Našel sem resnično bogastvo v Avstraliji

BILO JE aprila 1971. Po sedmih letih bivanja v Avstraliji sem se ravno vrnil v Grčijo, da bi obiskal družino. Nekega večera sem na trgu v vasici Karies mirno sedel za mizo v kavarni, ko sta prispela duhovnik in župan ter mi sedla nasproti. Očitno je bilo, da se želita prepirati.

Duhovnik me je, brez najmanjšega pozdrava, obtožil, da sem se preselil v Avstralijo le zaradi denarja. Če bi rekel, da sem bil presenečen, bi bilo to blago rečeno. Odvrnil sem, kolikor se je dalo mirno, da sem med bivanjem v Avstraliji imel priložnost pridobiti bogastvo, ki je mnogo vrednejše od denarja.

Moj odgovor ga je presenetil, toda zahteval je, naj mu povem, kaj sem s tem mislil. Odgovoril sem, da sem med drugim spoznal, kako je Bogu ime. »To pa je nekaj, kar ste vi prezrli, da bi me naučili,« sem rekel in ga gledal naravnost v oči. Preden mi je uspel vrniti milo za drago, sem ga vprašal: »Ali bi mi prosim povedali ime Boga, na katerega je mislil Jezus, ko nas je učil moliti po vzorčni molitvi: ,Posvečeno bodi ime tvoje‘?« (Matevž 6:9).

Beseda o prerekanju se je hitro razširila po vaškem trgu in v desetih minutah se je zbralo okrog dvesto ljudi. Duhovniku je bilo neugodno. Ni odgovoril na moje vprašanje o Božjem imenu; na nadaljna biblijska vprašanja pa je tudi slabotno odgovarjal. Videlo se je, da je v zadregi, ker je neprestano klical natakarja, da mu natoči še ouza, grške alkoholne pijače.

Minili sta dve zanimivi uri. Prišel je tudi moj oče, ki me je iskal, vendar je, ko je videl, kaj se dogaja, tiho sedel v kot in opazoval prizor. Živahna razprava se je nadaljevala do pol dvanajstih zvečer, ko je pijan moški pričel jezno vpiti. Tako sem množici predlagal, da je zaradi pozne ure najbolje, da vsi odidemo domov.

Kaj pa je pripeljalo do tega soočenja? Zakaj sta se duhovnik in župan poskušala z menoj prepirati? Naj vam opišem del svoje preteklosti, ko sem odraščal v tem delu Grčije, ker vam bo to pomagalo stvar bolje razumeti.

Zgodnje nadloge

Rodil sem se decembra 1940, v vasi Karies na Peloponezu. Bili smo zelo revni in ko nisem obiskoval šole, sem z mamo od sončnega vzhoda do zahoda delal na riževih poljih, stoječ v vodi do kolen. Ko sem pri trinajstih končal osnovno šolo, so starši poskrbeli, da sem delal kot vajenec. Da sem se lahko učil kot vodovodni inštalater in monter oken, so starši mojemu delodajalcu dali petsto kilogramov pšenice in dvajset kilogramov rastlinskega olja, kar pa je bil skoraj ves njihov letni dohodek.

Življenje vajenca — živel sem kilometre od doma in pogosto delal od zore do polnoči — je bilo vse prej kot lahko. Kdaj pa kdaj sem premišljeval o vrnitvi domov, toda tega staršem nisem mogel storiti. Tako nesebično so se žrtvovali zame. Zato jim teh svojih problemov nisem nikoli zaupal. Rekel sem si: ,Ne glede na to, kako težko ti bo, moraš vztrajati.‘

Po letih sem lahko občasno obiskoval starše in pri osemnajstih navsezadnje zaključil vajensko dobo. Nato sem se odločil oditi v Atene, glavno mesto, kjer je bilo več možnosti za zaposlitev. Tam sem si našel zaposlitev in najel sobo. Vsak dan sem se po delu vrnil domov, si skuhal, pospravil sobo, nato pa sem se v prostem času, kolikor sem ga pač imel, učil angleščino, nemščino in italijanščino.

Nemoralno govorjenje in vedenje drugih mladih me je motilo, zato sem se njihove družbe ogibal. Vendar sem bil zato precej osamljen. Ko sem dopolnil 21 let, sem bil vpoklican k vojakom. V tem obdobju sem nadaljeval z učenjem jezikov. Nato pa sem se marca 1964, po odhodu iz vojske, odselil v Avstralijo in se nastanil v Melbournu.

Verska iskanja v Novi zemlji

Kmalu sem našel zaposlitev in srečal grško priseljenko Alexandro, s katero sva se šest mesecev po mojem prihodu poročila. Nekaj let kasneje, leta 1969, naju je obiskala starejša gospa, ena od Jehovovih prič, in ponudila Stražni stolp in Prebudite se!. Reviji sta se mi zdeli zanimivi, zato sem ju dal na varno ter naročil ženi, naj ju ne meče proč. Leto kasneje sta prišla druga Pričevalca in mi ponudila brezplačen biblijski pouk na domu. Sprejel sem in kar sem se naučil iz Svetega pisma, je bilo ravno tisto, kar sem iskal za zapolnitev praznine, ki sem jo občutil v življenju.

Kakor hitro je soseda odkrila, da preučujem s Pričami, me je napotila k evangeličanom in trdila, da je to boljša religija. Posledica je bila, da sem začel preučevati s starešinom iz evangeličanske cerkve. Kmalu sem začel obiskovati shode obojih, evangeličanov in Prič, ker sem bil odločen najti pravo vero.

Hkrati pa sem začel globje preiskovati pravoslavno religijo, kar se je spodobilo zaradi moje grške vzgoje. Nekega dne sem obiskal tri grške pravoslavne cerkve. Ko sem v prvi duhovniku povedal, zakaj sem prišel, mi je počasi pokazal vrata. Pojasnil je, da smo Grki, zato je napačno družiti se s Pričami ali evangeličani.

Njegovo stališče me je presenetilo, vendar sem mislil: ,Morda pa ta duhovnik ni dober predstavnik svoje cerkve.‘ Na moje presenečenje se je duhovnik v drugi cerkvi podobno odzval. Vendar mi je povedal, da teolog v njegovi cerkvi vsako soboto zvečer vodi razred za preučevanje Biblije. Ko sem poskusil v tretji cerkvi, sem doživel nadaljnje razočaranje.

Toda, odločil sem se, da bom obiskal razred za biblijsko preučevanje v drugi cerkvi; to sem storil naslednjo soboto. Užival sem, ko sem sledil branju biblijske knjige Dejanja apostolov. Ko smo brali del o Korneliju, kako je klečal pred Petrom, je teolog branje prekinil in opozoril, da je Peter pravilno zavrnil Kornelijevo dejanje čaščenja (Dejanja apostolov 10:24-26). Takrat pa sem vzdignil roko in rekel, da imam vprašanje.

»Da, kaj želite vedeti?«

»No, če je apostol Peter zavrnil, da bi ga častili, zakaj imamo njegovo ikono, ki jo častimo?«

Za nekaj sekund je nastala smrtna tišina. Nato pa je bilo, kakor da bi padla bomba. Vzplamtela je jeza in slišati je bilo klicanje: »Odkod ste prišli?« Dve uri smo imeli burno debato z veliko kričanja. Na koncu so mi, ko sem odhajal, dali knjigo, ki naj bi jo vzel s seboj domov.

Ko sem jo odprl, so bile prve prebrane besede: »Mi smo Grki in naša vera je prelivala kri, da bi ohranila našo tradicijo.« Vedel sem, da Bog ne pripada le grškemu ljudstvu, zato sem z grško pravoslavno cerkvijo nemudoma pretrgal vse vezi. Od takrat naprej sem nadaljeval z biblijskim preučevanjem samo še s Pričami. Aprila 1970 sem simboliziral svojo predanost Jehovu s krstom v vodi; moja žena pa se je krstila šest mesecev kasneje.

Stik z vaškim duhovnikom

Proti koncu tega leta je duhovnik iz domače vasi v Grčiji poslal pismo, v katerem je prosil za denar za pomoč pri popravilu vaške cerkve. Namesto denarja sem mu poslal knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja s pismom, v katerem sem pojasnil, da sem sedaj eden od Jehovovih prič in da verjamem, da sem našel resnico. Ob prejemu pisma je v cerkvi oznanil, da se je neki priseljenec v Avstraliji uprl.

Zatem so matere, ki so imele v Avstraliji sinove, vztrajno spraševale duhovnika, ali je to morda njihov sin. Moja mama je šla celo v njegovo hišo in ga rotila, naj ji pove. »Na žalost je to vaš sin,« je rekel. Kasneje mi je povedala, da bi ji bilo ljubše, če bi jo ubil, kakor pa da ji je to povedal.

Vrnitev v Grčijo

Z ženo sva se po najinem krstu želela vrniti v Grčijo ter najinima družinama in prijateljem povedati o dobrih rečeh, ki sva se jih naučila iz Biblije. Tako sva se aprila 1971 s petletno hčerko Dimitrio vrnila na daljši dopust in se nastanila v mestu Kiparissia, približno trideset kilometrov od moje domače vasi Karies. Naše povratne letalske karte so veljale šest mesecev.

Ko smo bili drugi večer doma, je mama bruhnila v jok in mi vsa solzna rekla, da sem zašel na napačno pot in osramotil družinsko ime. Med jokom in hlipanjem me je milo prosila, naj se odvrnem od svoje »napačne« poti. Nato pa je omedlela in se zgrudila v moje naročje. Naslednjega dne sem se skušal z njo razumno pogovoriti in ji pojasniti, da sem samo povečal svoje spoznanje o Bogu, o katerem nas je od otroštva tako ljubeče poučevala. Naslednji večer sem imel to nepozabno srečanje z okrajnim duhovnikom in vaškim županom.

Moja mlajša brata, ki sta živela v Atenah, sta za veliko noč prišla domov. Oba sta se me ogibala, kakor da sem gobavec. Vendar pa mi je nekega dne starejši prisluhnil. Po nekaj urah razpravljanja je rekel, da se strinja z vsem, kar sem mu pokazal iz Biblije. Od tega dne dalje me je zagovarjal pred drugimi člani družine.

Po tem sem pogosto obiskal Atene in ostal pri bratu. Vsakokrat, ko sem prišel, je povabil še druge družine, da so prišle poslušat dobro vest. Na moje veliko veselje so on, žena in tri druge družine, s katerimi sta preučevala Biblijo, kasneje simbolizirali svojo predanost Bogu s krstom v vodi!

Tedni so hitro minevali in tik pred iztekom šestih mesecev nas je obiskal Priča, ki je služil v občini, oddaljeni od naše vasi kakšnih sedemdeset kilometrov. Usmeril je pozornost na potrebo po oznanjevanju na tem področju in vprašal, ali sem kaj razmišljal, da bi ostal za stalno. Te noči sem z ženo razpravljal o možnostih za to.

Strinjala sva se, da bo precej težko, če ostaneva. Toda očitno je bila velika potreba, da bi ljudje slišali biblijsko resnico. Nazadnje sva se odločila, da ostaneva najmanj za leto ali dve. Žena se je vrnila v Avstralijo, da je prodala našo hišo in avtomobil in prinesla toliko lastnine, kolikor je je lahko. Ko sva se odločila, sva naslednje jutro odšla v mesto in najela hišo. Poleg tega sva v okrajno osnovno šolo vpisala najino hčerko.

Nasprotovanje izbruhne

Kmalu nama je bila napovedana prava vojna. Nasprotovanje je prišlo od policije, šolskega ravnatelja in učiteljev. V šoli se Dimitria ni hotela prekrižati. Šolski uradniki so poklicali policijo, da bi jo z ustrahovanjem prisilili v privolitev, vendar je ostala trdna. Povabljen sem bil k ravnatelju, ki mi je pokazal nadškofovo pismo z ukazom, naj vzamem Dimitrio in odidem. Po dolgem razgovoru z ravnateljem ji je bilo vendar dovoljeno ostati v šoli.

Sčasoma sem zvedel, da v Kiparissii živi par, ki je obiskal zbor Jehovovih prič; tako smo imeli priložnost obnoviti njuno zanimanje. Z ženo sva tudi povabila Priče iz bližnje vasi na naš dom, da bi preučevali Biblijo. Vendar je kmalu prišla policija in nas vse odpeljala na policijsko postajo na zasliševanje. Obtožen sem bil, da sem svojo hišo brez dovoljenja uporabljal kot prostor za čaščenje. Ker pa nas niso zaprli, smo s shodi nadaljevali.

Čeprav mi je bila ponujena zaposlitev, je škof, kakor hitro je to zvedel, zagrozil, da bo poskrbel za zaprtje delodajalčeve trgovine, če me ne odpusti. Trgovina z materialom za vodovodno inštalacijo ter za proizvode iz kovinskih plošč je bila naprodaj in ker smo imeli dovolj sredstev, smo jo kupili. Takoj sta prišla dva duhovnika in grozila, da bosta poskrbela za zaprtje naše trgovine; nekaj tednov kasneje pa je nadškof ukazal izobčenje naše družine. Takrat so z vsakim izobčencem iz grške pravoslavne cerkve ravnali kot s popolnim izvržencem. Zunaj naše trgovine so postavili policijskega častnika, da bi vsakega, ki bi hotel vstopiti v trgovino, odvrnil od tega. Čeprav ni bilo strank, smo vsak dan trmasto vztrajali in imeli trgovino odprto. O našem težavnem položaju je kmalu govorilo vse mesto.

Prijeti in postavljenipred sodišče

Neke sobote sva se z neko drugo osebo z njenim motornim kolesom odpravila na oznanjevanje v bližnje mesto. Tam naju je ustavila policija in odpeljala na policijsko postajo, kjer so naju držali v priporu ves konec tedna. V ponedeljek zjutraj so naju z vlakom odpeljali nazaj v Kiparissio. Novice o najinem prijetju so se razširile in na železniški postaji se je zbrala množica, da bi videla najin prihod s policijskim spremstvom.

Po tem, ko so nama vzeli prstne odtise, so naju odpeljali k javnemu tožilcu. Sprožil je pravni postopek, ko je rekel, da bo glasno prebral obtožnico proti nama, ki so jo sestavili vaščani, zaslišani od policije. »Povedala sta nam, da je Jezus Kristus postal Kralj leta 1914,« se je glasila prva obtožba.

»Kako ste vendar prišli do te čudne zamisli?« je bojevito vprašal javni tožilec.

Stopil sem naprej, vzel Biblijo z njegove mize, jo odprl pri 24. poglavju Matevževega evangelija in mu predlagal, naj ga prebere. Za trenutek je okleval, nato pa vzel Biblijo in začel brati. Po nekajminutnem branju, je razburjen rekel: »Hej, če je to res, potem moram z vsem prenehati in stopiti v samostan!«

»Ne,« sem mirno rekel. »Spoznati bi morali biblijsko resnico, potem pa tudi drugim pomagati, da jo najdejo.«

Prispelo je nekaj odvetnikov in imela sva priložnost, da sva ta dan pričevala tudi nekaterim od njih. Ironično, posledica tega je bila, da sva bila obtožena še zaradi ene stvari — spreobračanja!

V tem letu smo imeli na sodišču tri tožbe, vendar smo bili na koncu oproščeni vseh obtožb. Zdelo se je, da je ta zmaga prebila led, vsaj kar se tiče stališča ljudi do nas. Od takrat naprej so se na nas obračali bolj svobodno in poslušali, kaj imamo povedati o Božjem kraljestvu.

Sčasoma se je majhna preučevalna skupina pri nas doma v Kiparissii organizirala v občino. Krščanski starešina je bil premeščen v našo novo občino, jaz pa sem bil imenovan za službenega pomočnika. Shode v naši hiši je kmalu redno obiskovalo petnajst dejavnih Prič.

Nazaj v Avstralijo

Po preteku dveh let in treh mesecev smo se odločili, da se vrnemo v Avstralijo. Tukaj so leta hitro minila. Moja hčerka Dimitria je ohranila vero in je poročena s službenim pomočnikom v melbournski občini. Sedaj služim kot starešina v grško govoreči občini v Melbournu, kamor hodita tudi moja žena in najina petnajstletna hčerka Martha.

Majhna občina, ki smo jo pustili za seboj v Kiparissii, je sedaj zrasla v precej večjo in mnogi vredni so odprli svoja srca biblijski resnici. Poleti 1991 sem za nekaj tednov obiskal Grčijo in imel javno predavanje v Kiparissii, kjer je bilo sedemdeset prisotnih. Na naše veselje je moja mlajša sestra Maria, kljub nasprotovanju družine, postala Jehovova služabnica.

Hvaležen sem, da sem imel v Avstraliji priložnost pridobiti resnično bogastvo — spoznanje in razumevanje o našem Stvarniku, Bogu Jehovu, in o njegovi kraljestveni vladi. Moje življenje ima sedaj pravi smisel in z družino pričakujemo bližnjo prihodnost, da bi videli blagoslove Božje nebeške vlade, ki bodo izliti nad vso zemljo. — Po pripovedovanju Georgea Katsikaronisa

[Slike na strani 23]

Kiparissia, kjer sem živel po vrnitvi iz Avstralije

[Slike na strani 23]

Z ženo Alexandro