Vzpon in padec svetovne trgovine
1. del: Pod pritiskom denarnih skrbi
»Čeprav nam življenja podarijo matere in očetje, pa brez denarja ne moremo živeti.« (Japonsko ljudsko izročilo; ali Evangelij milijonarjev, Ihara Saikaku.)
Ali ste kdaj zelo potrebovali denar? Ali pa mogoče niste imeli dovolj gotovine, da bi plačali nekaj, kar ste nujno potrebovali? Ali je bila vaša družina že kdaj lačna ali pa ni imela kaj obleči? Danes lahko milijoni pritrdilno odgovorijo na ta vprašanja. Dobro vedo, kaj pomeni biti v skrbeh za denar.
Predstavljajte si zaskrbljenega, nezaposlenega očeta, ki mora hraniti lačna usta in plačevati račune! Predstavljajte si razočaranje utrujene matere, ki čaka v vrsti za iskanimi proizvodi, ko zagleda prazne trgovske police ali pa so cene previsoke! Zamislite si pritisk, ki ga doživlja poslovnež, čigar podjetje je pred neizbežnim bankrotom, ali pa breme vlade, ki se mora rešiti milijardnih dolgov.
Danes nam že samo nekatere besede belijo glavo. Dohodki (denar, dobrine in storitve, ki pritekajo iz dela ali iz kakšnega drugega vira) so mogoče tako majhni, da je naš življenjski standard (gospodarski nivo, na katerega smo navajeni) resno ogrožen. Tega je morda kriva brezposelnost, recesija ali depresija (milejše oziroma resnejše upadanje gospodarske aktivnosti) ali inflacija (rast cen, kadar je povpraševanje večje od ponudbe, tako da z enako denarja kupimo manj). Ko nam začne primanjkovati denarja, življenjskih stroškov (stroški za nakup stvari in za plačilo uslug, ki jih dnevno potrebujemo) ne zmoremo več pokrivati.
Moč gospodarskih pritiskov
Velika depresija tridesetih let je bila gospodarska tragedija, ki je »prizadela vsako državo in vse plati našega življenja — družbeno in politično, domačo in mednarodno,« pravi nek izvedenec. Okrepila je ekstremistične politične sile v Nemčiji in Italiji in pripomogla k II. svetovni vojni, kar ponazarja moč gospodarskih pritiskov. Bilo je točno tako, kot piše v knjigi Johna K. Galbraitha Money: Whence It Came, Where It Went: »Zgodaj leta 1933 je v Nemčiji prišel na oblast Adolf Hitler. Večji del njegovega uspeha moramo pripisati množični brezposelnosti in zelo bolečemu zmanjševanju plač, mezd, kupne moči in vrednosti lastništva.« Govoreč o inflaciji v Združenih državah v istem obdobju, je Galbraith pripomnil: »Naj je bila pomembnost denarja taka ali drugačna, nihče ni mogel dvomiti v pomembnost strahu, ki ga je zasejal.«
Politični preobrati, ki so preplavili vzhodno Evropo koncem 1980-ih let, so bili v veliki meri posledica gospodarskih dejavnikov. Le-ti so največkrat odločilni tudi pri volitvah v zahodnih demokracijah, kjer ljudje — to se že dolgo časa ve — glasujejo glede na to, koliko se bo to poznalo na njihovem žepu.
Gospodarski pritisk je često orodje v rokah tistih, ki vlado poskušajo prisiliti k spremembi njene politike. Tako sodobne gospodarske sankcije včasih odgovarjajo starodavnim vojaškim obleganjem. Leta 1986 so Evropa, Japonska in Združene države Amerike Južni Afriki naložile gospodarske sankcije zaradi nasprotovanja njeni politiki aparthaida in očitno so pri tem uspele. V 1990. je svetovna skupnost, ki jo predstavljajo ZN, uveljavila gospodarski pritisk nad Irakom, očitno pa je uspeh bil manjši.
Vendar, namen je jasen. Jacques Attali, francoski pisatelj in predsedniški svetovalec, zatrjuje, da ,trgovci spodrivajo vlogo vojakov kot glavnih akterjev svetovnega prizorišča‘. V nekem tedniku pa je pisalo: »[V mnogih državah] je gospodarska moč učinkovito nadomestila vojaško.«
Ali pritisk popušča?
Naravne katastrofe, bolezni in kriminal rušijo gospodarstvo. Ravno tako dolgovi in proračunski primanjkljaji. The Collins Atlas of World History pravi: »Mednarodni dolgovi [v državah v razvoju] so tako veliki, da je svet včasih nevarno blizu gospodarski katastrofi neslutenih razsežnosti, rast revščine pa je z vsem obupom in grozljivostjo, ki jo prinaša že skoraj zastrašujoča.«
Medtem ko se nekatere vladavine utapljajo v hitro rastoči inflaciji, se druge smelo borijo, da bi jo preprečile. Negotovost dviguje svojo glavo v obliki nestabilnih borz. Nenadna bolezen političnega voditelja ali celo neutemeljene govorice lahko čez noč prinesejo nesrečo. Krizo Wall Streeta v oktobru 1987 — bila je celo resnejša od tiste iz leta 1929 — so imenovali za najhujši teden v zgodovini finančništva. Skoraj 385 milijard ameriških dolarjev premoženjske vrednosti je bilo izgubljeno. Borza si je opomogla, toda mnogi strokovnjaki pravijo, da prava kriza šele prihaja. »Svet bi imel boljše upanje, ko ne bi nikoli izvedel, kakšen bo ta zadnji bankrot,« je zapisal novinar George J. Church.
Daleč od popuščanja. Videti je, da se zanka gospodarskih pritiskov in zaskrbljenosti, ki jo le-ti povzročajo, vse bolj zateguje. Ali je torej realno razmišljati o možnosti skorajšnjega konca teh težav?