Taval sem, toda našel smoter v življenju

PREDSTAVLJAJTE si, kako sem se prestrašil in vznemiril, ko sta me nekega ranega jutra nepričakovano zbudila močna moža, ki sta preiskovala spalnico. Mati je to opazovala, bleda in nemočna, očitno pretresena. Moža sta bila detektiva.

Takoj sem vedel, kaj iščeta. Čeprav sem se pretvarjal, da sem drzen in kljubovalen, pa sem bil globoko v sebi prestrašen. Uvidel sem, da se policijski obroč oži okoli naše tolpe mladoletniških tatov v New Jerseyju, ZDA. Detektiva sta mi ostro ukazala, naj se oblečem, in me zatem prignala na zaslišanje v policijsko upravno središče.

Kako pa sem v ta bedni položaj prišel? Vse se je pričelo že zelo zgodaj v življenju. Ko sem bil še sredi najstniških let, sem se že imel za utrjenega mladoletnega prestopnika. V 60-ih letih je bilo za mnoge mlade »kul« biti upornik brez vzroka in sam sem s tem soglašal iz vsega srca. Tako so me pri 16-ih letih izključili iz srednje šole in pričel sem zahajati v bližnjo igralnico biljarda. Tam sem se zapletel s tolpo mladih vlomilcev. Pridružil sem se jim pri nekaterih sorazmerno manjših nečednih poslih, zatem pa pričel uživati v vznemirjenju in pričakovanju; vsako doživetje mi je bilo res vznemirljivo.

Tako se je pričela moja devet mesecev dolga vlomilska mrzlica. Naša tolpa se je usmerila zlasti na pisarne, kjer so pogosto hranili velike količine gotovine. Večkrat, ko smo uspešno vlomili, drznejši smo postali. Končno smo se odločili, da oropamo podružnico okrajne banke.

Sedaj se je prvič pričelo zapletati. Čeprav smo brez kakršne koli težave vstopili v banko, smo tam prebili noč, polno razočaranja, saj smo lahko vlomili le v blagajniški predal. Še resnejša težava pa je bila, da je naš bančni vlom pritegnil Federal Bureau of Investigation (FBI). Z FBI-em na sledi pa so nas v kratkem vse prijeli.

Žalostne posledice napačnega ravnanja

Osebno so me obtožili 78 vlomov. Bilo mi je zelo nerodno, ko so navzočim v sodni dvorani na glas brali podrobnosti vsakega vloma. Za moja starša je bilo to, skupaj z vsem pisanjem o naših zločinih v krajevnem časopisu, uničujoče. Toda ponižanje in zadrega, ki sem ju jima povzročal, me takrat nista veliko skrbela. Obsodili so me na nedoločen čas državne poboljševalnice, kar je lahko pomenilo, da bom zaprt do 21. leta starosti. Vendar so me, predvsem zaradi prizadevanja veščega odvetnika, premestili v poseben mladinski vzgojni zavod.

Čeprav sem se ognil zaporni kazni, so določili, da me morajo izločiti iz družbe in od vseh nekdanjih tovarišev. Zato so me vpisali v zasebno šolo v Newarku, ki je skrbela predvsem za težavne otroke, kot sem bil jaz. Poleg tega so zahtevali, da se tedensko pogovarjam s psihologom, ki bi mi strokovno pomagal. Vse to sta mi omogočila starša – z njuno veliko denarno žrtvijo.

Prizadevanja za poboljšanje

V domačem časopisu je nedvomno zaradi velike publicitete o našem procesu izšel uvodnik z naslovom »O varčevanju s šibo«. Ta članek je kritiziral na videz blago ravnanje s tolpo. Ob pripombah tega uvodnika se je moja vest prvič zbudila. Izrezal sem ga iz časopisa in si prisegel, da se bom nekoč staršema že nekako oddolžil za vse trpljenje, zadrego in stroške, ki sem jih jima povzročil.

Menil sem, da je en način, s katerim bi jima dokazal, da se lahko spremenim, ta, da maturiram na srednji šoli s svojim prvotnim razredom. Pričel sem se učiti, kot še nikoli poprej. Na koncu šolskega leta sem ob prisotnosti svojega varuha za pogojno izpuščene kaznjence ponovno stopil pred sodnika, ki me je bil zasliševal. Mrk obraz se mu je razlezel v nasmeh, ko je opazil, da sem za vsako obdobje prejel v povprečju prav dobro oceno. Tako se mi je odprla pot za vrnitev v staro srednjo šolo in naslednje leto sem maturiral.

Moje tavanje se nadaljuje

Bilo je že leto 1966 in medtem ko je mnogo sošolcev odšlo v vietnamsko vojno, sem se odpravil v Concord College v Zahodni Virginiji. Tam sem se srečal z mamili, mirovniškimi zborovanji in s popolnoma novo kulturo, zaradi katere sem podvomil o tradicionalnih vrednotah. Iskal sem nekaj, toda nisem vedel kaj. Ko so se pričele počitnice ob žetvenem prazniku hvaležnosti, nisem odšel domov, temveč sem potoval z avtostopom proti jugu čez gorovje Blue Ridge na Floridi.

Doslej nisem veliko potoval in užival sem v opazovanju toliko novih in različnih krajev – do žetvenega praznika hvaležnosti, ko sem končal v ječi v Daytona Beacha zaradi potepuštva. Bilo me je preveč sram, da bi se povezal s staršema, toda to so naredile zaporniške oblasti. Oče se je ponovno dogovoril, da bo raje plačal visoko globo, kakor da me pusti odslužiti zaporno kazen.

Po tistem nisem več ostal na univerzi. Namesto tega sem se s hrepenenjem po potovanju, ki se je v meni prebudilo, z enim samim kovčkom ponovno odpravil na cesto. Brezciljno sem potoval z avtostopom po vzhodni obali Združenih držav, preživljal pa sem se z opravljanjem priložnostnih del. Starša sta komajda kdaj vedela, kje sem, čeprav sem ju kdaj pa kdaj obiskal. Na moje presenečenje sta bila videti vedno vesela, da me vidita, toda ustaliti se nisem mogel.

Ker nisem več hodil na univerzo, sem izgubil status študenta, ki mi je zagotavljal odložitev vojaščine. Vojaški status se mi je sedaj spremenil v 1-A in bilo je le še vprašanje časa, kdaj bom vpoklican k vojakom. Oblastvenega nadzora in izgube nove svobode si nisem mogel zamisliti. Tako sem se odločil, da z ladjo zapustim državo. V tem času se mi je odprla nova življenjska pot. Ali bi to lahko bil končno pravi smisel mojega življenja?

Življenje na morju kot plačanec

Star družinski prijatelj je bil kapitan trgovske flote Združenih držav. Povedal mi je, da so pred kratkim vpeljali učni program za ladijske strojnike. Brez oklevanja so me sprejeli v skrajšan dvoletni program, ki mi je dvojno koristil – odložil vojaško službo in obetal diplomo ladijskega strojnika. Leta 1969 sem diplomiral in kot tretjerazredni strojniški oficir stopil na svojo prvo ladjo v San Franciscu. S tovorom streliva smo takoj odpluli proti Vietnamu. Med potovanjem se ni nič dogajalo in ko smo dosegli Singapur, sem jo dokončno zapustil.

V Singapurju sem podpisal pogodbo s pobeglo admiralsko ladjo – tako so jo imenovali, ker je najela nesindikalne delavce s pristanišč. S to ladjo smo pluli ob vietnamski obali, od Cam Ranh Baya na jugu do Da Nanga na severu blizu demilitariziranega področja. Odmevajoče bobnenje ob neusmiljenem bombardiranju ni tukaj nikoli prenehalo. Vendar ta pot je bila finančno dobičkonosna in ugotovil sem, da zaradi vojnega tveganja ter priložnostnih dodatkov za primere neposrednega ognja, služim kot vojaški plačanec več kot 35.000 dolarjev na leto. Kljub temu novemu bogastvu pa sem čutil, da nimam cilja, in se vpraševal, kaj življenje pravzaprav je – kam plujem jaz?

Preblisk smisla življenja

Po nekem sovražnikovem napadu, ki je bil še posebno strašen, mi je Albert, spremljevalec pri kotlu, pričel pripovedovati, da bo Bog nekega dne, ki ni več daleč, prinesel na zemljo mir. Nenavadnemu sporočilu sem prisluhnil z obema ušesoma. Ko smo naslednjič pluli nazaj proti Singapurju, mi je Albert povedal, da je nekoč bil Jehovova priča, a sedaj ni več dejaven. Tako sva si v Singapurju skupaj prizadevala najti krajevne Priče. Zdelo se je, kakor da nama nihče ne more pomagati, vendar je Albert tistega večera, preden smo odpluli, v hotelskem preddverju našel revijo Stražni stolp. Na njej je bil natisnjen naslov. Nisva ga utegnila preveriti, ker smo naslednje jutro odpluli v Sasebo na Japonskem, saj so določili, da mora ladja za dva tedna v suhi dok.

Tam smo posadko izplačali in Albert je odšel svojo pot. Toda že naslednji teden me je presenetil s telegramom, s katerim mi je sporočil, da bo v Sasebu prihodnji konec tedna organiziran kongres Jehovovih prič. Odločil sem se, da ga obiščem in vidim, kaj to sploh je.

Tisti dan – 8. avgust 1970 – bo za vedno ostal v mojem spominu. Na kongresni prostor sem prispel s taksijem in izstopil sredi množice stotin Japoncev in vsi so bili brezhibno oblečeni. Kljub temu da večina ni govorila angleško, se je zdelo, kakor da mi vsi želijo stisniti roko. Kaj takega nisem še nikoli videl in čeprav nisem razumel niti ene japonske besede, sem se odločil, da se naslednji dan vrnem – samo da bi videl, ali bom doživel enako dobrodošlico. In sem jo!

Najeli smo novo posadko in teden dni kasneje je bila naša ladja spet na morju ter sopihala proti Singapurju. Takoj, ko smo prispeli, sem naročil taksi in se odpeljal na naslov, natisnjen v reviji Stražni stolp. Iz hiše je stopila prijazna ženska in me vprašala, ali mi lahko kako pomaga. Pokazal sem ji naslov v Stražnem stolpu in takoj me je povabila noter. Zatem sem spoznal njenega moža in izvedel, da sta Norman in Gladys Bellotti, misijonarja iz Avstralije. Razložil sem jima, kako sem prišel do naslova. Izredno lepo sta me sprejela in odgovorila na mnoga vprašanja; odšel pa sem z nakupovalno vrečko polno biblijske literature. V naslednjih nekaj mesecih sem, medtem ko smo pluli vzdolž vietnamske obale, prebral mnogo tistih knjig, skupaj z Resnica, ki vodi do večnega življenja.

Sedaj sem prvič v življenju imel občutek resničnega smotra in vodstva. Ko smo se naslednjič vračali v Singapur, sem ladjo zapustil.

Žalostna vrnitev domov

Prvič sem si tudi zares želel vrniti domov. Tako sem po nekaj tednih prispel tja zelo vznemirjen, saj sem hotel staršema povedati vse o Jehovovih pričah. Z mano navdušenja nista delila, kar je bilo zaradi mojega vedenja, ki k temu ni pripomoglo, razumljivo. Doma sem bil le nekaj tednov, ko sem v izbruhu jeze razbil krajevni nočni klub. Ovedel sem se v jetniški celici.

Pričel sem verjeti, da v resnici ni mogoče upati, da bi se kdaj za vedno spremenil in obvladal nasilen značaj. Mogoče bom vedno upornik brez vzroka. Čutil sem, da ne morem več ostati doma. Moral sem oditi. Tako sem v naslednjih dneh kupil vozovnico za potovanje z norveško tovorno ladjo, ki je plula v Anglijo.

Anglija in dramska šola

Bivanje v Angliji me je veselilo, toda težko mi je bilo najti zaposlitev. Odločil sem se, da opravim avdicijo na različnih dramskih šolah in na moje presenečenje so me sprejeli na Londonski šoli dramske umetnosti. V Londonu sem dve leti zapravil v družbi, hudem pitju in seveda v jemanju mamil vseh vrst.

Nenadoma sem si zaželel ponovno obiskati družino v Združenih državah. Si lahko predstavljate, kako jo je moral osupniti moj dramatični videz? Nosil sem črno ogrinjalo z zlatima levjima glavama, ki je bilo pri vratu zvezano z zlato verižico, rdeč žametni telovnik in črne z usnjem obrobljene žametne hlače, ki sem jih vtaknil v do kolen visoke škornje. Ali je bilo potem kaj čudnega, da starša očitno nista bila navdušena in da sem čutil, da ne pripadam v njihovo zastarelo okolje? Zato sem se vrnil v Anglijo in 1972. diplomiral iz dramske umetnosti. Sedaj sem dosegel drugi cilj. Vendar še vedno me je mučilo vprašanje, ki se je stalno ponavljalo: ‚Kam plujem odtod?‘ Še vedno sem čutil, da potrebujem pravi življenjski smoter.

Tavanje se navsezadnje končuje

Nedolgo po tem sem končno začutil, da prihaja v moje življenje nekaj ustaljenosti. Pričelo se je s prijateljstvom s sosedo Caroline. Bila je učiteljica iz Avstralije in konvencionalen, ustaljen človek – pravo nasprotje moji osebnosti. Dve leti sva bila prijatelja brez kakršne koli romantične navezanosti. Caroline je zatem za tri mesece odpotovala v Ameriko in ker sva bila dobra prijatelja, sem se dogovoril, da ostane nekaj tednov pri mojih starših. Ti so se najbrž vpraševali, kako je mogoče, da ima sploh kaj opraviti z značajem, kot sem jaz.

Kmalu po njenem odhodu sem prijateljem sporočil, da tudi sam odhajam domov in priredili so mi veliko poslovilno zabavo. Toda namesto, da bi se vrnil v Ameriko, sem odšel le do Južnega Kensingtona v Londonu, kjer sem najel prizemno stanovanje in telefoniral podružničnemu uradu Jehovovih prič v Londonu. Spoznal sem, kakšno pot bi v življenju moral ubrati. V tistem tednu me je obiskal prijeten zakonski par in takoj smo se dogovorili za reden biblijski pouk. Tega sem si zaradi prebranih izdaj Prič zelo želel in zaprosil sem, da bi preučeval dvakrat na teden. Ko je Bob videl moje navdušenje, me je kmalu povabil v kraljestveno dvorano in ne dolgo zatem sem obiskoval vse tedenske shode.

Ko sem ugotovil, da Jehovove priče ne kadijo, sem se odločil, da s to navado takoj preneham. Kaj pa moj videz? Nisem želel več izstopati, zato sem si kupil srajco, kravato in suknjič. Kmalu sem se usposobil za oznanjevanje po hišah in – čeprav sem bil sprva zelo živčen – pričel v tem uživati.

Razmišljal sem, da bo Caroline zelo presenečena, ko se vrne. Izkazalo se je, da je to veliko premila izjava! Ni mogla verjeti, da sem se tako hitro spremenil – v urejenosti, videzu in v mnogih drugih ozirih. Razložil sem ji, kako mi je pomagal biblijski pouk in jo povabil, naj tudi ona preučuje Biblijo. Sprva jo je bilo strah, navsezadnje pa se je strinjala pod pogojem, da preučujem z njo. Razveselil sem se njenega hitrega odziva in ni minilo veliko časa, ko je pričela sprejemati biblijsko resnico.

Caroline se je po nekaj mesecih odločila, da se vrne v Avstralijo in v Sydneyju je nadaljevala preučevanje Biblije. Jaz pa sem ostal v Londonu do krsta, sedem mesecev pozneje. Sedaj sem si zaželel ponovno vrniti domov v Združene države in videti vso družino. Toda bil sem odločen, da mi tokrat uspe.

Drugačna vrnitev domov

Starša sta bila zmedena. Želela sta zvedeti, kaj se je v tem času dogajalo – videti sem bil preveč dostojno! Toda bil sem srečen, saj sem čutil, da sem zares doma. Starša sta seveda dvomila o moji veliki spremembi, vseeno pa sta bila obzirna in se odzvala z njuno običajno prijaznostjo in strpnostjo. V mesecih, ki so sledili, sem imel prednost z njima preučevati Biblijo. Pouk sta sprejeli tudi starejši sestri, na kateri je brez dvoma vplival moj spremenjeni življenjski slog. Da, to je bila prava vrnitev domov!

Avgusta 1973 sem odšel za Caroline v Avstralijo, kjer sem se veselil, ko sem jo videl krstiti se skupaj s 1200 drugimi na mednarodnem kongresu Jehovovih prič leta 1973. Naslednji konec tedna sva se poročila v glavnem mestu Avstralije, Canberri. Tukaj služim že 20 let kot polnočasni oznanjevalec in 14 let kot starešina v krajevni občini.

Zahvaljujoč se ženinemu sodelovanju sva vzgojila tri otroke – Tobyja, Ambera in Jonathana. Čeprav se spoprijemamo z normalnimi družinskimi težavami, pa mi še vedno uspeva sodelovati v oznanjevalski dejavnosti polnočasno kot pionir in ob tem skrbeti za gmotne potrebe svoje družine.

Tam, v Združenih državah, sta starša posvečena Jehovova služabnika in kljub njunim 80-im letom še vedno sodelujeta pri javnem oznanjevanju Kraljestva. Oče služi v krajevni občini kot strežni služabnik. Tudi starejši sestri sta goreči za Jehovovo službo.

Kako zelo sem hvaležen Bogu Jehovu, da so mnoga leta brezciljnega tavanja sedaj že daljna preteklost! Ni mi samo pomagal naučiti se, kako lahko najbolje rabim svoje življenje, temveč me je tudi blagoslovil z enotno in ljubečo družino. Pripovedoval David Zug Partrick.

[Tekst k sliki na strani 23]

David in njegova žena Caroline