Kako mi je koristila Božja skrb
ZJUTRAJ, 18. maja 1963, sem se zbudila veliko bolj vesela kot ponavadi. Pričel se je čudovit, topel sončni dan. Preden pa pojasnim, zakaj je bil ta dan zame tako poseben, naj vam povem nekaj o sebi.
Rodila sem se 20. maja 1932 v pensilvanijski Filadelfiji (ZDA) kot najmlajša od štirih hčera. V drugem letu življenja mi je umrla mama, ko pa sem bila stara pet let, se je oče ponovno poročil. Sčasoma se je družina povečala za šest mlajših bratov in sester. Bili smo baptisti in nekoč sem celo razmišljala, da bi postala učiteljica v nedeljski šoli.
Rodila sem se z revmatoidnim artritisom, kar je prispevalo k zelo mučnemu otroštvu. Pri devetih letih mi je zdravnik povedal, da bo z leti le še hujše. Na žalost se je njegova napoved uresničila. Pri štirinajstih nisem več mogla hoditi. Sčasoma so moje roke, stopala in noge popolnoma ohromeli in kolki otrdeli. Prsti so se tako izmaličili, da mi je bilo težko pisati ali že pobirati stvari. Zaradi svojega stanja se nisem mogla vrniti v javno šolo.
Ko so me pri 14-ih sprejeli v bolnišnico, sem bila srečna, saj so mi medicinske sestre dovolile, da jim pomagam opravljati manjša dela. Pri tem sem zelo uživala. Kasneje pa je bolezen toliko napredovala, da se nisem več mogla sama vzdigniti v sedeči položaj. Zdravniki so povedali staršem, da zame ne morejo storiti ničesar več, zato so me po treh mesecih bivanja v bolnišnici poslali domov.
Naslednji dve leti, do svojega 16. leta, nisem poleg ležanja v postelji počela skoraj nič. Priskrbeli so mi nekaj zasebnega šolanja, toda tedaj se je moje stanje poslabšalo. Dobila sem razjedo na desnem gležnju in revmatično vročino, zato sem se morala vrniti v bolnišnico. Tam sem dopolnila 17. leto. Še enkrat sem ostala v bolnišnici za tri mesece. Po vrnitvi domov nisem več mogla izpolnjevati zahtev domačega šolanja.
Približevala sem se 20. letu in bila zelo nesrečna. Večino časa sem prejokala. Vedela sem, da Bog obstaja, in velikokrat sem ga prosila, naj mi pomaga.
Upanje na prihodnost
Ko so mi v filadelfijski splošni bolnišnici nadalje zdravili gleženj, sem delila sobo z mladim dekletom, Miriam Kellum. Spoprijateljili sva se. Ko je prišla na obisk Miriamina sestra Catherine Miles, se je Catherine pogovarjala z menoj o mislih iz Biblije. Po odpustitvi iz bolnišnice mi je vedno nekako uspelo ostati v stiku s Catherine, eno od Jehovovih prič.
Na žalost pa me mačeha ni imela najbolj rada. Pri 25-ih sem se preselila k eni od mojih starejših sester, Catherine pa se je po naključju vselila v hišo za vogalom. Poklicala sem jo in pričela je z menoj preučevati Biblijo s preučevalnim pripomočkom Let God Be True. Kakšno veselje je bilo spoznati, da ne bom za vedno hroma in da bo nekega dne vsa hudobija odstranjena! (Pregovori 2:21, 22; Izaija 35:5, 6) Te resnice so mi bile pri srcu skupaj z vstajenjskim upanjem in možnostjo, da bom ponovno videla svojo mater. (Dejanja 24:15)
Shodov Jehovovih prič sem se pričela takoj udeležavati. Catherinin mož me je odnesel v avto in odpeljal v kraljestveno dvorano. Ko sem obiskovala shode, me je ljubezen, ki so mi jo izkazovali, opogumljala.
Premoščanje ovir
Na žalost sta se moja sestra in njen mož ločila, zaradi česar sem morala ponovno živeti z očetom in mačeho. Toda ker je ta Jehovovim pričam zelo nasprotovala, sem morala od 1958. do 1963. leta preučevati Biblijo skrivno. Nobenemu Jehovovemu pričevalcu ni dovolila vstopiti v hišo. Preučevala sem z različnimi ljudmi po telefonu ali ko sem bila v bolnišnici.
Naslednja ovira je bila, da me mačeha včasih ni hotela hraniti in kopati. Nekoč mi osem mesecev ni hotela umiti las. Prav tako mi ni dovolila brati kakršne koli pošte, dokler je poprej ni odobrila. Toda bilo je očitno, da Jehova skrbi zame, saj je brat dovolil, da se pošto zame pošilja na njegov dom. Ta dogovor je omogočil krščanski sestri Pat Smith, s katero sva si pisali, da ostane v stiku z menoj in me oskrbuje s svetopisemsko spodbudo. Moj brat mi je pritihotapil njena pisma; odgovorila sem nanje, on pa jih je tihotapil ven.
Leta 1963 sem se morala vrniti v bolnišnico in tam je Pat Smith še naprej preučevala z menoj. Nekega dne me je vprašala: »Bi se rada na okrajnem zboru krstila?«
»Da!« sem odgovorila.
Bila sem v rehabilitacijskem oddelku in dobila enodnevno odpustnico. Tistega dne, ko je bil okrajni zbor, so prišli pome Pat in drugi Priče. Bratje so me morali dvigniti čez pregrado in spustiti v vodo, da sem se lahko krstila. Sedaj sem bila ena od Jehovovih služabnikov! To je bil 18. maj 1963, dan, ki ga ne bom nikoli pozabila.
Znotraj in zunaj domov za onemogle
Novembra bi morala zapustiti bolnišnico. Domov se nisem želela vrniti, ker sem vedela, da bo tam moja služba Jehovu omejena. Zato sem uredila, da pridem v dom za onemogle. Tam sem pričela sodelovati v službi tako, da sem pisala pisma tistim, s katerimi so Priče težko prišli v stik v službi po hišah. Brala sem tudi osmrtnice in sorodnikom nedavno umrlih pisala pisma s tolažilnimi biblijskimi stavki.
Nato sem se maja 1964 preselila v New York City k moji najstarejši sestri in njenemu možu. Kupil mi je moj prvi invalidski voziček in pričela sem obiskovati shode. Kako radostna sem bila, ko sem imela svoj prvi govor v Teokratični šoli oznanjevanja med bivanjem v New Yorku!
Prijatelji iz Filadelfije so me na začetku 1965. leta prosili, da z njimi preživim dva tedna. Med tamkajšnjim bivanjem mi je pisala sestra in sporočila, da me ne želi več in da lahko kar ostanem tam, kjer sem. Organizirala sem, da ponovno odidem v dom za onemogle. Ko sem živela tam, sem nadaljevala z obiskovanjem shodov in oznanjevanjem ljudem po pismih. Takrat sem lahko razširila svojo službo s sodelovanjem v tem, kar je danes poznano kot pomožna pionirska služba.
Prejemanje ljubeče skrbi
Naslednji znak Jehovove skrbi je bila podpora Jehovovih prič filadelfijske občine Zahod. Poleg tega, da so me vozili na krščanske shode, so mi priskrbeli pisalne in druge potrebščine, ki sem jih potrebovala za službo.
Leta 1970 se je odkril nadaljnji dokaz Jehovove skrbi, ko so se dogovorili, da se preselim k Maude Washington, krščanski sestri in upokojeni medicinski sestri. Čeprav se je tedaj bližala 70-im, je rade volje skrbela zame naslednji dve leti, vse dokler je to še zmogla.
Ko sem bila pri Maude, so se bratje filadelfijske občine Ridge resno trudili, da so skrbeli za to, da sem prisostvovala vsem shodom. To je zahtevalo, da so me nesli po treh sklopih stopnic navzgor in navzdol trikrat v tednu. Kako hvaležna sem tistim, ki so se tako zvesto trudili, da bi mi pomagali priti na shode!
Leta 1972, ko sestra Washington ni mogla več skrbeti zame, sem se odločila, da si priskrbim svoje stanovanje. Ta prilagoditev pa ne bi bila mogoča brez požrtvovalne pomoči in ljubezni krščanskih sester iz občine Ridge. Uredile so, da so me hranile, kopale in skrbele za moje osebne potrebe. Drugi so pomagali z nakupovanjem in tako, da so skrbeli za druga potrebna opravila.
Vsako jutro so sestre prišle zgodaj, da bi me za tisti dan nahranile in oblekle. Po tem, ko so mi pomagale na invalidski voziček, so me zapeljale do pisalne mize v kotičku stanovanja blizu okna. Tam sem sedela in sodelovala v službi s telefoniranjem in pisanjem pisem. To mesto v stanovanju sem imenovala rajski kotiček, ker sem ga okrasila z mnogimi teokratičnimi prizori. Ves dan sem porabila v svoji službi, dokler ni kdo zvečer prišel in me položil v posteljo.
Leta 1974 sem morala zaradi zdravja oditi v bolnišnico. Tam so me zdravniki skušali prisiliti, da vzamem kri. Po približno enem tednu, ko se je moje stanje izboljšalo, sta me dva od njih obiskala. »O, vaju se pa spomnim,« sem jima dejala. »Poskušala sta me pregovoriti, da vzamem kri.«
»Da,« sta odgovorila, »vendar smo vedeli, da nam ne bo uspelo.« Imela sem priložnost, da zdravnikom pričujem o biblijski obljubi vstajenja in o rajski zemlji. (Psalm 37:29; Janez 5:28, 29)
Prvih deset let, ko sem živela sama, sem lahko prisostvovala krščanskim shodom. Nikoli nisem manjkala, razen če sem bila bolna. Če je bilo vreme slabo, so prijatelji zavili moje noge v odejo in jih pokrili, da so ostale suhe. Včasih me je obiskal potujoči nadzornik. Ob teh obiskih me je »pospremil« na biblijski pouk, ki sem ga vodila po telefonu. To so bili zame časi velikega veselja.
Spoprijemati se z vedno slabšim stanjem
Leta 1982 sem dosegla točko, ko nisem več mogla s postelje. Nisem mogla obiskovati shodov, niti pionirati, kar sem nepretrgano počela 17 let. Te okoliščine so me zelo razžalostile in pogosto sem jokala. Toda Jehovova skrb je bila očitna - krščanski starešine so se dogovorili, da bo občinsko preučevanje knjige v mojem majhnem stanovanju. Kako sem še danes hvaležna za to pripravo!
Ker sem bila cel dan priklenjena na posteljo in nisem mogla priti do pisalne mize, sem pričela vaditi s pisanjem na list papirja, ki sem si ga položila na prsi. Napisano se sprva ni dalo prebrati, toda pisava je z veliko vaje postala čitljiva. Nekaj časa sem lahko ponovno oznanjevala po pismih, kar mi je prineslo dobro mero veselja. Toda moje stanje se na nesrečo še naprej slabša in sedaj ne morem več sodelovati v tej veji službe.
Čeprav že od 1982 ne morem več dobesedno prisostvovati območnim kongresom, pa tedaj skušam ujeti duh te priložnosti. Neka krščanska sestra mi prinese priponko in jo pripne na mojo spalno srajco. Poleg tega vključim televizijo in ob programu baseballske tekme na Veteranskem stadionu v Filadelfiji razmišljam, kje sem včasih sedela na tamkajšnjih kongresih. Ponavadi nekdo posname kongresni program, da lahko vsega slišim.
Ne predati se
Čeprav v službi ne morem več toliko delati kot nekoč, pa sem še vedno pripravljena za pogovor z ljudmi o biblijskih resnicah. To, da sem lahko pionirala in pomagala številnim, ki so želeli preučevati Biblijo, je bil vir veselja. Čeprav zadnjih 22 let ni bilo lahko, ko živim sama, pa uživam v svobodi, da služim Jehovu brez ovir, kar ne bi mogla, če bi ostala doma.
Uvidela sem tudi, da se moram močno truditi, da popravim svojo osebnost. Včasih moje besede niso bile prijazne, ko sem dajala napotke tistim, ki so se ponudili, da mi pomagajo. (Kološanom 4:6) Še naprej molim k Jehovu, da bi mi pomagal, da se pri tem izboljšam. Resnično sem hvaležna, da tisti, ki me že leta prenašajo z ljubeznijo, kažejo potrpežljiv in odpustljiv duh. Njihova ljubeča podpora je blagoslov, za katerega se zahvaljujem njim in Jehovu.
Čeprav že leta nisem več telesno sposobna prisostvovati shodom - od takrat sem zapustila stanovanje samo enkrat, ko sem odšla v bolnišnico - sem še vedno radostna in vesela. Priznam, da včasih zapadem v depresijo, vendar mi Jehova pomaga, da iz nje izidem. Sedaj uživam, ko po telefonu, ki je povezan s kraljestveno dvorano, poslušam program na shodih. Ker se z molitvijo opiram na Jehova in mu zaupam, se nikoli ne počutim sama. Da, resnično lahko rečem, da mi je Jehovova skrb koristila. (Po pripovedovanju Celeste Jones.)
[Slika na strani 22]
Temu mestu v stanovanju, kjer sem sodelovala v službi, sem rekla rajski kotiček