Človeška vladavina pretehtana na tehtnici

7. del: Politično iskanje utopije

Socializem: družbeni sistem, ki zagovarja lastnino države in nadzor nad proizvodnimi sredstvi, za katerega komunisti menijo, da je vmesna stopnja med kapitalizmom in komunizmom; Komunizem: družbeni sistem, ki zagovarja brezrazredno družbo, skupno lastnino proizvodnih sredstev in dohodka ter pravično razdelitev ekonomskih dobrin.

GRŠKA mitologija pripoveduje, da je Grčija med vladavino grškega boga Kronosa uživala zlato dobo. ”Vse je bilo enako razdeljeno in v skupni lasti, zasebna lastnina je bila neznana in mir ter harmonija sta nemoteno vladala,“ razlaga Dictionary of the History of Ideas (Slovar zgodovine idej). Isti vir dodaja: ”Prvi sledovi socializma se pojavljajo v žalovanju za izgubljeno ’Zlato dobo‘.“

Vendar se je socializem kot sodobno politično gibanje pojavil šele v prvi polovici 19. stoletja. Hitro je bil sprejet, zlasti v Franciji, kjer je francoska revolucija resno omajala ustaljene ideje. Tam, kakor tudi v ostalih evropskih državah, je industrijska revolucija povzročila hude družbene probleme. Ljudje so bili zreli za idejo, da bo šele skupno lastništvo sredstev in ne zasebno, množicam omogočilo pravičnejšo razdelitev sadov skupnega dela.

Socializem ni nova ideja. O njem sta pisala že grška filozofa Aristotel in Platon. Kasneje, v 16. stoletju, je protestantski reformator Thomas Müntzer, radikalni nemški katoliški duhovnik, zahteval brezrazredno družbo. Toda njegovi pogledi so bili sporni, zlasti še njegov poziv k revoluciji, če bi bila potrebna, da se doseže ta cilj. V 19. stoletju so Valižan Robert Owen, Francoza Étienne Cabet in Pierre-Joseph Proudhon in številni drugi družbeni reformatorji, med njimi pomembni duhovniki, učili, da ni socializem nič drugega kot krščanstvo pod drugim imenom.

Utopije Marxa in Mora

Toda ”nihče od teh zagovornikov socializma“, pravi zgoraj navedeno delo, ”ni imel takšnega vpliva, da bi ga lahko primerjali s tem, kar se je uveljavilo s Karlom Marxom, čigar napisana dela so postala kriterij razmišljanja in delovanja socialistov.“a Marx je učil, da z razrednim bojem zgodovinski razvoj poteka korak za korakom; ko pa se bo enkrat našlo idealni politični sistem, se bo zgodovina v tem smislu končala. Ta idealni sistem bo odpravil probleme predhodnih družb. Vsakdo bo živel v miru, svobodi in blaginji; ne bo več potrebe po kaki vladi ali vojski.

To je zvenelo nenavadno podobno tistemu, kar je britanski politik Sir Thomas More leta 1516 opisal v svoji knjigi Utopia. Ta grška beseda je Morova skovanka in pomeni ”ne kraj“ (ou-topos; ou ne, topos kraj, to je neobstoječ, izmišljen svet), in je bila morebiti mišljena kot besedna igra na podoben izraz eu-topos, ki pomeni ”dober kraj“. Utopija, katero je More opisoval, je bila namišljena dežela (neobstoječ kraj), ki pa je bila idealna dežela (dober kraj). Tako je ”utopija“ postala sinonim za ”kraj z vzorno popolnostjo, predvsem v zakonodaji, vladi in družbenih razmerah“. Morova knjiga je bila jasna obtožba vse prej kot idealnih gospodarskih in družbenih razmer, ki so prevladovale v njegovem času v Evropi, zlasti pa v Angliji in ki so kasneje prispevale k razvoju socializma.

Marxove ideje so odsevale tudi poglede nemškega misleca Georga Wilhelma Friedricha Hegla. Po mnenju Dictionary of the History of Ideas, je ”apokaliptični, navidezno religiozni značaj Marxovega socializma, izoblikoval Heglov filozofski opis radikalne krščanske teologije“. Proti temu ozadju ”radikalne krščanske teologije“, razlaga pisatelj Georg Sabine, je Marx razvil ”izredno močan moralni klic, podprt z navidezno religioznim prepričanjem. To je bil nič manj kot poziv k pridružitvi v pohodu k civilizaciji in pravici“. Socializem je bil val prihodnosti; morda, kot so mislil nekateri, je to v resnici krščanstvo, ki pod novim imenom koraka zmagi naproti!

Pot od kapitalizma do utopije

Marx je doživel samo izid prve knjige svojega dela Das Kapital. Drugi dve je uredil in izdal v letih 1885 in 1894 njegov najbližji sodelavec Friedrich Engels, nemški socialistični filozof. Das Kapital je poskusil razložiti zgodovinsko ozadje kapitalizma, za zahodni stil predstavniške demokracije značilnega ekonomskega sistema. Temelječ na neregulirani trgovini in konkurenci brez državne kontrole, je kapitalizem, kot je Marx razlagal, združeval lastništvo sredstev za proizvodnjo in delitev v rokah zasebnikov in korporacij. Po mnenju Marxa, kapitalizem ustvarja srednji razred in delavski razred, izzivajoč s tem nasprotje med njima kar vodi do zatiranja slednjega. Marx, ki je uporabljal dela priznanih ekonomistov, da bi podprl svoje poglede, je dokazoval, da je kapitalizem v bistvu nedemokratičen in da je socializem dokončna demokracija, koristna ljudem zaradi pospeševanja človeške enakopravnosti in svobode.

Utopijo se bo doseglo takrat, ko se bo proletariat dvignil in z revolucijo zrušil zatiranje buržoazije ter uvedel to, kar je Marx imenoval ”diktatura proletariata“. (Glej okvir na 27. strani.) Vendar se je njegovo gledišče sčasoma ublažilo. Začel je dopuščati dve različni zamisli revolucije, prva je nasilne narave, druga pa je stalna, postopna. To pa je porodilo zanimivo vprašanje.

Do utopije z revolucijo ali evolucijo?

Beseda ”komunizem“ izhaja iz latinske besede communis, ki pomeni ”skupen, vsem pripadajoč“. Podobno socializmu, komunizem trdi, da neomejena podjetnost vodi do brezposelnosti, revščine, konjukturnih ciklov in nasprotovanja med delavci in upravo. Rešitev teh problemov je v enakovrednejši in pravičnejši razdelitvi narodnega bogastva.

Toda ob koncu prejšnjega stoletja marksisti že niso bili več enotni v tem, kako doseči te dogovorjene cilje. V začetku 1900-tih je del socialističnega gibanja, ki ni priznaval nasilne revolucije in je zagovarjal delovanje znotraj parlamentarnega demokratičnega sistema, pridobil na moči, in se razvil v to, kar danes imenujemo demokratični socializem. To je socializem, ki ga danes najdemo v demokracijah, kot so v Zvezni republiki Nemčiji, Franciji in Britaniji. V vsakem pogledu so te stranke zavrgle pristni marksistični nauk in se enostavno zanimajo za ustvarjanje blaginje za svoje državljane.

Predan marksist, trdno prepričan, da se komunistična utopija lahko doseže le z nasilno revolucijo, je bil Lenin. Njegovi nauki, skupaj z marksizmom, služijo kot osnova za sodobni priznani komunizem. Lenin, to je psevdonim Vladimira Iljiča Uljanova, je bil rojen 1870 na ozemlju sedanje Sovjetske zveze. Leta 1889 je sprejel marksizem. Po letu 1900, po prihodu iz izgnanstva v Sibiriji, je živel večinoma v zahodni Evropi. Po strmoglavljenju carističnega režima se je vrnil v Rusijo, ustanovil Rusko komunistično partijo in leta 1917 vodil boljševiško revolucijo. Potem je bil prvi vodja Sovjetske zveze do svoje smrti leta 1924. Smatral je, da je Komunistična partija visoko disciplinirana, centralizirana skupina revolucionarjev, ki služi kot avantgarda proletariata. Menjševiki s tem niso soglašali. (Glej okvir na 27. strani.)

Meja med revolucijo in evolucijo ni nič več tako jasno določena. Leta 1978 se je v knjigi Comparing Political Systems: Power and Policy in Three Worlds (Primerjava političnih sistemov: sila in politika treh svetov) izjavilo: ”Komunizem je glede doseganja socialističnih ciljev postal bolj protisloven. . . . Razlike med komunizmom in demokratičnim socializmom so se zelo zmanjšale.“ V letu 1990, so te besede dobile dodatni pomen, saj je komunizem v vzhodni Evropi doživljal izrazite spremembe.

Komunizem zopet uvaja religijo

”Potrebujemo duhovne vrednote. . . . Moralne vrednote, ki jih religija že stoletja poraja in pooseblja, lahko tudi nam pomagajo pri obnovi v naši deželi.“ Le malo ljudi je mislilo, da bodo sploh kdaj slišali te besede iz ust generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze. Toda 30. novembra 1989 je Mihail Gorbačov, med svojim obiskom v Italiji, objavil ta dramatični preobrat k religiji.

Ali to nemara podpira teorijo, da je prvotno krščanstvo sámo bilo komunistično, dejansko vrsta krščanskega socializma? Nekateri ljudje so prišli do te ugotovitve, opozarjajoč na Dejanja apostolov 4:32, kjer piše o kristjanih v Jeruzalemu: ”Vse jim je bilo skupno.“ Preiskovanje razkriva, da je bila to začasna ureditev, ki so jo povzročile nepričakovane okoliščine, ne pa stalna ureditev ”krščanskega“ socializma. Ker so delili gmotne dobrine na ljubeč način, ga ”ni . . . bilo . . . ubožca med njimi“. Da, ”oddelilo se je vsakemu, kolikor je potreboval“. (Dejanja apostolov 4:34, 35)

”Glasnost“ in ”perestrojka“

Od izčrpljujočih mesecev 1989 dalje, Sovjetska zveza in njene somišljeniške komunistične vlade v Vzhodni Evropi doživljajo nepredstavljive politične pretrese. Zahvaljujoč politiki glasnosti ali odprtosti, so te spremembe v celoti vidne. Vzhodni Evropejci, ki so zahtevali daljnosežne reforme, so bili tako do neke mere uslišani. Komunistični voditelji so priznali potrebo po humanejšem in bolj sočutnem sistemu in pozvali k ”preporodu socializma v drugačno, bolj prosvetljeno in učinkovito obliko“, kot je to izrazil nek poljski ekonomist.

Glavni med temi voditelji je bil Gorbačov, ki je, kmalu po tistem, ko je 1985 prišel na oblast, predstavil zamisel o perestrojki (prestrukturiranju). Med svojim obiskom v Italiji je rekel, da je perestrojka nujno potrebna, če se hočejo spoprijeti z izzivi 1990-ih. Rekel je: ”S tem, ko so krenile po poti temeljitih reform, so socialistične dežele prečkale mejno črto, preko katere ni več vrnitve v preteklost. Vendar je napak poudarjati, kot to mnogi na Zahodu počno, da je to propad socializma. Nasprotno, to pomeni, da bo proces socializma v svetu nadaljeval svoj razvoj v mnogoterih oblikah.“

Komunistični voditelji zato ne soglašajo z ugotovitvijo novinarja Charlesa Krauthammerja, ki je predlani napisal: ”Na večno vprašanje, ki zaposluje vsakega političnega filozofa že od Platona, namreč — katera oblika vladanja je najboljša? — je odgovorjeno. Po nekaj tisočletjih poizkusov vseh oblik političnega sistema, smo to tisočletje zaključili z zanesljivim spoznanjem, da smo v liberalni, pluralistični, kapitalistični demokraciji našli tisto, kar smo iskali.“

Vendar pa je nemški časopis Die Zeit iskreno priznal žalostno sliko, ki jo predstavlja zahodni model demokracije, opozarjajoč na njeno ”brezposelnost, alkoholizem, narkomanijo, prostitucijo, okrnjene socialne programe, znižanje davkov in proračunske deficite“, in potem vprašal: ”Je to res tista vzorna družba, ki je za vedno nadvladala nad socializmom?“

Znan angleški pregovor pravi, da ljudje, ki živijo v steklenih hišah, ne smejo metati kamenja. Katera vrsta nepopolne človeške vladavine lahko kritizira slabosti druge? Dejstva kažejo, da popolna človeška vladavina — utopija — ne obstoja. Politiki še vedno iščejo ta ”dober kraj“. Ta ”neobstoječi kraj“ se še ni odkril.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 27]

SOCIALISTIČNA IN KOMUNISTIČNA TERMINOLOGIJA

BOLJŠEVÍKI/MENJŠEVÍKI: Ruska socialna demokratična delavska stranka, ustanovljena leta 1898, se je leta 1903 razklala v dve skupini; boljševíki, dobesedno ”člani večine“, pod vodstvom Lenina, so dajali prednost temu, da ostane stranka majhna, z omejenim številom discipliniranih revolucionarjev; menjševíki, kar pomeni ”člani manjšine“ pa so podpirali zamisel o številčnejšem članstvu stranke in uporabi demokratičnih metod.

BURŽOAZIJA/PROLETARIAT: Marx je učil, da bo proletariat (delavski razred) strmoglavil buržoazijo (srednji razred, vključno z lastniki tovarn), uvedel ”diktaturo proletariata“ in na ta način ustvaril brezrazredno družbo.

KOMINTÊRNA: Kratica za Komunistično internacionalo (ali Tretjo internacionalo), organizacijo, ki jo je leta 1919 ustanovil Lenin, za pospeševanje komunizma; leta 1943 je bila razpuščena, sledila je Prvi internacionali (1864-76), ki je rodila mnoge evropske socialistične skupine, in Drugi internacionali (1889-1919), mednarodnemu parlamentu socialističnih strank.

KOMUNISTIČNI MANIFEST: Leta 1848 sta Marx in Engels objavila razpravo o osnovnih načelih znanstvenega socializma, ki je dolgo bila osnova evropskih socialističnih in komunističnih strank.

EVROKOMUNIZEM: Komunizem zahodnoevropskih komunističnih strank; neodvisne od sovjetskega vodstva in pripravljene sodelovati v koalicijskih vladah dokazujejo, da ”diktatura proletariata“ ni nič več potrebna.

ZNANSTVENI/UTOPIČNI SOCIALIZEM: Izraza, ki ju je uporabljal Marx, da je ločil svoje učenje, menda osnovano na znanstveni raziskavi zgodovine in delovanja kapitalizma, od teoretičnih utopičnih socialističnih učenj svojih predhodnikov.