Odraščanje v afriškem mestu
Naravni prirastek prebivalstva je v afriških, zgornjesaharskih deželah med največjimi na svetu. Vsaka žena tam v povprečju rodi več kot šest otrok. Revščina, vedno slabše razmere in pomanjkanje sredstev za življenje še povečujejo stisko. Poglejmo, kakšno je življenje v tem delu sveta.
ODRAŠČAL sem v velikem zahodnoafriškem mestu. V družini nas je bilo sedem otrok, ampak dva sta že zgodaj umrla. Živeli smo v najeti spalnici in dnevni sobi. Oče in mati sta spala v spalnici, mi otroci pa na rogozovini na tleh v dnevni sobi, dečki na eni strani in deklice na drugi.
Kot večina ljudi v naši soseščini tudi mi nismo imeli veliko denarja, pa tudi ne vsega tistega, kar bi potrebovali. Včasih celo hrane ni bilo dovolj. Zjutraj često nismo jedli nič drugega kot pregret riž, ki je ostal od prejšnjega dne. Včasih pa še tega ni bilo. Nekateri mislijo, da bi moral mož in gospodar družine imeti največji obrok hrane in takoj za njim žena, otroci pa dobijo, kar ostane — naši starši pa so raje ostali brez hrane in tisto malo, kar smo je imeli, dali otrokom. Cenil sem njuno žrtev.
Šolanje
V Afriki nekateri ljudje mislijo, da naj bi samo dečki hodili v šolo, deklice pa ne, ker se bodo tako ali tako poročile in bodo zanje skrbeli možje. Moji starši niso mislili tako. Vseh pet nas je hodilo v šolo. Seveda je bilo to za starše veliko finančno breme. Stvari, kot so svinčniki in papir, niso bile tako velik problem, toda dragi so bili učbeniki in obvezne šolske uniforme.
Ko sem začel hoditi v šolo, nisem imel čevljev. Nisem jih dobil do drugega letnika srednje šole, ko sem imel 14 let. Šele takrat so mi lahko kupili čevlje. Seveda pa to ne pomeni, da sploh nisem imel čevljev. Edini, ki sem jih imel, so bili za v cerkev in niso mi dovolili, da bi jih obul za v šolo ali kam drugam. Hodil sem bos. Oče nam je včasih lahko kupil mesečno karto za avtobus, kadar je pa ni mogel, smo v šolo in nazaj pešačili, kake tri kilometre v eno smer.
Pranje in prinašanje vode
Perilo smo prali v potoku. Spominjam se, kako sem hodil tja z materjo, ki je nosila vedro, milo in perilo. Z vedrom je zajela vodo iz potoka, dodala nastrgano milo in namočila perilo. S perilom je tolkla po skali in ga izpirala v potoku. Nato pa ga je razgrnila po skalah, da se je posušilo, mokro je bilo namreč pretežko, da bi ga odnesla domov. Mati je opravila večino dela, jaz sem bil, ker sem bil še manjhen, zadolžen le za čuvanje perila, ki se je sušilo, da ga ne bi kdo ukradel.
Malo ljudi je imelo vodo napeljano v hiše, zato je bila ena od mojih nalog, da z vedrom prinašam vode, ki sem jo natakal iz vodovodne pipe, ki je bila nameščena zunaj, rekli smo ji vodni zbiralnik. Težava je bila v tem, da so mnogo takih pip med sušnim obdobjem zaprli, da bi se nabrala voda. Nekoč smo hodili cel dan in nismo našli niti kapljice pitne vode! Včasih sem moral prehoditi kilometre, da sem napolnil eno samo vedro. Na vrhu glave zaradi nošenja veder nisem imel las. Pri desetih letih sem torej imel ,plešo‘! Vesel sem, ker vam lahko povem, da so mi lasje spet zrasli.
Otroci za varnost
Rekel bi lahko, da smo v glavnem živeli povprečno, mogoče celo nadpovprečno za naš del Afrike. Poznam veliko družin, ki so živele veliko slabše. Mnogi moji sošolci so morali prodajati na tržnici pred in po pouku, da so družini pomagali služiti denar. Nekateri niso zajtrkovali. Od doma so odšli lačni in v šoli so bili cel dan brez hrane. Spomnim se, da je v šoli kakšen teh otrok večkrat stopil k meni in me proseče gledal, ko sem jedel kruh. Odlomil sem ga kos in mu ga dal.
Kljub takim stiskam in težavam večina ljudi še vedno želi imeti velike družine. Tukaj mnogi pravijo: »En otrok ne pomeni, da imaš otroka. Dva otroka sta eden, štirje so dva.« Tako je zato, ker je tu umrljivost otrok med najvišjimi na svetu. Starši vedo, da bo nekaj njihovih otrok umrlo, vedo pa tudi, da bodo nekateri preživeli, odrasli, se zaposlili in služili denar. Tako bodo ti otroci lahko skrbeli za ostarele starše. V deželah brez socialnega varstva pa to veliko pomeni. (Po pripovedi Donalda Vincenta.)