvo okolja, zaradi katerih bi bili morda ob volilne glasove, industrialci pa zatrejo vsak predlog, ki bi lahko ogrozil dobiček in gospodarsko rast.
Pohlep. Ko se je treba odločiti med dobičkom in zaščito okolja, navadno prevlada denar. Močne industrije vplivajo na poslance, da zmanjšajo nadzor nad onesnaževanjem ali da jim omogočijio povsem se ogniti vladnim predpisom. Primer tega problema je poškodovan ozonski sloj. Še marca 1988 je predsednik glavne ameriške kemične družbe izjavil: »Znanstveni dokazi trenutno ne kažejo, da bi bilo treba izrazito zmanjšati emisije CFC-ja.«
Vendar pa je ta ista družba predlagala, da bi popolnoma ustavili proizvodnjo klorofluoroogljikov (CFC). Sprememba srca? »Nič ni imelo s tem, ali je stvar škodovala okolju ali ni,« pojasnjuje Mostafa Tolba, generalni sekretar Programa Združenih narodov za okolje (UNEP). »Šlo je samo za to, kdo bo nad kom dobil [gospodarsko] premoč.« Sedaj se veliko znanstvenikov zaveda, da je uničevanje ozonskega sloja ena od najhujših ekoloških katastrof v zgodovini, ki jih je povzročil človek.
Nevednost. To kar vemo, je zasenčeno s tem, česar ne vemo. »O bujnem življenju v tropskih deževnih gozdovih še vedno vemo sorazmerno malo,« razlaga Peter H. Raven, direktor Missouriškega botaničnega vrta. »Presenetljivo, več vemo – in to veliko več – o površju lune.« Enako je glede atmosfere. Koliko ogljikovega dioksida lahko še spuščamo v zrak, ne da bi to vplivalo na globalno podnebje? Nihče ne ve. Toda kot je pisala revija Time, »je zelo lahkomiselno izpostaviti naravo tako obsežnim poskusom, ko se ne ve, kakšen bo rezultat, in ko posledice utegnejo biti preveč zastrašljive, da bi o njih sploh lahko razmišljali«.
UNEP meni, da je mogoče, da bo zaradi ozona, ki bo izgubljen do konca tega desetletja, sčasoma vsako leto za kožnim rakom obolelo stotine tisoče ljudi. Še vedno ne vedo, kakšen bo učinek na žetev in ribolov, toda pričakujejo, da bo precejšen.
Kratkovidna gledišča. Ekološki problemi se nasprotno z drugimi katastrofami nad nas priplazijo zahrbtno. To ovira poskuse, da bi skupno ukrepali še preden je trajna škoda že tu. Knjiga Saving the Planet današnje stanje primerja s stanjem obsojenih potnikov na hibavem Titaniku leta 1912: »Le malo se jih zaveda, kako velika je lahko nesreča, če do nje pride.« Avtorji verjamejo, da bi planet lahko rešili le, če bi se politiki in poslovneži soočili z resničnostjo in mislili na izvedljive dolgoročne rešitve, namesto na kratkoročne koristi.
Egocentrična stališča. Na Konferenci o Zemlji leta 1992 je španski ministrski predsednik Felipe González opozoril, da je »problem globalen in da rešitev ne more biti drugačna kot globalna«. Prav zares je tako, a najti rešitve, ki bi bile »globalno« sprejete, je naloga, ki jemlje pogum. Ameriški delegat na Konferenci o Zemlji je kar naravnost dejal: »Američani se ne bodo pogajali o svojem življenjskem slogu.« Po drugi strani pa se je indijska zagovornica varstva narave Maneka Gandhi pritoževala, da »en otrok na Zahodu porabi toliko, kakor 125 otrok na Vzhodu«. Trdila je, da gre »skoraj ves propad okolja na Vzhodu pripisati porabi Zahoda«. Mednarodni poskusi za zboljšanje okolja se spet in spet razbijejo na skalah egoističnih narodnih interesov.
Kljub vsem tem temeljnim problemom, pa imamo razloge, da na prihodnost gledamo z zaupanjem. Eden od teh je, da si obrambni mehanizem našega planeta hitro opomore.
Zdravljenje zemlje
Podobno kakor človeško telo ima tudi zemlja osupljivo sposobnost, da se sama zdravi. To se zelo dobro vidi iz primera, ki se je prigodil v prejšnjem stoletju. Leta 1883 je indonezijski ognjeniški otok Krakatau (Krakatoa) izbruhnil z orjaško eksplozijo, ki so jo slišali kakih 5000 kilometrov daleč. V nebo je zagnala skoraj 21 kubičnih kilometrov snovi in dve tretjini otoka je izginilo v morje. Čez devet mesecev je bil edini znak življenja mikroskopski pajek. Danes je ves otok pokrit z bujnim tropskim rastjem, ki gosti stotine vrst ptičev, sesalcev, kač in insektov. Ni dvoma, da je do obnove prišlo tudi zato, ker je otok zaščiten kot del narodnega parka Ujung Kulon.
Odpraviti pa se da tudi škodo, ki jo stori človek. Če se zemlji pusti čas, se lahko sama ozdravi. Vprašanje je le, ali bo človeštvo dalo zemlji potrebni čas. Verjetno ne. Toda tu je še Nekdo, ki je odločen, da bo našemu planetu pustil, da se pozdravi – to je Tisti, ki ga je ustvaril.
»Zemlja naj se raduje«
Bog ni nikoli nameraval, da bi človek zemljo uničeval. Adamu je naročil, naj Edenski vrt ,obdeluje in varuje‘. (1. Mojzesova 2:15) Da Jehova skrbi za zaščito okolja, je bilo očitno tudi iz mnogo zakonov, ki jih je dal Izraelcem. Tako jim je na primer zapovedal, naj zemlje vsako sedmo leto – sabatno leto – ne obdelujejo. (2. Mojzesova 23:10, 11) Ker se Izraelci za to in druge božje zapovedi kar naprej niso menili, je Jehova končno dovolil, da so Babilonci razselili deželo, ki je bila nato pusta 70 let, »dokler se [ni] dežela naužila sobot svojih«. (2. letopisov 36:21) Glede na ta zgodovinski precedens, Biblijine besede, da bo Bog ,pogubil tiste, kateri pogubljajo zemljo‘, ne presenečajo. Tako si bo zemlja lahko opomogla od grobega človekovega navala na okolje. (Razodetje 11:18)
To dejanje pa bo le prvi korak. Biolog Barry Commoner upravičeno opozarja, da je planetovo preživetje »enako odvisno od tega, ali se bo končala vojna z naravo, kot od tega, ali se bodo končale vojne med nami«. Da bi se to lahko zgodilo, mora zemljane »učiti Jehova« – da bi skrbeli eden za drugega in za svoj zemeljski dom. Rezultat pa bo, da bo njihov mir »obilen«. (Izaija 54:13)
Bog nam zagotavlja, da se bodo zemljini ekosistemi obnovili. Puščave se ne bodo neusmiljeno širile, temveč bodo ,cvele kakor roža‘. (Izaija 35:1) Namesto pomanjkanja živeža bo »preobilo [. . .] žita v deželi«. (Psalm 72:16) Na zemlji reke ne bodo več umirale zaradi onesnaževanja, marveč bodo ,ploskale z rokami‘. (Psalm 98:8)
Kdaj bo takšna sprememba mogoča? Ko bo ,kraljeval GOSPOD [Jehova, NW]‘. (Psalm 96:10) Božja vlada bo vsakemu bitju na zemlji zajamčila blagoslov. »Zemlja naj se raduje,« (EI) pravi psalmist. »Šumi naj morje in kar je v njem; raduj se polje in vse, kar je na njem! Tedaj bo veselo prepevalo vse drevje v gozdu.« (Psalm 96:11, 12)
Zemlja, ki jo bo blagoslavljal njen Stvarnik in kateri se bo pravično vladalo, ima sijajno prihodnost. Biblija opisuje izid: »Pravičnost in mir se poljubita. Zvestoba požene iz zemlje, in pravičnost bo gledala iz nebes. GOSPOD [Jehova, NW] bo tudi dal, kar je dobro, in zemlja naša obrodi svoj sad.« (Psalm 85:10–12) Ko se bo ta dan zasvital, naš planet ne bo nikoli več v nevarnosti.
[Tekst k sliki na strani 13]
Kakor človeško telo ima tudi zemlja osupljivo sposobnost, da se sama zdravi