Kakšna je prihodnost svetovnega prebivalstva
NEUSTREZNA stanovanja, nezdrave razmere, pomanjkanje hrane in čiste vode, bolezni, podhranjenost in mnoge druge težave, takšen je vsakdanjik velike večine svetovnega prebivalstva. Kot smo videli, pa večina ljudi, ki živi v takih razmerah, nekako obvladuje te težave in jih prenaša iz dneva v dan.
Kako pa bo v prihodnosti? Bodo morali ljudje še dolgo tako živeti? Stvar še slabšajo mračne napovedi glede posledic nadaljnje rasti prebivalstva, ki jih napovedujejo znanstveniki, ekologi in drugi. Pravijo, da onesnažujemo lastno gnezdo. Onesnažujemo zrak, vodo in zemljo, torej elemente, od katerih smo odvisni. Prav tako opozarjajo na učinek tople grede, ki jo povzročajo plini, kot so ogljikov dioksid, metan, klorofluorogljiki (zamrznjevalne in mehčalne snovi). To bo povzročilo segrevanje ozračja in spremenilo celotne vremenske pogoje, posledice pa bodo strašne. Ali bo to prispevalo k propadu civilizacije, ki jo poznamo? Poglejmo, kako je s tem.
Ali je zemlja prenaseljena?
Najprej, ali se bo svetovno prebivalstvo množilo v neskončnost in ali obstaja kakšno znamenje, do katerega števila bo naraslo? Raste namreč kljub prizadevanju za načrtovanje družin. Letni prirastek šteje sedaj okrog 90 milijonov ljudi, kar je enako še eni Mehiki vsako leto. Zdi se, da ni nobene možnosti za njegovo zaustavitev. Vendar glede prihodnosti večina demografov soglaša, da se bo prebivalstvo navsezadnje stabiliziralo, le da ne vedo, pri katerem številu in kdaj.
Po izračunih odelka za prebivalstvo pri ZN svetovno prebivalstvo lahko naraste do števila 14 milijard, preden se bo stabiliziralo. Vendar drugi računajo, da se bo ustavilo nekje med 10 in 11 milijardami. Kakorkoli že, važni vprašanji sta: Bo na svetu preveč ljudi? in: Ali na zemlji lahko živi dva do tri krat več prebivalcev, kot sedaj?
Po statističnih ocenah bi 14 milijard ljudi na svetu pomenilo, da na enem kvadratnem kilometru živijo več kot 104 ljudje. Kot vemo, je gostota prebivalstva v Hong Kongu 5592 ljudi na kvadratni kilometer. V Nizozemski je trenutno gostota prebivalcev 430, medtem ko je na Japonskem 327, in to sta deželi z nadpovprečnim življenjskim standardom. Jasno je torej, da število ljudi ni problematično, pa čeprav bi se svetovno prebivalstvo povečalo do predvidenega obsega.
Bo dovolj hrane?
In kako je z zalogami hrane? Ali na zemlji lahko pridelamo dovolj hrane za prehranjevanje 10 ali 14 milijard ljudi? Očitno današnja svetovna proizvodnja hrane ne zadostuje za prehrano tolikih prebivalcev. Pravzaprav čestokrat slišimo o lakotah, podhranjenosti in stradanju. Ali to pomeni, da se ne pridela dovolj hrane za današnje prebivalstvo, kaj šele za dva ali trikrat več ljudi?
Na to je težko odgovoriti, ker je to odvisno od tega, kaj pomeni »dovolj«. Medtem ko stotine milijonov ljudi iz najsiromašnejših ljudstev nima dovolj hrane za pripravo najnujnejših hranljivih jedi, ljudje v bogatih industrijskih deželah trpijo zaradi posledic prebogate prehrane — kapi, nekih vrst raka, srčnih bolezni in podobnega. Kako to vpliva na razporeditev hrane? Po nekem izračunu je potrebno pet kilogramov žita za en kilogram govejih zrezkov. Posledica tega je, da mesojeda četrtina prebivalcev porabi skoraj polovico svetovne proizvodnje žita.
Glede celotne količine pridelane hrane upoštevajmo, kaj piše v knjigi Kruh za prebivalce sveta: »Če bi sedanji svetovni pridelek hrane enakomerno razdelili med vse ljudi sveta z minimalnim razsipavanjem, bi je bilo za vse dovolj. Mogoče komaj dovolj, vendar dovolj.« Tako so trdili 1975. leta, pred 15 leti. Kako je s tem danes? Poročilo inštituta, ki se ukvarja s svetovnimi zalogami pravi, da se je »v zadnjih dveh desetletjih pridelalo več hrane in je pridelek celo presegel povpraševanje. Zato so se cene glavnih prehrambenih artiklov v mednarodni trgovini zadnja leta približale realnim okvirjem.« Druge raziskave kažejo, da so se v tem obdobju cene osnovne hrane, kot so riž, koruza, soja in druge žitarice, spustile za polovico ali pa še več.
Iz vsega tega sledi, da težava glede hrane ne tiči toliko v pridelani količini, kot v višini in navadah porabe. S pomočjo novih genetskih tehnologij se pridela več vrst riža, pšenice in drugih žitaric, ki lahko podvojijo sedanji pridelek. Kljub temu pa je večina strokovnega znanja na tem področju skoncentriranega na denar, na žetev tobaka in paradižnika na primer, torej raje na zadovoljitev apetita bogatih kot na napolnjevanje želodcev siromašnih.
Kaj je z okoljem?
Tisti, ki so bolj seznanjeni s situacijo, vse bolj spoznavajo, da je rast prebivalstva samo eden od dejavnikov, ki ogrožajo prihodnjo blaginjo človeštva. Na primer, Paul in Anne Ehrlich v knjigi Eksplozija prebivalstva predlagata, da bi vpliv človeškega delovanja na naše okolje lahko izrazili z enostavno enačbo: Vpliv = prebivalstvo × bogastvo × prevladujoč tehnološki učinek na okolje.
S tega stališča avtorja ugotavljata, da so dežele, podobne Združenim državam Amerike, prenaseljene zato, ker je njihova raven bogastva odvisna od visoke stopnje porabe naravnih bogastev in tehnologije, ki zahteva velik davek od okolja, in ne zaradi prevelikega števila ljudi.
Videti je, da druge raziskave to potrjujejo. The New York Times citira ekonomista Daniela Hamermesha, ki pravi, da je ›učinek tople grede tesneje povezan z nivojem ekonomskega stanja kot s številom onesnaževalcev. Povprečen Američan oddaja 19 krat več ogljikovega dioksida kot povprečen Indijec. In to je povsem mogoče, saj pravijo, da bi ekonomsko močna Brazilija ob počasni rasti prebivalstva pokurila svoje tropske gozdove hitreje kot siromašna Brazilija ob hitri rasti prebivalstva.
Alan Durning iz inštituta Worldwatch, ki dela na podobnih raziskavah, pripominja: »Najbogatejša milijarda ljudi na svetu je ustvarila tako grabežljivo in razsipno civilizacijo, da je planet v nevarnosti. Življenjski stil te smetane — voznikov avtomobilov, jedcev govedine, pivcev šumečih pijač (ki jim je dodan ogljikov dioksid) in uporabljajo izdelke za enkratno uporabo — predstavlja ekološko grožnjo, ki se ne da primerjati z ničemer drugim, razen mogoče z rastjo prebivalstva.« Opozoril je, da ta »najbogatejša petina« človeštva proizvede skoraj devet desetin vseh klorofluorogljikov in več kot polovico drugih plinov, ki povzročajo toplo gredo in ogrožajo naše okolje.
Bistven problem
Iz zgornje razprave je torej razvidno, da za stisko, s katero se danes otepa človeštvo, ni kriva samo rast prebivalstva. Izziv, s katerim se spoprijemamo ni v tem, da nam zmanjkuje življenjskega prostora ali da zemlja ne rodi zadosti hrane za zdravo prehrano vseh prebivalcev ali da bodo vsa naravna bogastva kmalu izrabljena. To so samo simptomi. Pravi problem je v tem, da vse več ljudi želi čim več gmotnih dobrin, pri tem pa ne razmišljajo o posledicah takega ravnanja. Ta nenasitna želja za vedno večjim imetjem jemlje od okolja tako velik davek, da to zemlja ne more prenesti. Z drugimi besedami, glavni vzrok težav ni toliko v številčnosti kot v naravi človeštva.
Pisec Alan Durning to takole pove: »V krhki biosferi je dokončna usoda človeštva odvisna od tega, ali se bomo naučili obvladovati, in sicer, na temelju splošne etike omejene potrošnje in iskanju nematerialnega bogatenja.« Cilj je dobro postavljen, toda vprašati se moramo: Ali je verjetno, da se bodo ljudje povsod prostovoljno odločili za obvladovanje, omejili porabo in se naprezali za nematerialnim bogastvom? Komajda. Sodeč po prizanesljivem in hedonističnem življenjskem stilu, ki danes prevladuje, lahko pričakujemo prav nasprotno. Videti je, da danes večina ljudi živi po motu: »Jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli.« (1. Korinčanom 15:32)
In če bi se tudi precej ljudi prebudilo ob teh dejstvih in bi zaživeli drugače, še vedno ne bi tako kmalu mogli spremeniti stvari. O tem pričajo mnoge skupine zagovornikov naravnega in alternativnega načina življenja, ki so se pojavile v zadnjih nekaj letih. Nekatere so mogoče uspele priti v naslovne vrste časopisov, toda, ali so res kaj vplivale na življenje tako imenovane vodilne družbe? Komajda. V čem je problem? V tem, da celoten ekonomski, kulturni in politični sistem podpira zastarel način potrošnje in rabe izdelkov za enkratno uporabo. V tej povezavi ne more biti nobene spremembe brez temeljite obnove. To pa bi zahtevalo množično prevzgojo.
Je pred nami svetla bodočnost?
Razmere lahko primerjamo z življenjem neke družine v popolnoma opremljeni in dobro založeni hiši, ki so jo dobili od dobrodelne ustanove. Da bi se počutili kot doma, so jim dovolili uporabljati vse pripomočke v hiši, ki bi prispevali k njihovemu udobju. Kaj bi se zgodilo, če bi družina začela uničevati pohištvo, trgati pod, razbijati okna, mašiti kanalizacijo, preobremenjevati električno napeljavo — kratko rečeno, groziti z uničenjem cele hiše? Bi lastnik vse to samo opazoval in ničesar ne ukrenil? Verjetno ne. Brez dvoma bi škodljivce odstranil s svojega imetja in ga nato obnovil. Nihče mu ne bi očital, da je ravnal nepravično.
In kako je s človeštvom? Ali nismo kot stanovalci v zvrhano založeni in opremljeni hiši, ki nam jo je priskrbel Stvarnik, Bog Jehova? Da, smo, psalmist je namreč zapisal: »Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, zemeljski krog in prebivalci.« (Psalm 24:1; 50:12) Bog nam ni dal le vsega, kar potrebujemo, da lahko živimo — svetlobo, zrak, vodo in hrano — temveč je vse to priskrbel v veliki množini in različicah, da v vsem tem uživamo. Ampak, kako se ljudje kot stanovalci obnašajo? Na žalost, ne prav lepo. Dobesedno smo uničili ta čudoviti dom. Kaj bo lastnik, Bog Jehova, ukrenil glede tega?
»Da se pokončajo tisti, ki uničujejo zemljo,« to bo storil Bog (Razodetje 11:18)! In kako? Biblija nam pove, kako: »V dneh teh kraljev bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, samo pa bo obstalo na veke.« (Danijel 2:44)
Kaj lahko pričakujemo pod vladavino Božjega večnega kraljestva? Besede preroka Izaije nam nudijo bežen vpogled na prihajajoče razmere:
»Zidali bodo hiše in v njih prebivali, zasajali bodo vinograde in njih sad uživali. Ne bodo zidali, drug pa prebival; ne bodo sadili, drug pa užival. Zakaj kakor starost dreves bo starost mojega ljudstva. Kar so njihove roke naredile, bodo moji izvoljenci porabili. Ne bodo se zaman trudili ne rodili otrok za naglo smrt, kajti zarod Gospodovih blagoslovljencev so in njih potomci z njimi.« (Izaija 65:21-23)
Kakšna svetla bodočnost čaka človeštvo! V tem novem svetu, ki ga bo Bog ustanovil, človeštva ne bodo več mučili problemi glede stanovanja, hrane, vode, zdravja in zapostavljanja. Končno bo poslušno človeštvo pod Božjim vodstvom lahko napolnilo zemljo in si jo podložilo brez strahu pred prenaseljenostjo (1. Mojzesova 1:28).
[Okvir na strani 13]
Zakaj še je hrana draga
Čeprav so se proizvodni stroški hrane zmanjšali, je splošno znano, da se hrana draži. Zakaj? Zaradi urbanizacije. Hrano morajo voziti od zelo daleč, da bi nahranili množice v rastočih velemestih. V Združenih državah Amerike, na primer, »tipičen obrok hrane prepotuje 2100 kilometrov od farme do krožnika,« pravi raziskava Worldwatcha. Uporabnik ne plača samo hrane, ampak tudi skrite stroške predelovanja, pakiranja in prevoza.
[Slika na strani 10]
(For fully formatted text, see publication)
Zemeljsko ozračje prestreza sončno toploto. Toda toplota, ki se ustvarja in jo prenašajo infrardeči žarki, se zaradi plinov, ki povzročajo učinek tople grede, zadržuje, in zemeljska površina se segreva
Plini, ki povzročajo učinek tople grede
Uhajajoče žarčenje
Prestrezanje infrardečih žarkov
[Slika na strani 12]
Za kilogram govejih zrezkov se porabi pet kilogramov žita. Torej mesojeda četrtina svetovnega prebivalstva porabi polovico svetovne proizvodnje žitaric