Vzpon in padec svetovne trgovine

4. del: Do česa je pripeljala industrijska revolucija

INDUSTRIJSKA revolucija, ki se je začela v 18. stoletju, je spremenila svet bolj kot karkoli drugega pred tem. Tehnične iznajdbe, dovolj kapitala, razpoložljivost surovin, možnost njihovega prevoza in poceni izdelava — to, in kar je še potrebnega za industrijski napredek, je bilo sedaj na razpolago v Angliji. Tako se je začela tedaj povsem drugačna, hitra proizvodnja.

Priprave za tako proizvodnjo pa so seveda stekle že poprej. Velika Britanija je imela premog, ki so ga začeli uporabljati kot gorivo. In medtem, ko je bila celinska Evropa v solzah zaradi verskih vojn, je v Angliji bilo sorazmerno mirno. Država je imela napreden bančni sistem. Celo odmik od rimskokatoliške cerkve je bil smiseln, saj si je protestantizem prizadeval za čimprejšnje ekonomsko blagostanje, rekli bi, da so skušali na zemlji ustvariti nebesa.

V 1740. letih je v Britaniji začelo naraščati število prebivalcev. Industrija se je z vse večjim povpraševanjem spopadla z novimi metodami. Vedeli so, da za uspešno prihodnost potrebujejo več in boljše stroje. Banke so priskrbele sredstva za odpiranje novih tvrdk, v tovarne opremljene s stroji pa so se stekale množice delavcev. Prej prepovedane zveze delavcev so uzakonili. Britanski delavci, ki so jih cehovska pravila manj omejevala kot tiste v celinski Evropi, so bili plačani po učinku. To pa jih je spodbudilo, da so skušali proizvodnjo izboljšati in pospešiti.

Britanci so imeli tudi dobro usposobljeno delovno silo. Profesor Shepard B. Clough pravi, da »glasgowska in edinburška univerza proti koncu osemnajstega stoletja v znanstvenih raziskovanjih in poskusih nista imeli tekmeca«. Tako je bila v industrijskem razvoju Britanija prva, od tod pa se je napredek širil v Evropo in v Združene države Amerike. Razvite dežele pa še kar napredujejo.

Mračna plat

Takšen razvoj je, kot piše v The Columbia History of the World, »prinesel v angleška mesta presenetljivo blaginjo, ki se je kazala v višji življenski ravni, uspešnosti preproste kulture in v rastočem ponosu in samozavesti«. Britanija se je celo »dokopala do vodilnega vojaškega položaja, še posebej v pomorstvu, kar ji je dalo veliko ,diplomatsko‘ moč«. Premoč v nekaterih industrijskih panogah je državo ekonomsko povzdignila nad tekmece. Proizvodne skrivnosti so zelo čuvali, zato so jih z zakonom zaščitili in tako preprečili, da se niso razvedele.

Ko se je na primer leta 1789 Samuel Slater odselil iz Britanije, je odšel pod drugim imenom, ker se tekstilni delavci niso smeli izseliti. Preslepil jih je, ker so z zakoni prepovedali, da bi se na pamet naučeni tekstilno-manufakturni načrti odnašali iz države, kajti zapomnil si je vse glede britanskih predilnic. Tako je lahko v Združenih državah zgradil prvo bombažno predilnico.

Poslovne skrivnosti so še danes zaščitene. V reviji Time je pisalo, da »si družbe in države prizadevajo očuvati skrivnosti, kakor morski psi, ki ponorijo, ob času hranjenja«. Kraja znanja lahko prihrani večletno raziskovanje in neizmerno velike stroške. Tako »se tvrdke, ko izdelajo kakšno zdravilo ali kaj drugega, še kako potrudijo za zaščito svojih poslovnih skrivnosti«. Kadrovnik v elektronski industriji priznava: »V poslovnem svetu vlada velik pohlep. Če ujameš pravi trenutek, si pri priči milijonar.«

Ravno tekstilna industrija pa kaže tudi drugo, temno plat gospodarskega napredka. Z okritjem novih metod, je bilo mogoče tkati strojno, zato je prišlo do večjega povpraševanja po surovinah. Ročno obiranje je bilo tako zamudno, da ponudba ni dosegala povpraševanja. Leta 1793 pa je Eli Whitney izumil stroj za odstranjevanje semen in primesi iz bombaža. Zatem se je v Združenih državah v samo 20 letih proizvodnja bombaža 57–krat povečala! Profesor Clough s tem v zvezi poudarja, da je Whitneyeva iznajdba povzročila »širitev plantažnega pridelovanja, zato pa so potrebovali tudi več črnih sužnjev«. Clough pravi, da je stroj za čiščenje bombaža, kljub koristnosti, »precej kriv za večanje napetosti med Severnimi in Južnimi državami, ki je nazadnje te države pahnila v vojno«.

Industrijska revolucija je ustvarila sistem velikih tovarn v lasti premožnih. Samo bogati so si namreč lahko privoščili drage stroje, katerih velikost in teža sta zahtevali, da se jih postavi v za to primerno grajene prostore. Tovarne so postavili v krajih, kjer je bila na voljo energija in kjer so bili stroški za prevoz surovin nizki. Zato so se tvrdke strnile v velika industrijska središča.

Ekonomična raba energije, najprej vode in kasneje pare, je zahtevala, da stroji obratujejo istočasno. Tako so se tovarne večale. Z njihovim večanjem je iz njih izginjal človeški dejavnik. Delavci niso več delali za ljudi, temveč za družbe, tvrdke.

Večja so bila podjetja, večje so bile denarne težave. Podjetniki so se odločali za družabništvo in do veljave so prišle delniške družbe, ki so se prvič pojavile v 17. stoletju. (Glej okvirček.) To je povzročilo, da si je peščica ljudi pridobila moč, investitorji ali delničarji pa so imeli malo besede pri upravljanju. Poslovneži, ki so bili hkrati tudi direktorji posameznih tvrdk ali bank, so imeli velikansko moč. Clough govori o »združenih upravah«, prek katerih je »maloštevilna svojat lahko določala višino posojil podjetnikom, medtem ko jih je tekmecem odklanjala. Te uprave so si pridobile tako veliko moč, da so lahko odločale o državni politiki in celo strmoglavljale vlade, ki jim niso bile naklonjene.« (Podčrtali mi.)

Industrijska revolucija je torej poslovnemu svetu zagotovila dodatno moč. Ali jo je ta razumno rabil?

Svobodno podjetništvo ali plansko gospodarstvo?

V Angliji se je kapitalizem povsem razvil. Poznamo ga tudi kot svobodno podjetništvo ali tržno ekonomijo. Kapitalizem kot takšen pa je razen zelo veliko milijonarjev in do tedaj najvišjega življenjskega standarda ustvaril še nekaj.

Tudi zvesti zagovorniki kapitalizma so priznali, da ni brez napak. Na primer, ekonomska rast je v kapitalizmu nezanesljiva. Zaradi te nestabilnosti občasno gospodarstvo raste ali pada, posli cvetijo ali pa nazadujejo. Nekdaj so te vzpone in padce povzročili zunanji dejavniki, kot na primer vojne ali vremenske razmere, ki so lahko vplivali na ekonomski sistem.

Druga slabost je bila ta, da so kapitalizem razen ugodnosti, pogosto spremljale tudi slabosti — oblaki dima, strupeni odpadki in nezdravi delovni pogoji. Industrijska revolucija je to povzročila v toliki meri, da je kriva tudi za tako imenovani učinek tople grede in njene nezaželjene posledice.a

Tretja slabost kapitalizma je, da ne zagotavlja poštene razdelitve bogastva, oziroma proizvodov. Vzemimo za primer Združene države Amerike. Leta 1986 se je slaba petina tamkajšnjih družin preživljala z dohodkom, ki je bil manjši od 5 odstotkov skupnega narodnega dohodka, medtem ko je dobra petina prebivalcev zaslužila skoraj 45 odstotkov.

Kapitalizem se je v obdobju industrijske revolucije sicer povsem razvil, vendar njegove slabosti niso ostale zakrite. Ljudje so ga obsojali, tako tudi Karl Marx, ki je zahteval, naj ga nadomesti vodeno oziroma centralno–plansko gospodarstvo. Zagovarjali so vladavino, ki bi postavljala proizvodne cilje, uravnavala cene in upravljala podjetja, pri tem pa naj posamezniki ne bi imeli nobene besede. Vendar danes, po več desetletjih takšnih poskusov v Sovjetski zvezi in Vzhodni Evropi, tak sistem ni več zanimiv. Centralistično vodenje se bolje obnese za realizacijo izrednih programov, kot na primer za bojevanje v vojnah ali razvijanje vesoljskega programa. Povsem pa je odpovedalo pri vsakdanji preskrbi z živili in ostalim najpotrebnejšim. Zato se sovjetska perestrojka (prestrukturiranje) na vso moč trudi, da bi to popravila.

Zagovorniki kapitalizma, kot je bil Adam Smith, na čigar doktrinah v glavnem sloni, bodo priznali, da se ne da povsem izogniti vmešavanju države v gospodarstvo. Kadar je treba odpraviti težave, kot sta inflacija in nezaposlenost, se jih je treba lotiti na ravni vlade. Zato se je večina držav s tržnim gospodarstvom odpovedala čistemu kapitalizmu in se oprijela mešanega oziroma prilagojenega ekonomskega sistema.

O tej težnji je 1990 Britannica Book of the Year napovedal: »Videti je . . . [da] ekonomska sistema nekako izgubljata nekatere svoje odločilne in v preteklosti zanju značilne razlike, začenjata privzemati elemente drug drugega v različnem medsebojnem razmerju. Take družbe se utegnejo še naprej prištevati h kapitalističnim oziroma socialističnim, čeprav bodo verjetno rešitve gospodarskih težav razodevale toliko skupnih stališč, kolikor se bodo med seboj še vedno razlikovale.«

Še več težav

Leta 1914 je izbruhnila prva svetovna vojna. In pohlepna trgovina je že bila pripravljena na prodajo pušk, tankov ter letal, ki so jih vojskujoči narodi potrebovali, industrijska revolucija pa omogočila.

The Columbia History of the World opaža, da je »industrializacija pomagala rešiti veliko človeških telesnih problemov«, vendar je tudi »z veliko nevarnostjo in zamotanostjo povečala socialne težave«.

Danes, 78 let po letu 1914, imamo še več razlogov, da soglašamo s temi besedami. Naslednje nadaljevanje bo zato nosilo primeren naslov: Veliki posli stiskajo obroč.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 23]

Borza — od začetka do konca

V 17. stoletju je bilo v navadi, da pri novih poslih s kapitalom sodeluje več investitorjev. Delnice so imele določeno vrednost. Takšna soudeležba je v poslovanju pomenila eno najpomembnejših novosti. Angleži so se sredi 16. stoletja lotili več takih smelih podvigov, še več pa po ustanovitvi Angleške vzhodnoindijske družbe 1600. leta.

Ker je število delničarskih družb naraslo, je narasla tudi potreba po borznih mešetarjih. V začetku so se sestajali s strankami na različnih mestih, tudi v kavarnah. Kasneje so uvedli posredovalnice, kjer so sklepali kupčije. Londonsko borzo vrednostnih papirjev so ustanovili 1773. leta. Najstarejša pa je verjetno tista v Amsterdamu, ki je bila najbrž odprta že leta 1642, ali pa tista v Antwerpnu, za to celo trdijo, da izhaja iz 1531. leta.

Borzne družbe nudijo naslednje ugodnosti: priskrbijo dovolj kapitala za delovanje velikih podjetij; omogočajo, da ljudje trgujejo z malimi zneski; zmanjšajo investitorjevo izgubo v primeru neuspeha; dovoljujejo delničarjem, da za gotovino prodajo nekaj ali vse svoje delnice; le-te pa lahko tudi podeduje.

Nepričakovano nihanje vrednosti delnic pa lahko včasih pripelje do katastrofe. Nedavni škandal na Wall Streetu kaže, da je trženje lahko tudi nezakonito, še posebej zaradi podkupljivosti borznikov, tega pa je vse več. Posamezniki so sami izkoriščali ali pa prodajali zaupljive podatke — morda o bližnji združitvi dveh družb — na ta način so želi dobiček pri poslovanju z delnicami teh podjetij. Prijatelj človeka, ki so ga obdolžili, da je leta 1989 pri tem sodeloval, je to pripisal pohlepu. In čeprav se v mnogih deželah ženejo za tem, da bi prepovedali trženje s poslovnimi skrivnostmi, je v reviji Time pisalo: »Ta problem ne bomo odpravili samo s sprejetjem zakona.«

Jehovov hitro se bližajoči dan sodbe bo ta problem rešil za vselej. Srebro in zlato bosta brez vrednosti, delnice in obveznice pa ne bodo vredne nič več kot papir, na katerem so napisane. V Ezekijelu 7:19 piše: »Svoje srebro pomečejo na cesto, njih zlato se bo štelo za nesnago.« V Sofoniji 1:18 pa pravi: »Ne srebro ne zlato jih ne reši ob dnevu Gospodove [Jehovove, NW] jeze.«

[Slika na strani 22]

Po izumu stroja za čiščenje bombaža so potrebovali tudi več sužnjev

[Vir slike]

The Old Print Shop, Kenneth M. Newman