Bitka pri Maratonu — ponižanje svetovne sile

Od dopisnika Prebudite se! iz Grčije

KO DANAŠNJI obiskovalec sestopi s predgorja okrog Maratonskega polja, 40 kilometrov severovzhodno od Aten, Grčija, ga nenadoma zalotita mir in nepretrgana spokojnost kraja. Komaj si lahko kdo zamisli, da je bil ta kraj prizorišče ene najslavnejših bitk v zgodovini, bitke, ki je uspešno zaustavila prodiranje mezopotamske svetovne sile v samo Evropo. The World Book Encyclopedia ji pravi »ena od najpomembnejših bitk v zgodovini zahodne civilizacije«. Zgodovinar Will Durant pa jo opiše kot »eno od najneverjetnejših zmag v zgodovini«.

Izzvanje svetovne sile

Biblijske prerokbe iz Danielove knjige zelo živo opišejo prevlado, ekspanzijo in zaporedje svetovnih sil. Daniel je glede medoperzijske svetovne sile simbolično, vendar precej ustrezno zapisal: »Glej, druga zver in drugačna, podobna medvedu. [. . .] Tako ji je bilo rečeno: Vstani, požri veliko mesa!« (Daniel 7:5)

Tako se je tudi zgodilo. Ko je medoperzijska sila, nekje v drugi polovici šestega stoletja pred našim štetjem, dosegla svoj višek, je njena dozdevno nepremagljiva vojska pod poveljstvom Kira in Darija I. preko Lidije neustavljivo prodirala proti zahodu. Nasilno je osvojila Trakijo in Makedonijo, ki ležita na severu Grčije. To je pomenilo, da so Perzijci že podjarmili skoraj polovico grško govorečega sveta. Namreč s tem ko so zavzeli Lidijo, so si prisvojili tudi grška mesta jonske obale, ki so bila pod vplivom Lidije.

Klicom na pomoč, ki so jih pošiljala grška oblegana mesta v Joniji, sta se odzvali samo mestni državi Atene in Eritreja. To pa perzijskim vojaškim silam ni preprečilo, da ne bi vpadle v jonska mesta in si puntarske Jonce nasilno podvrgle. Še več, Darij se je odločil, da bo moral kaznovati grški mestni državi, ker sta pomagali upornim Joncem.

Ko so Atene, Sparta in Eritreja prezirljivo zavrnile izpolnitev perzijskih zahtev, so mogočne sile perzijske konjenice in pehote zgodaj poleti 490 pr. n. š. krenile proti Grčiji. Avgusta so bili Perzijci že pripravljeni lotiti se Aten in njenega ozemlja, Atike.

Vprašanja strategije

Perzijci so se izkrcali pri Maratonu in nato prečkali močvirnato ravan atiške vzhodne obale, ki je bila od Aten oddaljena komaj 42 kilometrov. Za Atence so bile možnosti zelo slabe. Zbrati so uspeli samo 9000 pešakov in še dodatnih 1000 iz Plataje; pri tem pa niso imeli podpore konjenice ali lokostrelstva.a Čeprav so za pomoč prosili Sparto, so njihove prošnje tam naletele na gluha ušesa - Spartanci so se namreč zavzeto ukvarjali z verskimi slavnostmi v čast bogu Apolonu. Atenci so se tako morali z omejenimi vojaškimi viri sami bojevati proti Perzijcem.

Odbor, ki ga je sestavljalo deset različnih generalov, je moral z večinskim glasovanjem določiti strategijo. Generali so se morali odločiti glede dveh reči. Najprej, ali naj obdržijo svoje sile v Atenah, da bi branile mesto, ali naj se spopadejo na odprtem polju? Zbor je z veliko večino izglasoval, da se bodo raje spopadli pri Maratonu, pri čemer je upošteval, da Atene niso imele močnega obrambnega obzidja, ki bi mesto ščitilo.

Drugič, ali naj napadejo kljub temu, da so njihove možnosti za zmago zelo majhne - glavna neugodnost je bila perzijska številčna premoč - ali naj stojijo in čakajo ter ves čas upajo, da bodo Spartanci le kako uspeli priti dovolj zgodaj in jim pomagati, da se bodo lahko uspešno ubranili strašnega in silnega perzijskega napada?

General Miltiad - strateg

Ključna oseba, ki je imela vlogo voditelja, je bil grški general Miltiad. Bil je izkušen in inovativen vojaški voditelj, veteran, ki se je med prejšnjimi kampanjami na severu bojeval na strani perzijske vojske. Tako je sovražnika poznal neposredno. Dobro je poznal ne samo sestavo perzijske vojske, temveč tudi njihovo oborožitev, in kar je še najpomembnejše, njihovo strategijo bojevanja. Poleg tega pa je v dneh pred bitko razumsko in zelo natančno preučeval okolico bojišča.

Miltiad se je tudi zavedal, da je hitra akcija nujna, ker so znotraj novouvedene atenske demokracije obstajale properzijske frakcije, ki bi pozdravile morebitni poraz Aten. Noč pred bitko se je v grški tabor pritihotapil perzijski vojaški ubežnik z novico, da se je perzijska konjenica začasno umaknila. Po eni teoriji naj bi se perzijska konjenica vkrcala na ladje, da bi Atene napadla z vzhodne obale Atike. Tako bi lahko zasedla mesto takoj po skoraj gotovi zmagi pri Maratonu. Kakršen koli je že bil razlog, s tem je bila odstranjena najresnejša nevarnost, ki je pretila atenskim pešakom.

Ob svitu so grške falange napadle. (Glej okvir na 24. strani.) Osupli Perzijci so se umaknili, toda kmalu krenili v protinapad in prebili center grške bojne črte. S tem pa so Perzijci nevede padli v Miltiadovo dobro nastavljeno past! Miltiad je namenoma pustil grški center šibak, da bi z dodatnimi vrstami mož ojačal njegovi krili. Tedaj sta se močni krili nenadoma v širokem loku razširili in planili po Perzijcih ter jih na veliko pobijali, dokler njihov preostanek, ki mu je uspelo preživeti ta silni napad, ni pobegnil na ladje. Posledica te bitke je bil nezaslišan pokol. Perzijci so izgubili okrog 6400 mož, medtem ko so bili Atenci ob samo 192 mož.

Po legendi je novico o grški zmagi v Atene prinesel glasnik. Zmotna tradicija pravi, da je bilo njegovo ime Fidipid, toda Fidipid je pravzaprav tekel iz Aten v Sparto pred samo bitko, da bi priskrbel pomoč. Neki drug Grk, pravi legenda, pa je res tekel 42 kilometrov od Maratona do Aten, in ko je tja prispel, je vzkliknil: »Veselite se, zmagali smo!«, nato pa se zgrudil in umrl. Pravijo, da je to bil prvi maraton - od tod izvira tudi sama beseda - ki je postal precedens za sodobni tek na dolge proge, kot ga poznamo.

Čeprav so nekaj perzijskih ladij zažgali, je veliki večini ladjevja 600-tih ladij uspelo obpluti rt Sunion, ki leži na južnem koncu Atike, in doseči Atene. Toda zmagovita atenska vojska je tja prispela prva in se ponovno spopadla s Perzijci. Ti so se bili prisiljeni umakniti. Atenci so proti vsem pričakovanjem dosegli zmago!

Atenci so bili vzhičeni, še posebej, ker so zmagali brez pomoči Spartancev.

Pomen bitke

Marmorni in bronasti spomeniki pri Maratonu in Delfih ovekovečujejo atensko zmago. Po zgodovinarju Pavzaniju so potniki 650 let po tem še vedno verjeli, da bodo lahko, ko bodo prečkali bojišče, slišali pošasten trušč bojujočih se mož.

Zakaj je bila bitka pri Maratonu pomembna z biblijskega stališča? Bila je precej v naprej namig na končno nadvlado grškega ,kozla‘ iz Danielove prerokbe nad medo-perzijskim ,ovnom z dvema rogoma‘.b (Daniel 8:5-8)

Ko se kdo tako zastrmi v maratonski nagrobnik, ki še vedno stoji na bojišču, ga ta spomni na visok davek v krvi in trpljenju, ki ga je v nenehnem prizadevanju za močjo in prevlado plačalo človeštvo. Krvave strani zgodovine, tiha bojišča ter samotne grobnice so polne »velikih mož«, »herojev« in »premagancev«, ki so vsi žrtve svetovne politike ter boja za oblast. Vendar je tik pred nami čas, ko bo bojevanje vseh političnih sil končano, ker je Bog prerokoval: »V dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« (Daniel 2:44)

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 17]

Hopliti in falanga - recept za zmago

Knjiga A Soaring Spirit takole pojasnjuje dva ključna dejavnika, ki sta Atencem prinesla zmago: »Hopliti, kot so imenovali grške pešake, so imeli močnejši telesni oklep od svojih perzijskih nasprotnikov, čvrstejše ščite in daljša kopja. Še pomembnejše pa je, da so se zelo učinkovito, tako kakor stroj, bojevali v falangah z do dvanajst vrst. Vojaki so bili v vseh vrstah tako tesno drug ob drugem, da so njihovi ščiti oblikovali skoraj neprekinjen zid. Perzijci so spoznali, ko so se z njimi spopadli, zakaj je bila falanga najbolj strašljiv vojaški stroj, poznan v starem veku.«

[Vir slike]

J. G. Heck: The Complete Encyclopedia of Illustration

[Slike na strani 16]

Maratonsko polje. Vstavljeni sliki: Spomenik 192-im Atencem, ki so umrli v bitki.