»Namesto zlata sem našel diamante«

PRIPOVEDUJE MICHALIS KAMINARIS

V Južnoafriško republiko sem odšel na lov za zlatom, po petih letih pa sem se vrnil domov z nečim veliko dragocenejšim. Povedal vam bom, kakšno bogastvo sem dobil in ga tudi rad delil.

RODIL sem se leta 1904 na grškem otoku Kefalonija na Jonskem morju. Kmalu sta mi umrla oba starša, zato sem odraščal kot sirota. Hrepenel sem po tem, da bi mi kdo pomagal, in pogosto molil k Bogu. Redno sem hodil v grško pravoslavno cerkev, toda o Bibliji nisem vedel ničesar. Tudi tolažbe nisem našel.

Leta 1929 sem se odločil, da se odselim in si poiščem boljše življenje. Zapustil sem pusti otok in prek Anglije odplul proti Južnoafriški republiki. Po sedemnajstih dneh plovbe sem končno dosegel Cape Town in tam me je takoj najel neki rojak. Toda tudi v gmotnem bogastvu nisem našel tolažbe.

Nekaj dragocenejšega

Po približno dveh letih bivanja v Južnoafriški republiki me je na delovnem mestu obiskal Jehovov pričevalec in mi ponudil biblijsko literaturo v grščini. Bili sta knjižici Where Are the Dead? (Kje so mrtvi) in Oppression, When Will It End? (Pritisk, kdaj ga bo konec). Dobro se spominjam, s kolikšno zavzetostjo sem ju prebral in se naučil na pamet vse citirane svetopisemske stavke. Nekega dne sem sodelavcu rekel: »Našel sem, kar sem iskal vsa ta leta. V Afriko sem prišel zaradi zlata, toda namesto zlata sem našel diamante.«

Z velikim veseljem sem se naučil, da ima Bog osebno ime, Jehova, da je njegovo Kraljestvo že ustanovljeno v nebesih in da živimo v zadnjih dneh te stvarnosti. (Psalm 83:18; Daniel 2:44; Matevž 6:9, 10; 24:3–12; 2. Timoteju 3:1–5; Razodetje 12:7–12) Ko sem izvedel, da bo Jehovovo kraljestvo prineslo vsem rasam večne blagoslove, sem bil navdušen! Naslednje, kar me je prevzelo, je bilo dejstvo, da se te dragocene resnice oznanjajo po vsem svetu. (Izaija 9:6, 7; 11:6–9; Matevž 24:14; Razodetje 21:3, 4)

Nedolgo za tem sem poiskal naslov podružničnega urada Watch Tower Society v Cape Townu in dobil več biblijske literature. Še posebej sem se razveselil, ko sem dobil osebni izvod Biblije. Prebrano je v meni zbudilo željo po oznanjevanju. Začel sem tako, da sem poslal biblijske izdaje sorodnikom, prijateljem in znancem v domači kraj Lixoúrion. Iz preučevanja sem postopoma doumel, da mora človek posvetiti svoje življenje Jehovu, če mu hoče ugajati. Zato sem v molitvi to nemudoma storil.

Nekoč sem obiskal shod Jehovovih prič, toda ker nisem znal angleško, nisem razumel niti besede. Ko sem izvedel, da veliko Grkov živi v Port Elizabethu, sem se preselil tja, ampak nisem našel nobene grško govoreče Priče. Zato sem se odločil, da se vrnem v Grčijo, da bi postal polnočasni evangelizator. Spomnim se, kako sem si rekel: ,Vrnil se bom v Grčijo, pa čeprav na pol nag.‘

Polnočasna strežba v Grčiji

Spomladi 1934. leta sem se znašel na palubi italijanske linijske čezoceanke Duilio. Prispel sem do Marseilla v Franciji in po desetdnevnem postanku v mestu sem na potniški ladji Patris odplul proti Grčiji. Na morju je ladja imela tehnične težave in ponoči so ukazali, naj v morje spustijo rešilne čolne. Takrat sem se spomnil misli, da se bom vrnil v Grčijo na pol nag. Vendar je nazadnje prišel italijanski vlačilec in nas odvlekel v Neapelj v Italiji. Pozneje smo naposled prispeli v Piraiévs (Pirej) v Grčiji.

Od tam sem se napotil v Atene, v podružnično pisarno Watch Tower Society. Med pogovorom s podružničnim nadzornikom Athanassiosom Karanassiosom sem zaprosil za polnočasno oznanjevalsko dodelitev. Naslednji dan sem že bil na poti proti Peloponezu, ki leži na južnem delu grške celine. Za osebni teren so mi dodelili kar to celotno območje!

Z navdušenjem sem začel oznanjevati, hodeč po mestih, vaseh, kmetijah in oddaljenih domovih. Kmalu se mi je pridružil Michael Triantafilopoulos in me poleti 1935. leta krstil – več kot leto dni po začetku polnočasne službe! Ker ni bilo javnih prevoznih sredstev, sva povsod pešačila. Največje težave nama je povzročalo nasprotovanje duhovščine, ki bi naredila vse, da bi naju ustavila. Zato sva se spopadala z mnogimi predsodki. Toda pričevanje je bilo kljub oviram opravljeno in Jehovovo ime je bilo razglašeno daleč naokrog.

Zdržati nasprotovanje

Nekega dopoldneva, ko sem oznanjeval na hribovitem območju Arcadie, sem prispel v vas Magouliana. Po uri in pol pričevanja sem zaslišal cerkvene zvonove in kmalu ugotovil, da zvonijo zaradi mene! Zbrala se je drhal, na čelu katere je bil grško pravoslavni arhimandrit (cerkveni dostojanstvenik pod škofom). Hitro sem zaprl svojo pričevalsko torbo in tiho molil k Jehovu. Arhimandrit, sledila mu je tudi množica otrok, se je napotil naravnost proti meni. Pričel je kričati: »To je on! To je on!«

Otroci so me tesno obkrožili, duhovnik pa je stopil naprej in me začel suvati s svojim velikim štrlečim trebuhom ter govoril, da se me noče dotakniti z rokami, ,ker sem lahko okužen‘. Vreščal je: »Udarite ga! Udarite ga!« Toda ravno takrat se je pojavil policist in naju oba odvedel na policijsko postajo. Duhovnika so obsodili zaradi ščuvanja drhali in mu naložili globo 300 drahem pa še sodne stroške. Mene so spustili.

Ob prihodu na novo območje sva si za izhodišče najine dejavnosti izbrala večje mesto in od tam obdelovala vse področje, ki je bilo oddaljeno štiri ure hoje. To je pomenilo, da sva se odpravila še ob mraku in se vrnila domov, ko se je zvečerilo, ter vsak dan navadno obiskala vas ali dve. Ko sva obdelala okoliške vasi, sva pričevala še v samem mestu in se nato odpravila naprej. Ker so duhovniki ščuvali ljudi proti nama, sva bila pogosto aretirana. Na območju Parnasa v osrednji Grčiji me je policija iskala več mesecev. Toda prijeli me niso nikoli.

Nekega dne sva z bratom Triantafilopoulosom oznanjevala v vasi Mouríki na območju Beocije. Vas sva razdelila na dva dela, in ker sem bil jaz mlajši, sem začel obdelovati strma pobočja. Nenadoma pa sem od spodaj zaslišal krike. Stekel sem dol in si mislil: ,Brata Triantafilopoulosa pretepajo.‘ Vaščani so se zbrali v krajevni kavarni in duhovnik je topotal gor in dol kot besen bik. »Ti ljudje pravijo, da smo ,kačje seme‘,« je kričal.

Duhovnik je že zlomil sprehajalno palico na glavi brata Triantafilopoulosa in kri mu je lila po obrazu. Obrisal sem mu jo in lahko sva odšla. Po treh urah hoje sva prispela v mesto Tebe in tam so mu na kliniki oskrbeli rano. Pripetljaj sva prijavila policiji in vložena je bila tožba. Vendar je duhovnik imel zveze in nazadnje so ga oprostili.

Med delom v mestu Levkás so naju privrženci enega od političnih voditeljev na tem območju »aretirali« in odvedli v vaško kavarno, kjer sva ugotovila, da sva obtoženca pred improviziranim ljudskim sodiščem. Politični voditelj in njegovi možje so drug za drugim prihajali nad naju vsak s svojo pridigo, v kateri so še in še robantili, ter nama grozili s stisnjenimi pestmi. Vsi so bili pijani. Ta ploha besedi proti nama je trajala od poldneva do sončnega zahoda, toda ostala sva mirna in se nenehno smehljala, medtem ko sva zagovarjala svojo nedolžnost in tiho molila k Bogu Jehovu, da bi nama pomagal.

Ob mraku sta naju rešila dva policista. Odvedla sta naju na policijsko postajo in z nama lepo ravnala. Politični voditelj je hotel opravičiti svoje dejanje, zato je naslednji dan prišel in naju obtožil širjenja propagande proti grškemu kralju. Policija naju je zato v spremstvu dveh mož poslala v mesto Lamía, da bi raziskavo nadaljevali. Sedem dni so naju zadržali v zaporu in naju nato z lisicami na rokah odpeljali v mesto Lárisa na sojenje.

V Lárisi so najin prihod že pričakovali naši vnaprej obveščeni krščanski bratje. Velika skrb, ki so nama jo izkazali, je na stražarje naredila odličen vtis. Najin odvetnik, Jehovova priča in nekdanji podpolkovnik, je bil v mestu zelo znan. Ko se je pojavil na sodišču in zagovarjal primer, so bile obtožbe proti nama razgaljene kot krive in bila sva svobodna.

Splošni uspeh oznanjevanja Jehovovih prič je vodil do še večjega nasprotovanja. Leta 1938 in 1939 so izdali zakon, ki je prepovedoval spreobračanje, na podlagi katerega sva z Michaelom bila mnogokrat vpletena v sodne obravnave. Kasneje nama je podružnični urad svetoval, naj delava ločeno, da bi na najino dejavnost pritegnila manj pozornosti. Biti brez družabnika se mi je zdelo težko. Vendar sem z zaupanjem v Jehova prehodil in oznanjeval po območjih Atike, Beocie, Phthiotisa, Evbeje, Etolije, Akarnanije, Eurytanie in Peloponeza.

V tem obdobju so mi pomagale psalmistove čudovite besede zaupanja v Jehova: »S teboj namreč prodiram skozi krdelo in z Bogom svojim preskakujem zid. Ta Bog mogočni, ki me opasuje z močjo in brezmadežno dela mojo pot. Dela, da so moje noge kakor jelenje, in me stavi na višino mojo.« (Psalm 18:29, 32, 33)

Leta 1940 je Italija napovedala vojno Grčiji in kmalu zatem je državo zasedla nemška vojska. Ustanovili so naglo sodišče in prepovedali knjige Watch Tower Society. Za Jehovove priče v Grčiji so to bili nevarni časi; kljub temu pa je njihovo število silovito naraslo – s 178 leta 1940 na 1770 ob koncu druge svetovne vojne leta 1945!

Betelska služba

Leta 1945 so me povabili, da bi služil v podružničnem uradu Jehovovih prič v Atenah. Betel, kar pomeni »Božja hiša«, je takrat bil v najeti hiši v Lombardouvi ulici. V pritličju so bile pisarne, tiskarna pa v kleti. V le-tej je bil majhen tiskarski stroj in rezalna naprava. V tiskarni sta osebje sprva sestavljala samo dva člana, toda kmalu so pričeli prihajati še drugi, ki so živeli zunaj Betela, da so pomagali pri delu.

Leta 1945 smo ponovno vzpostavili stik s sedežem Watch Tower Society v Brooklynu (New York), in zopet začeli redno tiskati Stražni stolp v grščini. Nato smo 1947. leta preselili podružnico v Tenedouovo ulico 16, tiskarna pa je ostala v Lombardouvi ulici. Kasneje smo tiskarno od tam preselili kakih 5 kilometrov stran v tovarno, ki je bila last nekega Pričevalca. Nekaj časa smo tako tekali gor in dol med tremi kraji.

Spominjam se še, kako sem pred zoro odhajal iz bivalne četrti v Tenedouvi ulici in potoval v tiskarno. Tam sem delal do trinajste ure, nato pa šel v Lombardouovo ulico, od koder smo jemali že natiskane liste papirja. Te smo preganili v revije, jih spneli in ročno obrezali. Končane revije smo nato odnesli na pošto, jih znosili v tretje nadstropje, jih osebju pomagali sortirati in nalepili znamke na ovojnice.

Število Prič v Grčiji se je do 1954. leta povečalo na več kot 4000 in potrebovali smo večja poslopja. Zato smo se preselili v nov dvonadstropni Betel v središču Aten, ki je stal v Kartalijevi ulici. Leta 1958 so me zaprosili, da bi prevzel skrb nad kuhinjo, za kar sem bil odgovoren vse do 1983. leta. Medtem sem se leta 1959 poročil z Eleftherio, ki se je izkazala za zvestovdano tovarišico in pomočnico v Jehovovi službi.

Ponovno zdržati nasprotovanje

Leta 1967 je oblast prevzela vojaška hunta in oznanjevalstvo so zopet ovirale omejitve. Ker pa smo že prej imeli izkušnje v spopadanju s prepovedmi naše dejavnosti, smo se hitro prilagodili in uspešno podtalno delali naprej.

Shajali smo se v zasebnih domovih in bili oprezni pri pohišni strežbi. Brate so vseeno nenehno aretirali in sodne obravnave so se kar množile. Naši odvetniki so bili stalno na poti, da bi prevzemali primere v raznih delih države. Kljub nasprotovanju je večina Prič redno oznanjevala, še posebej ob koncu tedna.

Ob sobotah ali nedeljah je običajno bilo tako, da smo potem, ko smo za tisti dan končali oznanjevati, preverili, kdo iz naših skupin manjka. Navadno so manjkajoče zadržali na najbližji policijski postaji. Zato smo jim nesli odeje in hrano ter jih spodbudili. Obvestili smo tudi naše odvetnike, ki so se nato v ponedeljek soočili s tožilcem in branili zaprte. Take razmere smo prenašali z veseljem, saj smo trpeli zavoljo resnice!

Med prepovedjo so tiskarska dela v Betelu mirovala. Zato je hiša na obrobju Aten, kjer sva z Eleftherio živela, postala nekakšna tiskarna. Eleftheria je na težki tipkalni stroj tipkala izvode Stražnostolpovih člankov. V stroj je vložila deset listov papirja hkrati in morala zelo močno udarjati, da bi se črke natisnile. Strani sem nato zbral in jih spnel skupaj. To se je ponavljalo vsak večer do polnoči. Nadstropje nižje je živel neki policist in še vedno se sprašujeva, zakaj ni nikoli nič posumil.

Veselje ob nadaljni rasti

Leta 1974 je bila v Grčiji obnovljena demokracija in zopet smo lahko bolj odkrito oznanjevali. V sedmih letih prepovedi našega dela smo vendarle uživali neverjeten porast, več kot 6000 novih Prič, ter tako dosegli skupaj več kot 17.000 kraljestvenih oznanjevalcev.

Poleg tega smo se v prostorih, kjer je bila podružnica, zopet lotili rednega tiskanja. Betelska poslopja v Kartalijevi ulici so tako kmalu postala premajhna. Zato smo v atenski četrti Marousi kupili hektar zemlje. Zgradili smo nove betelske prostore, ki so imeli 27 spalnic, tovarno, pisarne in druge stavbe. Posvetitev je bila oktobra 1979. leta.

Sčasoma smo potrebovali vedno več prostora. Zato smo približno 60 kilometrov severno od Aten kupili 22 hektarjev zemlje. Leži v Eleoni, na pobočju s pogledom na gore in bogato namakane doline. Tam smo aprila 1991 posvetili veliko večji sklop stavb, med katerimi je 22 hiš, kjer se lahko nastani po osem ljudi.

Po šestdesetih letih polnočasne strežbe sem še vedno blagoslovljen z dobrim zdravjem. Vesel sem, da ,v sivosti dajem sad‘. (Psalm 92:14) Še posebej sem hvaležen Jehovu, da še živim in sem tako lahko na lastne oči videl velik porast njegovih pravih častilcev. Takšen porast je napovedal že prerok Izaija: »Vrata tvoja bodo odprta neprestano, noč in dan se ne zapro, da pripeljejo k tebi bogastvo narodov.« (Izaija 60:11)

Kako sijajno je videti milijone ljudi iz vseh narodov, ki se zgrinjajo k Jehovovi organizaciji in se učijo, kako preživeti skozi veliko stisko v Božji novi svet! (2. Petrov 3:13) Resnično lahko rečem, da se je polnočasna strežba zame izkazala kot veliko dragocenejša od vsega, kar lahko ponudi ta svet. Da, našel sem, pa ne zlatih zakladov, ampak duhovne diamante, ki so moje življenje obogatili čez mero.

[Slike na strani 23]

Michalis in Eleftheria Kaminaris

(Desno) Tiskarna v Lombardouvi ulici