Kdo je nasprotoval nacizmu?

»HEIL HITLER!« je bila zahtevana oblika pozdravljanja v Hitlerjevem tretjem rajhu. Toda po pisanju Frankfurter Allgemeine Zeitung so mnogi ljudje s »Führerjevo osebo združili bajeslovne, celo verske zamisli«. Zato je ta pozdrav imel mnogo večji pomen in ni izražal le spoštovanja do vladarja. (Glej Rimljanom 13:7.)

Hitler se je tudi širokoustil, da bo »nacionalsocialistični rajh trajal tisoč let«. S tem se je sam postavil za tekmeca Mesiji o katerem govori Biblija, kajti Jezus Kristus je obljubil vladavino, ki bo na zemlji vladala tisoč let. (Glej Razodetje 20:4, 6.)

V Hitlerjevi policijski državi je bilo nevarno javno izražati nesoglasje z nacističnimi cilji. Šele, ko je politika režima in njeno pretiravanje postalo očitno, in še posebej, ko je bilo jasno, da je vojna izgubljena, se je nesoglasje sprevrglo v nasprotovanje.

To nasprotovanje je doseglo višek 20. julija 1944 s poskusom uboja Hitlerja. Nekateri, ki so bili vpleteni v ta atentat so v začetku simpatizirali z nacizmom ali pa so ga aktivno podpirali. Točno 40 let kasneje, 20. julija 1984, se je njegovo ime ponovno pojavilo v časopisnih naslovih, ko je kancler Zvezne republike Nemčije govoril na slovesnosti v čast tistih, ki so bili ubiti ali kako drugače kaznovani po neuspelem poskusu uboja.

Kako je bilo z nasprotovanjem duhovščine?

Kaj so v takratnem času v Nemčiji počeli verski voditelji? So nasprotovali Hitlerju in nacizmu? Kakšno je bilo stališče katoliške duhovščine? O katoliškem škofu Konradu Grafu Preysingu iz Berlina novinar Klaus Scholder pojasnjuje: »Graf Preysing, takrat še vedno škof v Eichstättu, je bil eden maloštevilnih, ki so od samega začetka v tretjem rajhu videli poguben in zločinski režim.« (Naš kurziv.) Njegovo nasprotovanje je bilo odkrito. Toda drugi člani Nemške konference katoliških škofov, skupaj s svojim predsednikom, kardinalom Bertramom, niso bili pripravljeni govoriti proti nacizmu. Namesto tega so ga podpirali. Zato Scholder nadaljuje: »Gledajoč nazaj v preteklost, se nam lahko ta lojalnost (Hitlerju in nacizmu) zdi nerazložljiva, da, celo nevzdržna.«

Med protestanti se pogosto poudarja pastorja Martina Neimöllera kot čvrstega nasprotnika nacističnega režima. Toda pisec H. S. Brebeck pravi, da ga »je od Hitlerjevih političnih ciljev ločevalo eno samo vprašanje: ‚Kdo vlada Cerkvi? Cerkev sama ali stranka?‘ Politično je seveda njegova podpora bila brez pridržkov.« Ob Neimöllerjevi smrti leta 1984 je Frankfurter Allgemeine Zeitung pripomnil: »Kot domala vsi protestantski voditelji v Nemčiji, je tudi on v začetku pozdravil ponovno rojstvo Nemčije, katero so si želeli pod Hitlerjevim vodstvom«.

Enaka razsvetlitev slučaja je poročilo v Deutsches Allgemeines Sonntagsblatt (ponatisnjeno v angleščini v The German Tribune) o konferenci Evropske baptistične zveze v Hamburgu leta 1984. Tam piše: »Prvikrat so bile izgovorjene jasne besede o obnašanju baptistične cerkve v času tretjega rajha. Vse do sedaj se župniki niso hoteli dotakniti tega občutljivega problema. Vseeno je na kongresu poglavar nacionalne sekcije moral ‚priznati‘ ...: ‚Nismo se javno pridružili borbi (proti nacizmu) ... in tako nam ni uspelo, da se nedvoumno upremo kršitvam Božjih zapovedi. Sram nas je, ker je naša nemška sekcija podlegla ideološki skušnjavi tega dne in ni pokazala večje hrabrosti v boju za resnico in pravico.‘«

Dejstva pokažejo, da je le manjšina duhovščine zavračala Hitlerjev režim. Pa še ti so k temu bili spodbujeni vsled razočaranja ali zaradi cerkvene politike in ne zaradi povsem biblijskih razlogov. Resnica je ta, da večina ni videla nobenega nasprotja v tem, da se na eni strani poskuša držati mesijanstva Jezusa Kristusa in na drugi strani vzklikati »Heil« v podporo političnega mesije in njegove »tisočletne vladavine«. Bednim, brezbožnim in nebiblijskim zgledom, ki so ga dajali, so sledili njihovi župljani — na svojo splošno žalost. (Primerjaj Matej 15:14.)

Tisti, ki niso sklepali kompromisov

Vseeno je v Nemčiji obstajala neka skupina, ki se je hrabro držala krščanskih načel. To so bile Jehovine priče. Nasprotno od duhovščine in njenih privržencev, Jehovine priče niso hotele sklepati kompromisov s Hitlerjem in nacisti. Niso hoteli prekršiti Božjih zapovedi. Niso hoteli prekršiti svoje krščanske nevtralnosti v političnih zadevah. (Glej Izaija 2:2—4; Janez 17:16; Jakob 4:4.) Niso pripisovali pozdrava Heil ali rešitve Hitlerju, kot je to storila ogromna večina duhovščine in njihove črede.

Namesto tega so se Jehovine priče pridružile apostolu Petru v besedah, ki jih je ta rekel Jezusu Kristusu: »V nikomer drugem ni zveličanja, zakaj ni ga pod nebom danega drugega imena, po katerem bi se mogli zveličati.« (Apostolska dela 4:12; glej tudi Psalm 118:8, 9; 146:3.) Nihče med njimi si ni umazal rok s krvjo v vojaških akcijah za Hitlerja, saj niso hoteli služiti v njegovih oboroženih silah. (Janez 13:35; 1. Janezovo 3:10—12)

Zaradi brezkompromisnega stališča proti Hitlerju in nacizmu so bile Jehovine priče preganjane in tisoči so bili poslani v koncentracijska taborišča. Njihovo močno vero in neoporečnost spričo nečloveške brutalnosti je pohvalila Ana Pavelczyńska, poljska sociologinja, ki je preživela neslavno taborišče smrti Auschwitz. V svoji knjigi Vrednote in nasilje v Auschwitzu je izjavila, da so Jehovine priče imele »tehtno ideološko moč in so zmagale v svoji bitki proti nacizmu«. Imenovala jih je »otok neutrudnega upora, ki je obstajal v naročju teroriziranega naroda.« Dodala je: »S tem istim neprestrašenim duhom so delovali v taborišču Auschwitz. Uspelo jim je pridobiti spoštovanje ostalih taboriščnikov ... uslužbencev zapora in celo SS oficirjev. Vsakdo je vedel, da nobena Jehovina priča ne bo izvršila zapovedi nasprotne njenemu verskemu prepričanju.« Zaključila je: »Jehovine priče so nudile pasiven odpor zaradi svojega prepričanja, ki je nasprotovalo vsem vojnam in nasilju.«

Ne, Jehovine priče niso sklepale kompromisov s Hitlerjem in njegovim tretjim rajhom. Niso polagali svojega zaupanja in upanja v nacizem ali katerikoli drugi politični sistem tega sveta. Zavračali so človeške vladavine zaradi nečesa mnogo boljšega. Zato niso tako kot duhovščina in njihovi privrženci postali duhovne žrtve nacizma.

Nekaj mnogo boljšega

Jehovine priče tudi danes ne polagajo svojega zaupanja in upanja v katerokoli politično vladavino. Zavračajo te ideologije zaradi nečesa mnogo boljšega, kar je Bog obljubil: njegovo vladavino, ki bo vzpostavila pravični novi sistem, vladavino, ki bo rešila vse probleme človeštva. Ta enotna vladavina za vso zemljo je Božje Kraljestvo, ki ga je v nebesih že vzpostavil Mesija, Jezus Kristus. (Matej 6:9, 10; 2. Petrovo 3:13)

1. februarja 1933 je Hitler imel svoj prvi govor na radiju. Širokoustil se je o tem, kako je spremenil Nemčijo, in zaključil s pozivom svojim poslušalcem, naj dajo njemu in njegovi stranki čas in naj nato presodijo po rezultatih. Dvanajst let pozneje se je njegova »tisočletna vladavina« sramotno končala. Presoja je bila proti njegovi vladavini: To je bila katastrofa, saj je ob koncu vojne zapustil svoj narod, svojo domovino in svet globoko preplašen, skoraj ga ni bilo moč prepoznati.

Kako zelo se to razlikuje od tisočletne vladavine biblijskega Mesije Jezusa Kristusa! Ob koncu te vladavine bo težko prepoznati ljudi in zemljo — če stanje primerjamo z današnjimi izrojenimi pogoji. Preberi si opis tega stanja v biblijski knjigi Razodetje 21:4, 5. Nato si zamisli popolne ljudi, ki v polni meri uživajo življenje, so povsem brez strahu pred terorističnimi napadi, vojnami, škodljivimi ideologijami ali pred čem drugim, kar bi lahko skalilo njihovo srečo! Zatem spoznaj, da si tudi ti lahko eden izmed tistih, ki bodo živeli v tem čudovitem okolju (Izaija 35:1—7; 65:17—25; 1. Janezovo 2:17)

[Sliki na strani 15]

Duhovščina si je zaradi podpiranja Hitlerja umazala svoje roke s krvjo

[Poudarjeno besedilo na strani 16]

Božje Kraljestvo bo zanesljiva tisočletna vladavina