Bitka pri Platajah – ‚medved‘ poklekne

Od dopisnika Prebudite se! iz Grčije

NEKAJ tihih tempeljskih ruševin. Zapuščeno izklesano kamenje in peščene poti. Pusta ravnina med hribovitim predgorjem na bregovih reke Asopos, 50 kilometrov severozahodno od Aten v Grčiji.

Vse se ujema. Stojimo prav tam, kjer je pred kakimi 2500 leti potekalo eno zadnjih dejanj perzijsko-grškega oboroženega spopada. To je bilo prizorišče največje kopenske bitke perzijskih vojn – bitke pri Platajah.

Namigi na soočenje

Biblijsko prerokovanje je, kakor dobro napisan scenarij, že stoletja vnaprej napovedovalo vzpon in padec svetovnih sil. V skladu s prerokbo je medo-perzijska svetovna sila, simbolizirana z medvedom in ovnom, segala po novih področjih; večinoma je šlo za osvajanja proti zahodu. (Daniel 7:5; 8:4) V bojnem pohodu proti Grčiji pa so bile perzijske sile pod kraljem Darijem I. popolnoma poražene pri Maratonu leta 490 pr. n. š. Štiri leta kasneje je Darij umrl.

Danielova prerokba je nadalje govorila tudi o ‚treh kraljih, ki vstanejo v Perziji,‘ in nato o četrtem perzijskem kralju, ki »nadraži vse proti grškemu kraljestvu«. Ta kralj je bil očitno Darijev sin Kserks. (Daniel 11:2) Prizadeval si je maščevati se za poraz Perzijcev pri Maratonu, zato je leta 480 pr. n. š. proti grški kopnini usmeril mogočne sile. Po dragi zmagi pri Termopilah pa so bile njegove vojaške sile grenko poražene pri Salamini.a

Mardonij – boju nenaklonjeni bojevnik?

Osramočeni Kserks se je brž odpravil proti Lidiji in za seboj pustil 300.000 svojih mož pod poveljstvom izkušenega borca Mardonija, ki naj bi skrbel za red na osvojenih grških področjih. Mardonij je iz zimskega tabora v Tesaliji poslal v Atene sla ter Atenčanom ponudil popolno premirje, tako da bi zgradili porušene templje, obnovili področja in bili v enakopravnem zavezništvu kot svobodno avtonomno mesto. Toda Atenci so ponudbo prezirljivo zavrnili ter prosili Šparto za vojaško pomoč.

Grški disidenti, ki so bili Mardoniju naklonjeni, so mu svetovali, da bi lahko premagal uporne Grke tako, da podkupi njihove voditelje, toda take metode je preziral. Še vedno se je skušal ogniti neposrednemu soočenju z Grki, zato je Atencem ponovno ponudil predajo pod ugodnimi pogoji. Ti pa so to še vedno vztrajno zavračali.

Sklepno dejanje

Torej se je sklepna epizoda soočenja Perzije in Grčije odigrala pri Platajah, avgusta leta 479 pr. n. š. Tam se je kakih 40.000 mož grške pehote, med katerimi so bili Atenci, Špartanci in oborožene sile iz drugih grških mest, pod vodstvom špartanskega generala Pavzanija soočilo s 100.000 močnimi Mardonijevimi vojščaki.

Glavnini vojsk sta se v strahu, da se ne bi čelno spopadli, tri tedne neodločeno vojskovali čez reko Asopos. Legenda pravi, da so preroki obeh strani obljubljali zmago svoji vojski, če ta ostane v obrambi. Perzijska konjenica pa je nenehno napadala Grke. Zaplenila je potrebno odpravo z živežem ter zastrupila vodne vire, od katerih so bili Grki odvisni.

Mardoniju se je konec vojne zdel neogiben. Toda ta perzijski poveljnik je podcenjeval nasprotnikove bojevniške sposobnosti. Generala je zavedlo upanje na takojšnjo in veličastno zmago. Tako je brž pognal svojo vojsko čez reko in napadel.

Perzijci so si postavili obrambni zid iz pletenih ščitov in izza njih usuli salvo puščic na svoje nasprotnike. Grški disidenti, zavezniki Perzijcev, so napadli 8000 Atencev, medtem pa je večina Mardonijevih sil napadla 11.500 Špartancev. Ti so se pred oblakom puščic ubranili tako, da so se sklonili pod svojimi ščiti. Nato pa so se v bojni vrsti pognali v disciplinirani protinapad. Z daljšimi sulicami in težjimi oklepi na sebi so planili na Perzijce.

Osupli Perzijci so se umaknili, medtem pa so Atenci premagali grške izdajalce. Mardonijeva vojska se je pod zaščito svoje konjenice naglo vrnila čez reko. Mardonija so zbili z jezdnega konja in ga ubili. Perzijska vojska, ki je ostala brez voditelja, je razpadla in pobegnila.

Takrat pa je na drugi strani morja, ob jonskem bregu Mikale, grško ladjevje doseglo veliko zmago nad perzijsko mornarico, ki ji je komaj uspelo preživeti poraz pri Salamini izpred enega leta. Združene sile mogočne perzijske vojske so dobile odločilni udarec.

Pohabljeni ‚medved‘

Perzijske vojaške sile se niso nikoli več bojevale na evropskih tleh. Perzijska vojska je bila kot vojaški stroj popolnoma uničena. Zatem se je, glede na knjigo A Soaring Spirit, »Kserks umaknil v svoje prestolnice in k užitkom harema. Tu in tam se je predramil ter pospešil gradnjo očetovih gradbenih projektov, zgradil še palače in mogočne dvorane v ceremonialni prestolnici Perzepolisu. Sicer pa je dosegel kaj malo drugega vidnega.«

Ta nekoč častihlepni zavojevalec je dovolil, da se je pod zaščito varnosti dvorskega življenja zanimal le še za nepomembno politično manevriranje in dvorsko opravljanje. A celo pri tem je bil razočaran. Leta 465 pr. n. š. ga je tajna združba zarotnikov dala umoriti v njegovi postelji.

V A Soaring Spirit piše: »Med nadaljnjimi perzijskimi kralji nihče ni imel tolikšne energije oziroma sijaja, kot ga je imel Kir ali Darij, vsaj z gledišča grških piscev, ki so glavni vir informacij o imperiju takratnega obdobja. Pod vlado Kserksovega sina Artakserksa I. je postal glavno sredstvo perzijske imperialne politike denar, ne vojska. Artakserks je uporabil kraljestveni novec, s katerim se je vmešal v grške zadeve tako, da je podkupil najprej eno [mestno državo], nato pa še drugo, ter s tem izzval težave [. . .] Na novcih, zlatih darikih, je bila podoba Darija, ki drži lok in tul s puščicami; Grki so jim porogljivo rekli ‚perzijski lokostrelci‘.«

Zarote in umori so še naprej omadeževali kraljevo hišo perzijskega imperija s krvjo, dokler ni navsezadnje propadla. Imperij je začel počasi usihati in perzijska dinastija je začela zgubljati svojo moč in zmožnost vladanja.

Kljub skrajnemu prizadevanju kraljeve hiše, da bi ojačala svoj režim, je bila zrela za propad, ko je Aleksander Veliki, čigar imperialističen pogled in ambicije so se ujemale s Kirovimi, začel v četrtem stoletju pr. n. š. korakati skozi prostranost imperija. Biblijska prerokba se je še enkrat izpolnila prav v vseh podrobnostih.

[Podčrtna opomba]

[[Okvir/slika na strani 26]

Medo-Perzija in Grčija – dve stoletji soočenj

539 pr. n. š. Medo-Perzija postane četrta svetovna sila. Prisvaja si področje v treh glavnih smereh: sever (Asirija), zahod (Jonija) in jug (Egipt) (Daniel 7:5; 8:1–4, 20)

500 pr. n. š. Jonski Grki (Mala Azija) se uprejo perzijskim vladarjem

490 pr. n. š. Atenci odženejo Perzijce pri Maratonu

482 pr. n. š. Kserks ‚nadraži vse proti Grčiji‘ (Daniel 11:2)

480 pr. n. š. Draga zmaga Perzijcev pri Termopilah; Perzijci hudo poraženi pri Salamini

479 pr. n. š. Atenci in Špartanci pri Platajah premagajo Perzijce

336 pr. n. š. Aleksander postane makedonski kralj

331 pr. n. š. Aleksander Veliki uniči perzijsko vojsko pri Gaugameli; Grčija postane peta svetovna sila (Daniel 8:3–8, 20–22)

[Slike]

Perzijski lokostrelec

Procesija grške konjenice

[Vir slike]

Musée du Louvre, Paris

Photograph taken by courtesy of the British Museum

[[Okvir na strani 26]

Končni izid vseh bojev med človeškimi vojaškimi silami

»V dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« (Daniel 2:44)

[Slika na strani 25]

Bojišče pri Platajah, kjer je bil uničen perzijski vojaški stroj