Ali naj vaš otrok gre v internat

PREDSTAVLJAJTE si, da živite v majhnem mestu v neki državi v razvoju. Imate nekaj osnovnošolskih otrok, toda ko bodo stari dvanajst let, bodo pričeli obiskovati srednjo šolo. V vašem kraju pa so srednje šole prenatrpane, slabo opremljene in njihovo osebje je pomankljivo. Zaradi stavk so včasih zaprte po več tednov in mesecev.

Nekdo vam dá privlačen prospekt, ki opisuje mestni internata. Vidite slike veselih, čedno oblečenih učencev, ki se učijo v dobro opremljenih učilnicah, laboratorijih in knjižnicah. Učenci zrejo v računalnike in počivajo v čistih, ličnih spalnicah. Preberete, da je eden od ciljev šole gojencem pomagati »doseči najvišji akademski nivo, kar so ga zmožni«. Nadalje berete: »Od vseh gojencev se zahteva, da ubogajo vedenjska pravila, podobna tistim, ki jih navadno pričakujejo tudi v družini, v kateri se poudarja uslužnost, oliko, spoštovanje do staršev in starejših, sodelovanje, strpnost, prijaznost, poštenost in značajnost.«

Citiran je nasmejan mladenič, ki pravi: »Starši so mi omogočili to velikansko prednost, da obiskujem najboljšo šolo.« Neko dekle pravi: »Šola nam je izziv, pa tudi zanimiva je. Učenje tukaj pride samo po sebi.« Ali mar svojega sina ali hčere ne bi poslali v tak internat?

Izobraževanje in duhovnost

Vsi skrbni starši želijo svojim otrokom dati dober začetek v življenju, za kar pa je pomembno zdravo uravnoteženo izobraževanje. Svetna izobrazba pogosto odpira vrata priložnosti za kasnejšo zaposlitev in mladim pomaga zrasti v odrasle, ki bi bili sposobni skrbeti zase in za svoje bodoče družine.

,Če internat daje dobro izobrazbo in zraven tega še nekoliko moralnega vodstva, zakaj ga torej ne bi izkoristili?‘ boste morda vprašali. Krščanski starši bi morali pri odgovoru na to vprašanje v molitvi pretehtati tudi neki življenjsko važen dejavnik – duhovni blagor otrok. Jezus Kristus je vprašal: »Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, duši svoji pa škoduje?« (Marko 8:36) V tem seveda ni nikakršne koristi. Preden bi se torej krščanski starši odločili poslati svoje otroke v internat, bi morali pretehtati, kakšen učinek bi to lahko imelo na njihove obete večnega življenja.

Vpliv drugih učencev

Določeni internati utegnejo imeti izjemen akademski nivo. Kako pa je z moralnim nivojem teh, ki jih obiskujejo in morda celo nekaterih zaposlenih v teh šolah? Apostol Pavel je glede ljudi, ki bodo prevladovali v »zadnjih dneh«, pisal: »V zadnjih dneh nastanejo nevarni časi. Kajti ljudje bodo samoljubni, lakomni, širokoustni, prevzetni, opravljivi, roditeljem nepokorni, nehvaležni, nesveti, brezsrčni, nespravljivi, obrekljivi, nezmerni, surovi, nedobroljubni, izdajalci, vrtoglavi, napihnjeni, veselje bolj ljubeči nego Boga, ki sicer hranijo podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili; in teh se ogiblji.« (2. Timoteju 3:1–5)

Ta moralni in duhovni propad je vsesplošen, zato je Jehovovim pričam izziv živeti po biblijskih načelih. Učenci, ki prihajajo domov vsak dan, ugotavljajo, da lahko celo omejeno druženje s posvetnimi sošolci zelo negativno vpliva na njihovo duhovnost. Za otroke Prič je lahko preprečevanje takšnega vpliva pravi boj, celo z dnevno podporo, nasveti in spodbudami njihovih staršev.

Kakšen je potem položaj otrok, ki jih pošljejo v internate? Ločeni, odrezani so od redne duhovne podpore ljubečih staršev. Ker so s sošolci 24 ur na dan, ima pritisk, da bi se uskladili z množico, na njihov mlad um in srce pogosto močnejši vpliv kakor na učence, ki stanujejo doma. Neki učenec je dejal: »Moralno je internatski gojenec v nevarnosti od jutra do večera.«

Pavel je pisal: »Ne dajte se zavesti! Dobre navade pačijo slabi pogovori.« (1. Korinčanom 15:33) Krščanski starši se ne bi smeli zavajati z mislijo, da njihovi otroci ob nenehnem druženju s tistimi, ki ne služijo Bogu, ne bodo utrpeli nobene duhovne škode. Pobožni otroci lahko čez čas postanejo manj občutljivi do krščanskih vrednot in lahko popolnoma izgubijo cenjenje do duhovnih stvari. Včasih to postane staršem jasno šele takrat, ko otroci internat zapustijo. Takrat pa je za popravljanje stvari pogosto prepozno.

Clementova izkušnja je značilna. Sam takole pripoveduje: »Preden sem odšel v internat, sem ljubil resnico in se z brati in sestrami udeleževal terenske strežbe. Še posebej sem rad sodeloval pri družinskem biblijskem pouku in občinskem knjižnem preučevanju. Ko pa sem s 14 leti odšel v internat, sem resnico popolnoma zapustil. Celih pet let, kar sem jih tam preživel, nisem niti enkrat obiskal shoda. Zaradi slabe družbe sem se zapletel v mamila, kajenje in pijančevanje.«

Vpliv učiteljev

V vsaki šoli je lahko kakšen moralno pokvarjen učitelj, ki zlorablja svoj avtoritativni položaj. Medtem ko so nekateri kruti in grobi, drugi učence spolno izkoriščajo. V internatih je večja verjetnost, da se o početju takih učiteljev ne poroča.

Toda večina učiteljev si iskreno prizadeva izučiti otroke, da bi postali produktivni člani družbe, da bi se prilagodili svetu okrog njih in se z njim uskladili. Ravno v tem pa je za otroke Priče še ena težava. Vrednote sveta se vedno ne ujemajo s krščanskimi načeli. Učitelji si prizadevajo, da bi se učenci prilagodili temu svetu, Jezus pa je dejal, da njegovi sledilci ,ne bodo od sveta‘. (Janez 17:16)

Kaj če nastanejo težave, ker otroci upoštevajo biblijska načela? Če obiskujejo krajevno šolo in stanujejo doma, se lahko o takšnih zadevah pogovorijo s starši. Zraven tega lahko starši svoje otroke usmerjajo in po možnosti tudi govorijo z učiteljem. Težave in nesporazumi se zato navadno hitro rešijo.

V internatu pa je drugače. Učenci so pod stalnim nadzorom svojih učiteljev. Če se otroci zavzamejo za krščanska načela, morajo to storiti brez vsakodnevne podpore staršev. Včasih otrokom uspe tudi v takih okoliščinah ostati zvesti Bogu. Veliko bolj pogosto pa jim to ne uspe. Rado se namreč zgodi, da se otrok upogne volji učitelja.

Omejeno gibanje

V nasprotju z višjimi šolami, kamor učenci običajno lahko svobodno prihajajo in iz njih odhajajo, kot želijo, pa je v internatih gibanje otrok omejeno. V mnogih od teh šol gojencem ne dovolijo zapustiti šolskega območja, razen ob nedeljah, nekaterim pa niti tega ne pustijo. Enajstletna internatska učenka, Eru, pravi: »Šolski upravitelji nam niso nikoli dovolili iti na shode, kaj šele v terensko službo. Šola ima obrede samo za katoličane in muslimane. Vsak učenec se mora odločiti za enega od teh ali pa se mora spopadati z močnim nasprotovanjem učiteljev in učencev. Učence tudi silijo peti nacionalno himno in cerkvene hvalnice.«

Kadar starši vpišejo svoje otroke v tako šolo, kaj dajejo vedeti svojim mladostnikom? Prav lahko bi jim s tem sporočali, da je svetna izobrazba važnejša od zbiranja k čaščenju in sodelovanja v delu pridobivanja v učence – celo važnejša od značajnosti Bogu. (Matevž 24:14; 28:19, 20; 2. Korinčanom 6:14–18; Hebrejcem 10:24, 25)

V nekaterih internatih nekaterim učencem Pričam uspe skupaj preučevati Biblijo, toda tudi to je pogosto težko. Mladostnica Blessing, ki ima 16 let, glede svojega internata pravi: »Vsak dan gredo tako imenovani kristjani molit. Priče se z njimi skušamo pogajati za to, da bi lahko imeli svoj biblijski pouk, toda starejši učenci nam rečejo, da naša organizacija ni priznana. Potem nas skušajo prisiliti, da bi molili z njimi. Če jih zavrnemo, nas kaznujejo. Obrniti se na učitelje zadevo še poslabša. Dajejo nam najrazličnejše vzdevke in starejšim učencem naročajo, naj nas kaznujejo.«

Biti drugačen od drugih

Kadar internatske učence dobro poznajo kot Jehovove priče, lahko to deluje njim v korist. Šolske oblasti jih morda opravičijo udeleževanja obveznih krivoverskih dejavnosti, ki nasprotujejo veri Prič. Sošolci jih morda niti ne skušajo vplesti v nezdrave dejavnosti in pogovore. Lahko se odprejo priložnosti za pričevanje sošolcem in učiteljem. In ne le to; tisti, ki živijo po krščanskih načelih, zlepa niso osumljeni velikega pregreška ter si včasih tudi pridobijo spoštovanje učiteljev in sošolcev.

Vedno pa se stvari ne iztečejo tako. Mlad človek, ki je drugačen od drugih, je pogosto predmet preganjanja in posmehovanja tako učencev kot učiteljev. Yinka, 15-letni fant, ki obiskuje neki internat, pravi: »Če si v šoli poznan kot Jehovova priča, postaneš tarča. Ker poznajo naše duhovno in moralno stališče, nam nastavljajo pasti, da bi nas ujeli.«

Odgovornost staršev

Noben učitelj, šola ali univerza ne more prevzeti dela oblikovanja otrok v posvečene Jehovove služabnike tako, kot je treba. To ni niti njihovo delo niti njihova odgovornost. Po napotkih Božje Besede so starši sami odgovorni za to, da skrbijo za duhovne potrebe svojih otrok. Pavel je pisal: »In očetje, ne dražite svojih otrok, temuč vzrejajte jih v strahu in svarjenju Gospodovem.« (Efežanom 6:4) Kako lahko starši udejanjajo ta božanski nasvet, če so otroci v internatu, kjer so obiski omejeni morda na enkrat ali dvakrat mesečno?

Okoliščine so sicer zelo različne, vendar si starši prizadevajo ravnati skladno s to navdihnjeno izjavo: »Ako pa kdo ne skrbi za svoje, zlasti pa za domače, je zatajil vero in je hujši od nevernika.« (1. Timoteju 5:8)

Ali so še druge možnosti

Kaj bi lahko naredili starši, če je videti, da imajo samo dve izbiri: internat ali pa slabo opremljeno krajevno šolo? Ko so se nekateri znašli v takih okoliščinah, so, v dopolnilo k otrokovemu izobraževanju na krajevni šoli, poskrbeli za privatne učne ure. Drugi starši si jemljejo čas in sami poučujejo svoje otroke.

Včasih se starši ognejo težavam tako, da že vnaprej dobro planirajo čas, ko bodo otroci dovolj stari za vstop v srednjo šolo. Če imate majhne otroke ali pa si nameravate ustvariti družino, bi se lahko prepričali, ali je v vašem kraju kakšna ustrezna srednja šola. Če je ni, bi se morda bilo mogoče preseliti bliže h kateri.

Starši dobro vedo, da se za to, da se otroku vsadi ljubezen do Jehova, zahteva spretnost, potrpežljivost in veliko časa. Če je to težko že takrat, ko otrok stanuje doma, koliko težje je šele, ko otrok živi daleč stran! Ker gre tu tudi za otrokovo večno življenje, se morajo starši resno in v molitvi odločiti, ali je to, da dajo svojega mladostnika v internat, vredno tveganja. Kako kratkovidno bi bilo žrtvovati otrokove duhovne interese za koristi internatske izobrazbe! To bi bilo, kot bi skočili v gorečo hišo, da bi rešili neki kos nakita – pri tem pa bi zgoreli v plamenih!

Božja Beseda pravi: »Razumni opazi zlo in se skrije, neizkušeni pa gredo naprej in trpe škodo.« (Pregovori 22:3, EI) Bolje je preprečiti nevaren položaj, kot pa ga kasneje popravljati. Na to bi bilo modro misliti, ko se sprašujete: ,Ali naj gre moj otrok v internat?‘

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 28]

Mladi priče se spominjajo internata

»V internatu so otroci Prič odrezani od duhovnega druženja. Je zelo sovražno okolje, ki močno sili k napačnemu ravnanju.« (Rotimi, ki je obiskoval internat od svojega 11 do 14 leta.)

»Zlasti težko je bilo obiskovati krščanske shode. Lahko sem se jih udeležila le v nedeljo in za to sem se takrat, ko so se drugi postavljali v kolono za v cerkev, morala izmuzniti. Srečna nisem bila nikoli, saj sem doma bila navajena obiskovati vse občinske shode, ob sobotah in nedeljah pa sem se udeleževala terenske strežbe. Šola ni bila krepilno doživetje. Pogrešala sem veliko stvari.« (Estera, ki so jo učitelji redno tepli, ker ni sodelovala pri šolskih cerkvenih obredih.)

»V internatu ni bilo lahko pričevati sošolcem. Ni lahko biti drugačen od drugih. Želela sem posnemati skupino. Morda bi bila bolj pogumna, če bi lahko hodila na shode in sodelovala v terenski službi. To sem lahko delala samo med počitnicami, kar pa je bilo samo trikrat na leto. Če imate svetilko, ki je ne polnite redno z oljem, svetloba pojema. Enako je bilo z mano v šoli.« (Lara, ki je obiskovala internat od svojega 11 do 16 leta.)

»Zdaj ko nisem več v internatu, sem vesela, da lahko obiskujem vse shode, sodelujem v terenski službi in z družino uživam pri pregledovanju dnevnega stavka. Biti v tisti šoli je sicer imelo nekaj koristi, toda nič ni pomembnejšega od mojega odnosa z Jehovom.« (Naomi, ki je svojega očeta prepričala, da jo je vzel iz internata.)