,Otroci so dragoceni, toda bistveni so sinovi‘

S preko 850 milijoni prebivalcev in nataliteto 31 na 1000 ljudi, se v Indiji vsako leto rodi okoli 26 milijonov otrok, kar je enako številu prebivalcev Kanade. Nič presenetljivega, da je eden najbolj nujnih programov indijske vlade nadzor naglega naraščanja prebivalstva. Kako uspešen je ta program? Kakšne ovire premagujejo?

»NE PRED 20. leti! Po 30. tudi ne! Samo dva otroka: To je v redu!« Tako svetuje eden živobarvnih plakatov, ki pokrivajo hodnike, ki vodijo v centre za načrtovanje družine v Bombayu, v Indiji. Drug plakat prikazuje izčrpano mater, ki jo obkroža pet otrok, in svari: »Da ti ne bo kasneje žal!« Sporočilo plakata je glasno in jasno: Dva otroka v družini sta dovolj. Toda ljudi je težko prepričati, da bi sprejeli vladno priporočilo, da naj ima družina le dva otroka.

»Hindujci menijo, da je človekova sreča v sorazmernem odnosu s številom njegovih otrok. Mislijo, da so otroci zanje resničen blagoslov. Ne glede na število njihovih družin, nikoli ne nehajo moliti za še več otrok,« piše v knjigi Navade, običaji in obredi v hinduizmu. Z verskega stališča je seveda sin tisti, ki ima večjo veljavo pri družinskem poglavarju. »Ni večje nesreče od te, da za njim ne ostane sin ali vnuk, ki bi opravil zadnje dolžnosti pri pogrebu,« pojasnjuje pisec knjige. »Če si za to prikrajšan, po smrti nimaš nobenih možnosti za vstop v Prebivališče blaženih.«

Sinove je treba voditi tudi na obred čaščenja prednikov, na sraddho. »Najmanj en sin je moral biti prisoten,« piše A. L. Basham v Indija je bila čudež. »Močni družinski občutki so stopnjevali željo indijskega hinduizma po sinovih, brez katerih bi družina izumrla.«

Kulturni dejavnik, ki skupaj z verskimi prepričanji vpliva na željo po sinovih, je indijska tradicionalna, združena in povečana družina, v kateri sinovi tudi po poroki živijo s svojimi starši. »Hčerke se poročijo in se preselijo na dom moževih sorodnikov, toda sinovi ostanejo doma s starši in le-ti od njih pričakujejo, da bodo zanje skrbeli, ko ostarijo,« razlaga Dr. Lalita S. Chopra iz mestne uprave za zdravje in zaščito razdeljenih družin v Bombayu. »To je njihova varnost. Starši se počutijo varni, če imajo dva sina. Logično je torej, da se bo par kljub temu da ima dva otroka, kot je predlagano, vendar sta oba deklici, odločil za več otrok.«

Čeprav se teoretično na vse otroke gleda kot na Božji dar, pa vsakdanje življenje narekuje drugače. »Deklice so očitno zdravstveno zanemarjene,« poroča Indian Express. »Njihovo preživetje v resnici ni tako važno za preživetje družine.« Poročilo navaja rezultate ankete iz Bombaya, ki odkrivajo, da je bilo od več kot 8000 zarodkov abortiranih po opravljenem testu za določitev spola, 7999 ženskih.

Trd boj

»V družini je mož tisti, ki v glavnem odloči, koliko otrok bo imela družina in kako velika bo,« v intervjuju razlaga dr. S. S. Sabnis, nadzorni zdravstveni uslužbenec v občinski upravi v Bombayu. Tudi kadar bi žena rada časovno razporedila rojstvo otrok ali omejila svojo družino, je pod pritiskom moža, ki ji bo mogoče nasprotoval. »Zato pošiljamo moško-ženske ekipe v vsak dom v siromašnih ulicah v upanju, da bo moški zdravstveni delavec lahko spregovoril z očetom v družini in ga spodbudil k temu, da bi imel manj otrok ter mu pomagal uvideti, da bo lahko za manjšo družino bolje skrbel.« Toda kot smo videli, ovir je mnogo.

»Stopnja umrljivosti otrok je med siromašnejšimi visoka zaradi slabih življenjskih pogojev,« pravi dr. Sabnis. »Zato si tako zelo želijo imeti veliko otrok, ker vedo, da jih bo nekaj umrlo.« Toda za njih slabo skrbijo. Ti se brez spremstva klatijo okrog, prosjačijo ali pa morda brskajo po smeteh in iščejo hrano. In starši? »Sploh ne vedo, kod njihovi otroci hodijo,« toži dr. Sabnis.

Reklame v Indiji često prikazujejo srečen in uspešen zakonski par, ki se veseli življenja z dvema lepima otrokoma, ponavadi dečkom in deklico. Tako je v srednjem družbenem sloju, kjer je predlog o dveh otrokih dobro sprejet. Toda revni sloji še vedno ne razmišljajo tako, temveč: ,Če so naši starši imeli 10 ali 12 otrok, zakaj jih ne moremo imeti mi? Zakaj bi se morali omejiti na dva?‘ Prav tukaj med siromašnimi indijskimi množicami se bíje hud boj za nadzor rasti prebivalstva. »Prebivalstvo je mlado in v rodni dobi,« ocenjuje dr. Shopra. »Videti je, kot da je bitka izgubljena. Čaka nas še ogromno dela.«