Večer v operi
Od dopisnika Prebudite se! iz Italije
ZNAČILEN neubran zvok orkestra, ki se ogreva, nenadoma preneha in luči zatemnijo. Dirigent, pozdravljen s kratkim aplavzom, pride na podij in se s poklonom zahvali občinstvu. Nato pa v popolni tišini dvigne roke in z ukazovalno kretnjo vodi orkester v začetne tone uverture. Ste že kdaj doživeli takšen razburljiv trenutek, kot je začetek opere? Bi želeli? Kaj pa opera pravzaprav je in kam segajo njeni začetki?
Opera je gledališka predstava drame (opera seria ali resna opera) ali komedije (opera buffa ali komična opera), ki je uglasbena in razdeljena na en ali več delov ali dejanj; igralci svoje dele predstavijo v pesmi. Zgrajena je iz različnih sestavin: besedila drame ali libreta (delo pisatelja ali pesnika); glasbe, ki jo je napisal skladatelj; petja; plesanja; scene in kostumov. Muzikali so podobni operam, vendar imajo precej bolj lahkoten slog. Morda ste gledali filme, kot je West Side Story (Zgodba z Zahodne strani) ali Oklahoma, v katerih igralci včasih pojejo namesto govorijo.
Obstaja zelo veliko raznolikih oper: opere Wolfganga Amadeusa Mozarta in Gioacchina Rossinija so bile opisane kot blesteče; Giuseppa Verdija kot energične in ganljive; Richarda Wagnerja kot zapletene, počasne in resne; Georgesa Bizeta kot slikovite in živahne; Giacoma Puccinija pa kot sentimentalne.
Izvor glasbe in pesmi je bolj ali manj povezan z začetkom človeške zgodovine (1. Mojzesova 4:21; 31:27). Od nekdaj so ljudje izdelovali številne glasbene inštrumente in približno v enajstem stoletju našega štetja je bil usvojen sistem pisane glasbe. Priročniki pravijo, da opera izvira iz Firenc v Italiji in to iz konca šestnajstega stoletja. V mnogih jezikih se uporabljajo številne italijanske besede, ki pričajo o izvoru opere, da bi se lahko opisali vidiki te oblike skladbe (opera, libretto, soprano, tenor). Po razširitvi opere v različne dele Evrope je le-ta doživela veliko sprememb. Danes najdemo opere po vsem svetu.
Da bi se o operi naučili več, prisluhnimo pogovoru med Antonellom, ki živi v Milanu, in njegovim prijateljem Maxom iz Švice, ki je pri njem na obisku. Antonello in Max preživljata izreden in vznemirljiv večer v Scali v Milanu, eni od najslavnejših opernih hiš.
V operi
Max: V vodniku, ki si mi ga dal, berem, da je bila Scala slovesno odprta leta 1778, in da je bila leta 1946, po hudih poškodbah zaradi bombardiranja v drugi svetovni vojni, zopet zgrajena in ponovno slovesno odprta. V knjigi tudi piše, da lahko sprejme več kot 2000 obiskovalcev.
Antonello: To je res. Kot lahko vidiš, je bila zgrajena v klasični podkvasti obliki, ki jo je od sedemnajstega do devetnajstega stoletja privzela večina oper. Okrog in okrog je šest redov lož; prostor za orkester je tam spredaj pred odrom. Scala ni niti najstarejša niti največja opera na svetu. Njen sloves izvira iz dejstva, da so bile prve predstave številnih oper uprizorjene prav tukaj, prav tako pa so tu nastopili tudi mnogi slavni dirigenti in pevci. Med njimi je bil slavni dirigent Arturo Toscanini, ki je lahko dirigiral brez partitur. Pravijo, da je akustika v Scali odlična, kar pa je bistvenega pomena za opero, saj se ne glasba ne glasovi ne jačajo z mikrofoni in zvočniki.
Max: Ali mi lahko poveš kaj o opernih pevcih?
Antonello: Obstaja šest vrst glasov. Trije moški — bas, bariton in tenor — in trije ustrezni ženski glasovi — kontraalt, mezzosopran in sopran. Bas in kontraalt sta najnižja glasova, medtem ko sta tenor in sopran najvišja v svoji skupini. Bariton in mezzosopran sta vmesna glasova.
Oseba, ki želi postati dober operni pevec, mora najprej biti obdarovana z lepim glasom, nato pa še na posebni šoli mnogo let študirati. Brez takšnega šolanja, ki študenta nauči, kako do konca izkoristiti kvalitete svojega glasu, nihče ne more postati operni pevec. Kmalu boš videl soliste. Opazil boš, da čeprav včasih igrajo idealizirane zaljubljene mlade moške in ženske, pa so vsi, z nekaj izjemami, zreli in krepki ljudje. Ali veš zakaj?
Max: Ne, bi pa zelo rad slišal razlog.
Antonello: Zato, ker vrhunec svoje kariere dosežejo v zrelosti in imeti morajo čvrsto postavo, da lahko pojejo opero. Ni lahko večkrat v dolgem časovnem obdobju doseči močnih visokih tonov. Pravijo, da je slavna sopranistka Maria Callas, ki je v petdesetih letih tu, v Scali, često pela, po prestani strogi dieti za hujšanje začela nazadovati. Zato, Max, je bolje, da ceniš glasove solistov, kakor pa da te vznemirja njihova zunanja podoba. Glej! Na oder prihaja dirigent. Vzemi operno kukalo, da boš lahko bolje videl pevce in célo predstavo. Samo še en nasvet: Če hočeš imeti kar največ od opere, se osredotoči na glasbo in petje, kakor sva to naredila pri prvem dejanju.
Kaj se dogaja za odrom
Max: Kako dolg aplavz! Pevci imajo res čudovite glasove. Kako dolg pa je odmor?
Antonello: Okrog dvajset minut. Toda ali veš, kaj se med odmorom dogaja za odrom?
Max: Ne bi vedel.
Antonello: Vlada divje napeta živahnost. Specializirani odrski delavci, strojniki, elektrikarji, tesarji in drugi delavci pod vodstvom inšpicienta v popolni časovni usklajenosti razstavijo sceno in postavijo novo. Danes so opere opremljene z moderno tehnologijo, s katero hitro menjujejo scene, včasih celo med samo predstavo. Hidravlične ploščadi, mehanična dvigala in drugi mehanizmi se uporabljajo za dvigovanje in spuščanje delov odra. Vse opere imajo opremo za posebne efekte ali scenska presenečenja — to je oprema, ki proizvaja paro za prikazovanje oblakov ali megle, dimne efekte, zvok dežja ali vetra ali celo pok strele. Sistem reflektorjev različnih moči lahko ustvari scenske efekte in barvne svetlobne žarke, ki vedno osupnejo.
Max: Ko tukaj sedimo, opero gledamo in poslušamo. Kaj pa se med predstavo dogaja za odrom?
Antonello: Zanimivo vprašanje, Max. Medtem ko midva udobno uživava v predstavi, za odrom in na stranskem odru dela mala vojska ljudi. Ali si predstavljaš, kaj bi se zgodilo, če pevec, zbor ali plesalci ne bi ob pravem času stopili na oder? Za odrom pomočnik ali pomočniki inšpicienta s partituro sledijo orkestru in pevcem dajejo znak za pravočasen odhod na oder. Zborovodja enako namigne zboru.
V kabini sredi odra je šepetalec (ali šepetalka), vendar ga občinstvo ne more videti. Šepetalec po interni televiziji opazuje gibe dirigenta in iz libreta govori besedilo tako, da je malo pred solisti, če se zgodi, da pevec pozabi besedilo.
Na koncu režiser pregleda scenske spremembe in množične nastope na odru velikega števila igralcev ter je pozoren na elektrikarje, da so žarki barvnih luči v pravem trenutku usmerjeni na določene dele odra. Narejeni so bili načrti, da bi Scalo oskrbeli z rotirajočimi ali dvižnimi odri, kakor jih imajo druge opere, da bi pospešili pripravo scene in omogočili delo na večih predstavah hkrati, ne samo na eni.
Max: Vsi ti ljudje in vse to delo, da se uprizori opera! Osupel sem!
Antonello: Oh da! Velike opere imajo stalni orkester, zbor in plesno skupino — na stotine umetnikov. Potem je tu še veliko število drugih, če upoštevamo vse rokodelce, krojače, čevljarje, tesarje, maskerje, elektrikarje in enega ali več scenografistov, ki postavijo in obarvajo sceno. Poleg tega je potrebno še osebje za varnost, upravo in druge službe.
Opere, ki temeljijo na Bibliji
Max: Ali katera opera izhaja iz Biblije?
Antonello: Da, mnoge. Opera črpa iz mnogih tem — zgodovine starodavnih ljudstev, mitologije, srednjeveških legend, del Williama Shakespearja in drugih piscev. Opera Nabucco, skrajšano ime »Nabukadnezarja«, italijanskega skladatelja Giuseppa Verdija, govori o Judih, ki so bili kot sužnji pregnani iz Jeruzalema v Babilon. Gioacchino Rossini, še en italijanski skladatelj, je uglasbil Mosèja (Mojzesa); francoski glasbenik Charles-Camille Saint-Saëns pa Samsona et Dalilo (Samsona in Delilo). Zgodbe teh dram se Biblije ne držijo trdno, vendar je zanimivo vedeti, da se v vseh treh uporablja Božje ime, Jehova.
Max: Res? Vem, da je omenjeno v Händlovih in Bachovih delih, nisem pa vedel, da je tudi v besedilu opere.
Antonello: Na koncu Nabucca zbor poje o ,Velikem Jehovu‘ in veliki duhovnik Zaharija omeni Božje ime. V Rossinijevi operi Mojzes kliče ,Iehova‘, medtem ko je v Samsonu et Dalili ime ,Iehova‘ ali ,Jehova‘ večkrat omenjeno.
Max: Zelo zanimivo.
Antonello: Obstajajo pa tudi še druge opere, ki izvirajo iz Biblije. Med njimi so Salome Richarda Straussa, Moses und Aron (Mojzes in Aron) Arnolda Schönberga in Debora e Jaele (Debora in Jaela) Ildebranda Pizzettija. Toda poglej! Zadnje dejanje se bo ravnokar začelo.
Očarljiv večer
Antonello: Ali si užival v operi?
Max: Sem, še posebej, ker sem že prej, po tvojem nasvetu, prebral libreto in sem tako lahko sledil zgodbi. Drugače pa bi bilo zelo težko slediti.
Antonello: V bistvu je nemogoče razumeti vse besede, ki jih pojejo solisti in zbor, ker občasno glasba preglasi glasove; pri visokih tonih pa je tudi včasih težko razbrati besede. V mnogih operah sedaj poskrbijo za prevedene podnaslove ali naslove, tako da lahko občinstvo bolje sledi zgodbi.
Max: To je bila odlična predstava, Antonello. Lepa glasba in petje nas res navede, da cenimo Stvarnika, ki je človeku dal dar glasu ter zmožnost skladanja, igranja in cenjenja glasbe. Hvala ti, ker si mi s tem prijetnim in razburljivim večerom omogočil, da sem užival.
[Slika na strani 16]
Avditorij Scale
[Vir slike]
Lelli & Masotti/Teatro alla Scala
[Slika na strani 17]
Milanska Scala, Italija
[Vir slike]
Lelli & Masotti/Teatro alla Scala
[Slika na strani 18]
Zgoraj: Scena iz opere »Samson et Dalila«
[Vir slike]
Winnie Klotz