Ali pravoslavna duhovščina ostaja budna

OD DOPISNIKA PREBUDITE SE! IZ GRČIJE

»KO je Jezus vstopil v tempelj [. . .] in tam zagledal ,trgovski sejem‘, je ves razjarjen zavpil: ,Ne delajte iz hiše Očeta mojega hiše trgovske.‘ Če pa bi dandanašnji priplul na otok Patmos, [. . .] bi zavpil še celo ostreje. A dvomim, da bi ga sploh kdo poslušal.« Tako je tožil neki novinar, ko je poročal o tako imenovanem »najpomembnejšem shodu vseh krščanskih skupin« in »enem od vrhuncev v sodobnem krščanstvu«.

Ekumenski konstantinoplski patriarh Bartolomej I., ki ga imajo za simboličnega voditelja svetovne pravoslavne cerkve, je leto 1995 razglasil za »apokaliptično leto«.a Praznovanja so vrhunec dosegla med 23. in 27. septembrom 1995, ko so se na otoku Patmosu zbrali najuglednejši duhovniki skoraj vseh pravoslavnih patriarhatov. Navzoči so bili še predstavniki rimskokatoliške cerkve, anglikanske cerkve in različnih protestantskih veroizpovedi. Dogodka so se udeležile tudi najvišje grške politične in vojaške osebnosti, zraven pa še tuji uradniki, politiki, pomembni poslovneži ter drugi povabljenci z vsega sveta.

Preučevalci knjige Razodetje se bodo spomnili nujnejših opominov, ki jih je v njej izrekel Jezus Kristus: »Glej, pridem kakor tat; blagor mu, kdor čuje [ostaja buden, NW].« (Razodetje 16:15) Glede na gornje in na zelo propagirano versko slavje, ki se je sukalo okoli Razodetja, si ne moremo kaj, da se ne bi vprašali: Ali tako imenovano krščanstvo ostaja budno? Ali čuje in željno pričakuje prihod Jezusa Kristusa kot okronanega Kralja? Ali so bila ta praznovanja osredinjena na biblijsko temo, ki svoj vrhunec dosega v Razodetju, na posvetitev Jehovovega imena in opravičenje Njegove suverenosti po Kraljestvu pod Kristusom? Pa preglejmo nekaj tega.

Del tega sveta?

Mnogim opazovalcem se je zdela dvomljiva zveza med verskimi voditelji, politiki in poslovneži na teh praznovanjih precej sporna. Nekateri so menili, da so vsi vpleteni udeleženci skušali iz tega dogodka potegniti koristi zase. Duhovniki so poudarjali svoj vpliv, s tem da so se pojavljali ob pomembnih politikih, ti pa so si po drugi strani skušali izoblikovati podobo, tako da so igrali na verska čustva ljudstva. Govornik Svete sinode grške cerkve je celo izjavil: »Razodetje ima tudi političen pomen [. . .] Je drama, ki odkriva svetovno sceno.« (Podčrtali mi.)

Kako dobro se to ujema z opisom, ki ga najdemo v Razodetju 17:1, 2, kjer je simbolična ,vélika nečistnica‘, svetovni krivoverski imperij, katerega pomemben del je tako imenovano krščanstvo, naslikana, kako duhovno ,nečistuje z zemeljskimi kralji‘! In pravoslavna cerkev, podobno kakor drugo tako imenovano krščanstvo, namesto da bi ostala duhovno čista ter budna, zapeljuje politične vladarje, naj z njo sklenejo nesveto prijateljstvo, ter spodbuja versko preganjanje, še zlasti Jehovovih prič.

Ni enotna

Vredno pa je omeniti, da dveh pravoslavnih patriarhov na teh slavjih ni bilo. In zakaj ne? Moskovski patriarh Alexios II. je obisk odklonil iz protesta, ker se je konstantinoplski patriarhat ugodno odzval na peticijo estonskih in ukrajinskih škofij, da bi prišle pod jurisdikcijo Konstantinopla namesto Moskve. Kakor pokažejo poročila, »je to najresnejša kriza, kar jih je v odnosih med [konstantinoplskim patriarhatom] in precej močnejšo rusko pravoslavno cerkvijo kdaj bilo«, ter grozi, »da bo imela nenapovedljive posledice za enotnost in pravoslavno oblast«.

Sinodo je bojkotiral tudi jeruzalemski patriarh. Zakaj pa? Kot poročajo, je bil jezen, ker mu je pred tremi leti zaradi poskusa, da dobi nadzor nad avstralsko pravoslavno cerkvijo, konstantinoplski patriarhat naložil pokoro.

Najprej so mislili povabiti še papeža Janeza Pavla II., toda zadnji trenutek so si premislili, saj je konzervativni del pravoslavne cerkve temu močno nasprotoval. Maja leta 1995 je neki vodilni pravoslavni atenski duhovnik papeža označil za »vojnega kriminalca«. In nato so razglasili, da v takih razmerah »papež [. . .] ne more sodelovati na patmoškem slavju«.

K bednosti tega položaja je pridala še ironija, da so se med temi slavji samo 1500 kilometrov severozahodno od Patmosa v Bosni in Hercegovini med seboj pobijali pravoslavni in rimskokatoliški »kristjani«!

Očitno je, da duhovno speči deklarirani kristjani dopuščajo, da jih sektaštvo ločuje! Iakovos, pravoslavni škof Severne in Južne Amerike, je pri nekem pogovoru, v katerem je obsojal ta razdor, dejal: »Naš trud, da bi videli cerkve enotne ter služeče človeku in ne môči tega sveta, se je izjalovil. [. . .] Ljudje so siti [. . .] patriarhalnih blagoslovov.«

»,Razodetje‘ razkošja«

Tako imenovano »ekstravagantno obilje« je prišlo pod drobnogled. Neko časopisno poročilo je navedlo: »Štirje dnevi patmoških praznovanj so se na koncu skazali za ,razodetje‘ razkošja. [. . .] Bizantinski blesk je presegel meje cerkvenih ceremonij ter grozi, da ekumenski dogodek spremeni v drago proslavljanje.« Mnoge je skrbelo to, koliko denarja so za slavja porabili, še zlasti v času, ko je bilo na sosednjem Balkanu in v Vzhodni Evropi ogroženo nadaljnje življenje ljudi. Nekateri menijo, da je končna vsota za to »veseljačenje brez precedensa« dosegla skoraj 17 milijonov ameriških dolarjev. V patmoško pristanišče so priplule razkošne ladje za križarjenja in nanje so namestili nekaj bogatih gostov, ki so jih povabili, naj obiščejo ta zbor. Da bi naredili boljši vtis na zelo ugledne obiskovalce, so otok zadnji hip preuredili; nad tem pa so se mnogi stalni prebivalci zgražali, saj otok nima niti bolnišnice niti primernega šolskega poslopja.

Kako primerne so za te razmere besede iz Razodetja 18:2, 3, 7: »Trgovci zemlje so obogateli od silne bujnosti [Babilona Velikega]. Kolikor se je [poveličal] in prešerno [živel], toliko [mu] dajte muke in žalosti.« Pravoslavna cerkev se je, medtem ko navadni ljudje trpijo, prezaposlila z ekstravagantnim duhovno praznim praznovanjem, namesto da bi bila budna ter tako lahko tolažila in duhovno pomagala.

Gojitev lažnih upanj

V zvezi s tem slavjem so pripravili kar nekaj simpozijev in konferenc. Predlagali so rešitve za resne težave, s katerimi se srečuje človeštvo. Izdali so resolucijo, ki poziva znanstvenike, naj nemudoma ukrepajo ter rešijo probleme človeštva. Niti enkrat samkrat pa niso omenili Božjega kraljestva. Knjiga Razodetje pa v nasprotju s tem in skladno z ostalo Biblijo poudarja, da bo le Božje kraljestvo pod vodstvom Jezusa Kristusa rešilo vse človeške težave. (Razodetje 11:15–18; 12:10; 21:1–5)

Nič čudnega torej ni, da tako imenovano krščanstvo na Bibliji temelječega upanja na Kraljestvo ne jemlje resno. Eden izmed menihov iz patmoškega samostana je takole odkrito priznal: »Razodetja nimamo za avtoritativno besedilo. Je vrsta svetopisemskega besedila, ki ga v cerkvah ne berejo,« in s tem izrazil prevladujoče stališče glede tega. Neki teolog pa je v podobnem tonu izjavil: »Nevarno je Razodetje povezovati z zgodovino tega sveta v pomenu, da je to besedilo, ki natančno opisuje, kaj se bo zgodilo. [. . .] To je naivna in malce nevarna interpretacija.« Kako trden duhovni spanec!

Ne ostajajo budni

Zato je jasno, da tako imenovano krščanstvo ne ostaja budno. To slavje je bilo, namesto da bi pozornost osredinjalo na Božjo Besedo in njene obljube, le prazen in nekoristen »sejem«. Stanje teh tako imenovanih krščanskih cerkva je zelo podobno stanju laodicejske občine, kateri je Jezus dejal: ,Praviš: Bogata sem in obogatela sem in ničesar ne potrebujem, in ne veš, da si revna in pomilovanja vredna in uboga in slepa in naga.‘ (Razodetje 3:17)

Zanimivo je, da je neki neomajni zagovornik pravoslavne cerkve pisal časopisu ter se pritožil, da »je to« slavljenje »koristilo edino« Jehovovim pričam. Zakaj je tako menil? Pojasnil je, da imata Janezovo razodetje in »doktrinalna postavka Jehovovih prič skupen eshatološki temelj«. Pač, Priče se zares marljivo trudijo ,čuti‘, s tem da so pripravljeni na spolnitev Božjega namena. Ravno tako pa pomagajo ,čuti‘ vsem ljudem iskrenega srca, ,da bi uspešno stali pred Sinom človekovim‘, Jezusom Kristusom. (Matevž 24:42; Lukež 21:36)

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani  20]

»Ekstravagantno obilje« in »veseljačenje brez precedensa«

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

»Ljudje so siti [. . .] patriarhalnih blagoslovov«

[Navedba vira slike na strani 19]

Fotografija: Garo Nalbandian