Hvaležna sem Jehovu, da me stalno podpira

PRIPOVEDUJE SHARON GASKINS

RAJ na zemlji! Videla sem se, kako skačem po travnikih, zasledujem metulje in se igram z levjimi mladiči. Kako lepo se to sliši! Toda obhajali so me dvomi. Kako pogosto se je moje upanje sprevrglo v obup!

Odkar pomnim, je invalidski voziček moj stalni spremljevalec. Cerebralna paraliza, ki jo imam že od rojstva, me je oropala radosti otroštva. Ostali otroci so se drsali in vozili s kolesi, jaz pa sem sedela osamljena; še hoditi nisem mogla. Ko me je mama vozila od enega zdravilca z vero do drugega, sva goreče upali, da se bo zgodil čudež. Vendar so bili vsi napori zaman, prav nič se nisem pozdravila. Bila sem razočarana. Kako hudo je šele moralo biti mami!

Mama je hrepenela po pravem upanju, zato je na začetku leta 1964 pričela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Takrat mi je bilo kakšnih šest let in pol.

Lepo je bilo spoznati, da je bil nekoč na zemlji čudovit raj. Na žalost pa je ta raj prvi človek Adam zapravil. Kako sem si želela, da bi bila tudi jaz tako blizu Bogu, kot je bil Adam. Le kako bi bilo, če bi se lahko veselila odnosa z Bogom? Ko bi lahko živela takrat, ko je njegov Sin hodil po zemlji! Sanjarila sem tudi o prihodnjem raju. Čeprav sem bila še majhna, mi je postalo jasno, da smo našli resnico.

Mama je pričela voditi družino v kraljestveno dvorano Jehovovih prič. Njihovi shodi so bili tako drugačni od tega, kar smo videli v cerkvi! Ljudje in okolje so me globoko ganili.

Mama se je čutila dolžno, da nas jemlje s seboj v kraljestveno dvorano. Poleg mene so bili še trije majhni otroci, pri hiši pa ni bilo nobenega avta. Včasih smo si lahko privoščili taksi. Dobro se spominjam, kakšno bitko je bíla mama neke nedelje. Nobenega taksija ni bilo na spregled. Nenadoma pa se je pred nami znašel voznik tovornjaka, ki nas je bil pripravljen odpeljati. Res je sicer, da smo shod zamudili, toda nanj smo vseeno prišli. Kako hvaležni smo bili Jehovu!

Kmalu so nas na shode izmenoma ljubeče pričeli voziti dragi duhovni bratje in sestre, ki so imeli avtomobile. Mamino opozarjanje, naj nikoli ne izostanemo s shoda, razen če smo zares bolni, je moj mladi razum prepričalo, kako pomembno je, da ,ne opuščamo svojega zbora‘ (Hebrejcem 10:24, 25). To, kar je spoznala, jo je navedlo, da je predala svoje življenje Jehovu in se leta 1965 krstila.

Takrat sem bila že dovolj stara, da sem pričela bolj ceniti shode. V občini Cypress Hills v Brooklynu (New York) smo bili skupaj pri bogočastju Evropejci, črnci, Španci in drugi. Čutila sem, da morajo bogaboječi ljudje tako živeti skupaj v pravi bratovščini (Psalm 133:1).

Mama me je naučila, kako se lahko pripravim na shode. Duševno sem bila zdrava, povsem drugače pa je bilo z mojim telesom. Cerebralna paraliza je preprosti gib spremenila v veliko dejanje. Takrat in še zdaj nisem sposobna ravno podčrtati in označiti odgovorov v biblijski literaturi. Z vajo se je moje podčrtovanje izboljšalo.

Po glavi mi je rojilo polno misli, ki sem jih hotela izraziti z besedami. Ko pa sem hotela kaj izgovoriti, so privrele na dan nerazločne besede. Morala sem ostali sproščena, da se ne bi mišice napele. Morala sem se tudi osrediniti na izgovorjavo posameznih besed, da so zvenele čim bolj jasno. Potrlo bi me, če ne bi komentirala tako, kot bi lahko, ali če bi videla, da ljudje ne razumejo, kaj sem rekla. Toda ko so se bratje in sestre v občini navadili name, so bolje razumeli moj govor. Vseeno imam glede tega še zdaj dobre in slabe dni.

Šest razburljivih mesecev

Pri osmih letih sem v šestih mesecih skusila nekaj, kar še danes vpliva name. Kljub vsem razgibavanjem, delovnim in govornim terapijam so me zdravniki poslali v rehabilitacijsko bolnišnico v West Haverstraw, New York. Z mamo se nama je trgalo srce. Pred leti, ko so zdravniki napačno presodili, da sem duševno zaostala, jim je rekla, da me ne bo nikoli dala v umobolnico. Zato je bila tudi samo začasna ločitev težka zanjo. Vseeno se je zavedala, da če naj zaživim ustvarjalno, neodvisno od nje in očeta, bom morala kar najbolj razviti svoje telesne sposobnosti.

Ustanova je bila sicer prijetna, pa kaj ko sem se počutila zapuščeno. Moji izbruhi joka in jeze so dali jasno vedeti, kaj si mislim o tem kraju. Starši so se lahko le redko odpravili na triurno vožjo z avtobusom, da bi me obiskali, še posebej ker je mama pričakovala petega otroka. Ko sta z očetom morala oditi, me je to tako vznejevoljilo, da je zdravnik svetoval, naj me poredkoma obiščeta. Le dvakrat so mi dovolili oditi domov.

Terapevti so me naučili hoditi s pomočjo opor in z utežmi vodenih bergel. Zdelo se mi je, da tehtajo celo tono. Vendar so mi uteži pomagale ohranjati ravnotežje, preprečevale so, da bi padla. To je bil prvi korak k samostojni hoji brez opor.

Razrezati hrano, odpeti gumbe — vse, kar je zahtevalo uporabo prstov — je bilo zame težko, če ne že nemogoče. Naučila sem se, kako se lahko le z malo tuje pomoči sama obujem in oblečem. To mi je pomagalo v službi Bogu.

Doma sem z vajami nadaljevala. Mama je pričakovala, da izkoristim priučene spretnosti. To je bila bitka s čustvi, saj sem marsikaj hotela narediti sama, čeprav me je to velikokrat potrlo, mi vzelo veliko časa in me utrudilo. Da sem se oblekla za shod, sem porabila dve uri!

Ko smo se preselili čez cesto nasproti kraljestvene dvorane, sem lahko sama peš prišla do nje. To je bil zares pravi uspeh!

Najsrečnejši dan mojega življenja

Mama je poskrbela, da se je družina redno duhovno hranila. Poučevala me je ter pričakovala, da sem prebrala vsako številko revij Stražni stolp in Prebudite se! Treba je bilo tudi obiskovati shode ter se nanje pripraviti. Čeprav sta moj razum in srce željno vpijala to spoznanje, še nisem resno razmišljala o posvetitvi življenja Jehovu in simboliziranju tega s krstom v vodi. Mama mi je pomagala uvideti, da sem kljub invalidnosti sama odgovorna za svojo duhovnost. Nisem mogla pričakovati, da bom prišla v novi svet po njeni zaslugi, držeč se je za krilo.

Boga sem imela rada, vendar sem v takšnih okoliščinah dojela, kako sem drugačna od drugih — to je bilo zame, najstnico, boleče spoznanje. Težko sem se sprijaznila s svojimi omejitvami. Pogosto me je obvladala jeza, zato sem se jo morala še pred krstom naučiti nadzorovati (Galatom 5:19, 20). Kaj pa če ne bom mogla živeti predano Jehovu?

Na mamino prošnjo se je z mano pogovoril občinski starešina, ki mi je rekel to, kar je Elija vprašal Izraelce: »Kako dolgo omahujete na dve strani?« (1. kraljev 18:21) Jasno, Jehovu ni ugajala moja neodločnost.

Duhovno sem se prebudila in goreče prosila za Jehovovo pomoč in odločnost, da mu predam svoje življenje. Poučevala me je sestra iz občine, ki je bila mlajša od mene, poleg tega ji je umrla mama, ko je bila še majhna. Kljub temu se je še precej mlada predala Bogu.

Pri 17-ih letih sem uredila svoje misli. Po svojih najboljših močeh sem hotela služiti Jehovu. Dan mojega krsta, 9. avgust 1974, je bil najsrečnejši dan v mojem življenju.

Veselim se oznanjevanja

Oznanjevanje je predstavljalo zame kot gora veliko oviro. Zame je bila najtežja naloga, kako poskrbeti, da me bodo ljudje razumeli. Skušala sem govoriti čimbolj razločno. Kadar je bilo treba, je spremljevalec na oznanjevanju ponovil moje pripombe stanovalcu. Nekateri so negativno reagirali, saj so v meni videli žrtev, ki jo izkoriščajo Priče. Vendar je oznanjevanje moja pravica in srčna želja.

Hoja od vrat do vrat, pa četudi samo v enem bloku, me lahko povsem izčrpa. Mnoge hiše na našem področju imajo stopnice, zato so zame nedostopne. Pozimi mi led na ulicah povsem onemogoči oznanjevanje po hišah (Dejanja apostolov 20:20). Duhovni bratje mi ogromno pomagajo in Jehova me je blagoslovil z motornim invalidskim vozičkom, ki mi zelo lajša oznanjevanje.

Sčasoma sem pričela oznanjevati po pismih. Če bi jih pisala z roko, bi bil moj rokopis za večino ljudi nečitljiv. Tako je postal moj pisar električni pisalni stroj. Tipkam zelo počasi, saj je gibljivost mojih prstov zelo šibka. Skoraj vsak drugi poskus se konča z napačno pritisnjeno tipko. Samo za eno stran porabim več kot eno uro.

Čeprav sem tako šibka, občasno delujem kot pomožna pionirka, tako da oznanjujem 60 ali več ur na mesec. To seveda zahteva dober urnik, dodaten napor ter podporo sovernikov. Hrabri me pionirski duh. Mama je odličen zgled zame, saj kljub mnogim stiskam, slabemu zdravju in izzivom, kako vzgojiti sedem otrok v versko razdeljenem domu, občasno deluje kot redna ali pomožna pionirka.

Na svojem

Pri 24-ih letih sem se odločila, da se preselim na svoje. Moja preselitev v Bensonhurst v Brooklynu se je izkazala za blagoslov. Občina Marlboro je bila ena sama velika družina. Kako je druženje z njimi okrepilo mojo vero! Čeprav sta bila v občini samo dva, morda trije avtomobili, so me duhovni bratje vedno pripeljali na vse shode. Vendar tu nisem dolgo stanovala.

Zdelo se mi je, da sem doživela popoln neuspeh. Vrnila sem se k družini ter se pogreznila v triletno globoko depresijo. Ponovno so se pojavili izbruhi jeze. Pričele so me obhajati misli na samomor. Večkrat sem si skušala vzeti življenje. Po glavi mi je kar naprej rojila misel na smrt. Potem sem se oprla na Boga. Obljubila sem, da bom cenila njegovo darilo, življenje. Starešine so me tolažili in mi svetovali. To je skupaj z molitvijo, preučevanjem in potrpežljivostjo moje družine ter strokovno pomočjo spravilo moje misli v red.

Po Stražnem stolpu je Jehova rahločutno poskrbel za članke o hudi depresiji. Da, on skrbi za svoje ljudstvo in razume naša čustva (1. Petrov 5:6, 7). Sčasoma je globoka depresija popustila. Deset let zatem mi Jehova še vedno pomaga, da se borim z razočaranjem in potrtostjo. Včasih me povsem prevlada občutek ničvrednosti. Molitev, preučevanje Biblije in moja duhovna družina mi pomagajo prebijati se skozi življenje.

Potem ko sem zaman iskala drugo stanovanje, sem se nerada odločila, da bom do smrti živela z družino. Nato je Jehova odgovoril na moje molitve. Našla sem stanovanje v Bedford-Stuyvesantu v Brooklynu. Proti koncu poletja 1984 sem se preselila in še vedno stanujem tukaj.

Člani zelo ljubeče lafayettske občine so me prijazno vozili na shode. Še vedno se dobro spominjam mojega prvega obiska občinskega preučevanja knjige. Bil je v četrtem nadstropju stavbe, ki ni imela dvigala. Samo z Jehovovo pomočjo sem premagala vse tiste stopnice gor in dol. Sčasoma so bratje poskrbeli za bolj primeren kraj. Zdaj pa me Jehova blagoslavlja s prednostjo, da imamo občinsko preučevanje knjige v mojem domu.

To občino prežema sijajen pionirski duh. Ko sem prišla, je bilo v njej 30 pionirjev. Nekateri od njih so še posebej skrbeli zame. Vsepovsod je bilo čutiti gorečnost, ki me je spodbudila, da sem bila še pogosteje pomožna pionirka.

Aprila 1989 sta lafayettska in prattska občina postavili novo kraljestveno dvorano v ulici, kjer stanujem. To je bilo ravno ob pravem času, saj se mi je zdravje poslabšalo, tako da sem spet le s težavo hodila. Vendar s skuterjem in s pomočjo duhovnih bratov in sester z veseljem hodim na shode in se vračam z njih. Kako zelo cenim takšno ljubečo podporo dragih sovernikov!

Hvaležna sem za Božjo podporo

Čeprav so moje noge oslabele, je moje srce neomajno. Dobro usposabljanje mi je sicer nekoliko olajšalo življenje, vendar je Jehova tisti, ki me drži pokonci. Včasih nisem vedela, kako si bom priskrbela vsakodnevno hrano, pa me je Jehova vedno podprl in se izkazal za zvestega Oskrbnika. K srcu so mi prirasle Davidove besede: »Mlad sem bil in sem se postaral, a nisem vidil pravičnika zapuščenega, ne otrok njegovih prositi kruha.« (Psalm 37:23-25)

Jehova mi je večkrat pomagal, da sem se zavzela za svetopisemska načela, ko sem pred operacijo odklonila kri (Dejanja apostolov 15:28, 29). Pred nedavnim mi je umrl oče. Izguba nekoga, ki mi je zares bil zelo blizu, je bil zame hud udarec. Edino moč, ki mi jo je dal Jehova, mi je pomagala, da sem srečno prestala to in še druge stiske.

Morda se mi bo zdravje še naprej slabšalo, vendar sta zaupanje v Boga in moj odnos z njim zame rešilna bilka. Kako srečna sem, da sem med Jehovovim ljudstvom, da me Jehova stalno podpira!