Človeška vladavina pretehtana na tehtnici

6. del: Črnosrajčniki in svastike

Fašizem: diktatura, značilna po državnem vodenju gospodarstva, razredni razdelitvi družbe in ideologiji napadalnega nacionalizma. Nacizem: fašizem Nemške narodne socialistične delavske stranke pod Hitlerjem.

BESEDA ”fašizem“ nam običajno prikliče v spomin vojaške čete italijanskih črnosrajčnikov in rjavo uniformirane uničevalne trume Nemcev s kljukastimi križi. Toda fašizem se je pojavljal tudi v drugih deželah.

V 1930-ih letih je fašizem dobil na ugledu na Madžarskem, v Romuniji in na Japonskem. Čeprav večina zgodovinarjev diktature Francisca Franca (1939–75) ne označuje za fašistično, pa mu je med špansko državljansko vojno prav fašistična podpora pomagala do oblasti. Tudi diktatura Juana D. Peróna (1943–55) v Argentini je bila takšna.

Oboževanje države

Izraz ”fašizem“ izhaja iz italijanske besede fascio in označuje starorimski simbol oblasti. Latinsko se imenuje fasces in pomeni snop palic, iz katerega štrli sekira ter tako primerno predstavlja enotnost naroda pod suvereno oblastjo države.

Čeprav nekatere osnove fašizma zasledimo že v času Niccolòja Machiavellija, je to besedo leta 1919, kar je šele 450 let po njegovem rojstvu, prvi uporabil Benito Mussolini. Machiavelli je trdil, da je politično pokvarjenost njegovih dni mogoče premagati edinole z avtoritarnim vladarjem, ki bi vladal s trdo roko, vendar razsodno.

Fašistična oblast potrebuje prav takega — močnega, preračunljivega in karizmatičnega — vodja, da bi bila učinkovita. Ustrezno temu sta bila oba, Mussolini in Hitler, znana preprosto kot ”vodja“ — Il Duce in der Führer.

Fašizem povišuje državo nad vsako drugo oblast, religiozno in civilno. Francoski pravnik Jean Bodin v 16. stoletju, angleški filozof Thomas Hobbes v 17. stoletju, kot tudi nemški filozofi v 18. in 19. stoletju Johann Gottlieb Fichte, Georg Wilhelm Friedrich Hegel in Heinrich von Teitschke, so vsi poveličevali državo. Hegel je učil, da je država suverena in da je posameznikova prva dolžnost, da jo lojalno podpira.

V svojem bistvu morajo vse vladavine biti oblast. Toda fašistične države so znane po tem, da zahtevajo skrajno, slepo pokorščino brez vprašanj. Teitschke, ki je menil, da so ljudje skoraj državni sužnji, je izjavil: ”Ni važno, kaj misliš, dokler ubogaš.“ Za fašizem je značilno, da je geslo ”Svoboda, enakost, bratstvo“ iz francoske revolucije nadomestil z italijansko parolo ”Verjeti, ubogati, boriti se“.

Fašizem poveličuje vojno

Boriti se? Da! ”Samo vojna razvije vse človekove moči do njihovih najvišjih sposobnosti in podeli narodom, ki imajo pogum stopiti vanjo, pečat plemenitosti,“ je nekoč rekel Mussolini in dodal: ”Vojna je za moškega to, kar je za žensko materinstvo.“ Stalen mir je imenoval ”zatrtje in zanikanje vseh osnovnih vrlin človeka“. S temi besedami je enostavno zrcalil Treitschkejeve trditve, da je vojna potreba in, da bi se, če bi jo odstranili s sveta, ”oslabilo mnoge bistvene in vzvišene moči človeške duše,“ razen tega pa bi bilo to skrajno nemoralno.

Ne sme nas presenetiti spoznanje, da so mnogi zgodovinarji zasledili, da takšno ozadje vojne in diktature odkriva začetke modernega fašizma že v vladanju Napoleona I. v Franciji. Ta diktator zgodnjih 1800-ih let se seveda ni imel za fašista. Ne glede na to pa so mnoge elemente, kot so tajna policija, spretna propaganda in cenzura tiska, kasneje prevzeli fašisti. In njegov sklep, da obnovi slavo Francije, je značilen za obsedenost s poveličevanjem naroda, po kateri so postali znani fašistični voditelji.

V letu 1922 so fašisti v Italiji postali dovolj močni, da so Mussolinija postavili na mesto ministrskega predsednika, kar je hitro izrabil kot odskočno desko na položaj diktatorja. Zasebno industrijo je podredil strogi državni kontroli, ki je določala celo mezde, delovni čas in cilje. Dejansko je bila zasebna pobuda podprta do te mere, ko je to še služilo interesom vlade. Vse politične stranke, razen fašistične, je proglasil za nezakonite; prepovedal je delavske sindikate. Vlada je spretno kontrolirala sredstva obveščanja, nasprotnike pa utišala s cenzuro. Še posebej so se posvetili vcepljanju ideje v mlade, osebno svobodo pa so resno okrnili.

Nemška inačica fašizma

”Kljub sovpadanju njunih poti do oblasti,“ pravi A. Cassels v knjigi Fascism, ”sta se italijanski fašizem in nemški nacizem v svoji naravi in viziji prihodnosti izrazito razlikovala“.

Razen prej omenjenih nemških filozofov, ki so služili kot predhodniki fašistične misli, so tudi ostali, kot na primer nemški filozof Friedrich Nietzsche v 19. stoletju, pomagali ustvarjati posebno vrsto nemškega fašizma. Nietzsche ni bil fašist, toda oblikoval je nauk o vladajoči eliti kot rasi nadljudi. Pri tem ni mislil na kakšno določeno raso ali narod, še najmanj na Nemce, ki mu niso bili najbolj pri srcu. Toda nekatere njegove zamisli so bile zelo blizu temu, kako so si nacistični teoretiki predstavljali vzornega Nemca. Tako so si te ideje prisvojili, ostale pa, ki niso soglašale z nacistično doktrino, so zavrgli.

Na Hitlerja je močno vplival tudi nemški skladatelj Richard Wagner. Kot skrajni nacionalist in domoljub je Wagner menil, da je Nemčija določena, da izvrši na svetu slavno poslanstvo. ”Za Hitlerja in nacistične teoretike je bil Wagner vzoren junak,“ pravi Encyclopedia of the Third Reich (Eniciklopedija Tretjega rajha). Nato še pojasni: ”Skladatelj je povzel veličino Nemčije. V Hitlerjevih očeh je Wagnerjeva glasba opravičevala nemški nacionalizem.“

Avtor William L. Shirer dodaja: ”Ne [Wagnerjeva] politična besedila, ampak njegove vznesene opere so bile tiste, ki so tako živo predstavile nemško preteklost z njenimi junaškimi miti, bojevitimi poganskimi bogovi in heroji, demoni in zmaji, krvnim maščevanjem in prastarimi plemenskimi pravili, čutom za usodo, lepoto ljubezni in življenja ter plemenitost smrti, ki so navdihovali mite moderne Nemčije in ji dali germanski Weltanschauung [svetovni nazor], ki so ga Hitler in nacisti z nekaj opravičevanja prevzeli kot svojega.“

Nietzschejevo in Wagnerjevo razmišljanje se je oblikovalo pod vplivom francoskega diplomata in etnologa Comtea Josepha Arthurja de Gobineauja, ki je med letoma 1853 in 1855 napisal Essai sur l’inégalité des races humaines (Esej o neenakosti človeških ras). Dokazoval je, da rasna sestava določa usodo civilizacij. Svaril je, da bo redčenje rasnega značaja arijskih družb končno pripeljalo do njihvega propada.

Rasizem in antisemitizem, ki sta se razvila iz teh zamisli, sta bila značilna za nemško verzijo fašizma. Obe politiki sta bili v Italiji manj izraziti. Pravzaprav je nagibanje mnogih Italijanov k antisemitizmu naznanjalo, da bo Hitler zamenjal Mussolinija kot prevladujoča sila fašizma. Sčasoma se je res povečal Hitlerjev vpliv na politiko italijanskega fašizma.

V prizadevanju za narodovo veličino sta italijanski fašizem in nemški fašizem ubrala nasprotni smeri. Avtor A. Cassels pojasnjuje, da ”medtem ko je Mussolini spodbujal svoje rojake, naj posnemajo junaštva starih Rimljanov, je nacistična duhovna revolucija spodbujala Nemce, ne le da delajo, kar so počeli daljnji tevtonski velikani, temveč naj bodo isti plemenski junaki, reinkarnirani v dvajsetem stoletju“. Z drugimi besedami, italijanski fašizem je skušal doseči minulo slavo s tem, da bi povlekel zaostalo, industrijsko nerazvito Italijo v 20. stoletje. Nasprotno si je Nemčija prizadevala za obnovo nekdanje slave z begom v legendarno preteklost.

Kaj ga je omogočilo

V večini dežel so fašisti prišli na oblast po kakšni nesreči naroda, gospodarskem zlomu ali vojaškem porazu. To je veljalo tako za Italijo kot za Nemčijo. Čeprav sta se v prvi svetovni vojni borili na nasprotnih straneh, je moč obeh zelo oslabela. Nezadovoljstvo naroda, gospodarska zmeda in poglabljanje socialnih razlik so mučili obe deželi. Nemčijo sta pretresali hiperinflacija in naraščajoča brezposelnost. Tudi demokratična načela so bila šibka, še vedno jih je ovirala močna vojaška in avtoritarna pruska tradicija. In povsod se je dvigala grožnja sovjetskega boljševizma.

Darwinova zamisel o razvoju in naravnem izboru je bila nadaljnji pomemben dejavnik v vzponu fašizma. Knjiga The Columbia History of the World govori o ”ponovni oživitvi družbenega darvinizma v fašističnih ideologijah, tako v Mussolinijevi kot v Hitlerjevi.“

Encyclopedia of the Third Reich soglaša s to oceno in pojasni, da je prav družbeni darvinizem bil ”ideologija Hitlerjeve politike genocida“. V soglasju z nauki Darwinovega razvoja so ”nemški teoretiki dokazovali, da naj moderna država v korist močnega in zdravega prebivalstva izloči manjvredno, namesto da troši svojo energijo za zaščito šibkih“. Trdili so, da je vojna normalen del boja za obstanek močnejših, da ”zmaga pripada močnim, slabotne pa je potrebno izločiti“.

Nas je ta lekcija izučila?

Dnevi čet italijanskih črnosrajčnikov in rjavo oblečenih uničevalnih nemških trum s kljukastimi križi so minili. Kljub temu so ostanki fašizma še vedno živi — celo v letu 1991. Pred tremi leti je revija Newsweek opozorila, da se v domala vsakem zahodnoevropskem narodu ”znova krepijo sile skrajne desnice, ki le stežka prikrivajo rasistične težnje, ter da uživajo nacionalistične in avtoritarne zamisli med prebivalstvom še vedno presenetljivo podporo“. Nedvomno je med temi gibanji eno najaktivnejših Narodna fronta Jean-Marie Le Pena v Franciji z osnovnim sporočilom, ”ki je enako, kot je bilo sporočilo nacionalnega socializma“.

Je razumno zaupati fašističnim gibanjem? So korenine fašizma — Darwinova teorija evolucije, rasizem, militarizem in nacionalizem — zdrav temelj za dobro vladavino? Mar ne soglašate, da se je tudi fašizem podobno kot vse ostale oblike človeške vladavine na tehtnici izkazal prelahek?

[Okvir na strani 14]

Fašizem — so njegovi temelji zdravi

Darwinova evolucija: ”Vse večje število znanstvenikov, med njimi narašča število evolucionistov, . . . trdi, da Darwinova razvojna teorija ni niti malo znanstvena.“ (Michael Ruse v New Scientist, 25. junija 1981)

Rasizem: ”Kjerkoli že obstaja prepad med človeškimi rasami in narodi, je le-ta psihološke in sociološke, nikdar pa genetske narave! (Profesor Bentley Glass, Genes and the Man)

”Ljudje vseh ras . . . izhajajo iz istega človeškega prednika.“ (Znanstveni pisec Amram Scheinfeld, Heredity and Humans)

Militarizem: ”Iznajdljivost, delo in dragocenosti se izrodijo in to . . . v blaznost, ki preslepi razum. Če se narodi ne bi več pripravljali na vojno, ne bi bilo več ničesar, kar človeštvo ne bi zmoglo.“ (Ameriški avtor in dobitnik Pulitzerjeve nagrade Herman Wouk)

Nacionalizem: ”Nacionalizem deli človeštvo v skupine, ki se med seboj ne prenašajo. Tako ljudje najprej razmišljajo kot Američani, Rusi, Kitajci, Egipčani ali Perujci in šele nato kot ljudje — če sploh.“ (Ivo Duchacek v knjigi Conflict and Cooperation Among Nations)

”Mnogi današnji problemi izhajajo, oziroma so posledica nepravilnih stališč — nekatera med njimi smo sprejeli, preden smo se tega sploh zavedli. Med temi je zamisel slepega nacionalizma — ’Moja dežela ima vedno prav!‘ “ (Bivši generalni sekretar Združenih narodov.)

[Slike na strani 13]

Starodavni religiozni simboli, kot je kljukasti križ in geslo ”Bog je z nami“, niso rešili Hitlerjeve vladavine

Fásces, Mussolinijev simbol fašizma, najdemo na nekaterih ameriških kovancih za 10 centov (dime)