Jehovove priče – pogumni kljub nacistični nevarnosti

Od dopisnika Prebudite se! iz Nemčije

JEHOVOVE PRIČE so dobro poznani po svoji trdni privrženosti Božji Besedi, Bibliji. Za to je pogosto potreben pogum, poleg tega pa prav gotovo vpliva na njihovo življenje in odnose z drugimi.

Priče denimo zelo spoštujejo ljudi vseh etničnih in kulturnih porekel. Ljubijo Boga in bližnje. (Matevž 22:35–40) Povsem se strinjajo z apostolom Petrom, ki je rekel: »V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« (Dejanja 10:34‚ 35)

Jehovove priče so po vsem svetu znani tudi po tem, da spoštujejo zakon, red in vladne oblasti. Nikoli niso bili vir vstaje in nikoli ne bodo. To velja tudi takrat, ko jih v nekaterih deželah preganjajo, ker privzemajo stališče apostolov: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 5:29; Matevž 24:9) Hkrati pa Priče drugim priznavajo pravico do čaščenja v skladu s tem, kar jim narekuje njihova vest.

Pogumno krščansko stališče Jehovovih prič v Nemčiji in v drugih državah, ki jih je nadzoroval Adolf Hitler, je potrjeno zgodovinsko dejstvo. Pomemben dogodek v Berlinu (Nemčija) leta 1933 odkriva njihov pogum, ljubezen do Boga in bližnjih ter njihovo spoštovanje do zakona, reda in verske svobode.

Nobenega kompromisa s Hitlerjem

Dobrih 50 let je že minilo, odkar se je končala Hitlerjeva pošastna 12-letna vlada rasizma in morjenja. Toda nacistični režim je zadal rane, zaradi katerih človeštvo trpi še dandanes.

Zgodovina pravi, da je samo nekaj skupin pogumno nastopilo in spregovorilo proti nacističnemu terorju. Med njimi so bili tudi Jehovove priče, označeni kot »otoček neomahljivega [moralnega] odpora sredi teroriziranega naroda«. Njihovo pogumno držo dobro dokumentirajo priznani zgodovinarji.

Vendar pa nekaj kritikov, med njimi so tudi nekateri bivši družabniki Jehovovih prič, obtožuje Priče, da so skušali narediti kompromis s Hitlerjevim režimom, in sicer v začetku njegovega obstoja. Trdijo, da so se predstavniki Watch Tower Society neuspešno prilizovali novi vladi in da so vsaj nekaj časa odobravali rasistično ideologijo nacistov, ki je nazadnje vodila v pomor šestih milijonov Judov.

Te resne izjave so popolnoma netočne. V nadaljevanju bomo odkrito pregledali sporne dogodke, pri tem pa se bomo opirali na razpoložljivo dokumentacijo in zgodovinsko poročilo.

Pogled v preteklost

Jehovove priče delujejo v Nemčiji že dobrih 100 let. Leta 1933 jih je bilo tam okrog 25.000 in ti so častili Boga Jehova ter razdeljevali biblijsko literaturo po vsej Nemčiji.

Jehovove priče so bili kljub svoboščinam, ki jih je zagotavljala takratna nemška ustava, pogosto tarča obrekovanj, ki so jih prvenstveno netili religiozni nasprotniki. Že leta 1921 so Priče, ki so se takrat imenovali Ernste Bibelforscher (Resni preučevalci Biblije), obtožili, da so z Judi povezani v prevratniških političnih gibanjih. Preučevalce Biblije so označili za nevaren boljševiški »judovski črv«, čeprav niso nikoli predložili nobenih dokazov za te obtožbe. Švicarski teolog Karl Barth je kasneje zapisal: »Obtožba, da so Jehovove priče povezani s komunisti, je lahko le plod nehotenega ali pa celo namernega napačnega razumevanja.«

Neka nemška cerkvena revija je obtoževala, da so Priče in Judje zarotniki v revolucionarnih gibanjih. V odgovor na to je v nemški izdaji revije Zlati vek (danes Prebudite se!), 15. april 1930, pisalo: »Nimamo razloga, da bi imeli to lažno obtožbo za žalitev, saj smo prepričani, da je Jud vsaj toliko vreden kakor nominalni kristjan; zgornjo neresnico cerkvenega lista zavračamo zato, ker se z njo želi očrniti naše delo, kakor da bi ga opravljali za Jude, ne pa zaradi evangelija.«

John Weiss, profesor zgodovine, je tako zapisal: »Pri Pričah ni bilo nemškega rasnega nacionalizma, niti niso stoletja tuhtali o tem, kako se Judje niso spreobrnili. Priče so se še vedno ravnali po začetnem, pokroviteljsko rečeno, krščanskem prepričanju, da je treba prepričati vse potencialne spreobrnjence h Kristusu.«

Kaj se je zgodilo, ko je Hitler prišel na oblast?

Adolfa Hitlerja so 30. januarja 1933 imenovali za novega nemškega kanclerja. Na začetku je Hitlerjeva vlada skušala prikriti svojo nasilno in skrajnostno naravo. Zato so Priče, tako kakor milijoni drugih Nemcev na začetku leta 1933, gledali na nacionalsocialistično stranko kot na zakonito vladajočo oblast tistih dni. Priče so upali, da bo nacionalsocialistična (nacistična) vlada uvidela, da so miroljubna, zakonom poslušna krščanska skupina, ki državi nikakor ne grozi s prevratništvom. To pa ni pomenilo, da so bili pripravljeni narediti kompromis v zvezi z biblijskimi načeli. Kakor v drugih državah so tudi tu Priče hoteli obvestiti vlado o pravi nepolitični naravi svoje religije.

Kmalu je postalo očitno, da bodo Jehovove priče med prvimi tarčami brutalnega nacističnega zatiranja. Priče so spet označili za sokrivce v domnevni boljševiško-judovski zaroti. Začelo se je preganjanje.

Zakaj je takšna majhna religiozna skupnost izzvala bes novega režima? Zgodovinar Brian Dunn navaja tri temeljne razloge: 1) mednarodno področje delovanja Prič, 2) njihovo nasprotovanje rasizmu in 3) njihovo nevtralno stališče do države. Nemški Priče zaradi svojih svetopisemskih pogledov niso salutirali Hitlerju, niso podpirali nacionalsocialistične stranke, niti niso kasneje sodelovali v vojaških dejavnostih. (2. Mojzesova 20:4, 5; Izaija 2:4; Janez 17:⁠16)

Posledica je bila, da sta policija in SA (Hitlerjev Sturmabteilung, jurišni oddelek oziroma rjavosrajčniki) Pričam grozila, jih zasliševala, jim preiskovala domove in tudi drugače trpinčila. Uradniki so 24. aprila 1933 zasegli in zaprli Watchtowerjevo pisarno v Magdeburgu (Nemčija). Ker pa med temeljito preiskavo niso našli bremenilnih dokazov in je poseglo vmes tudi ameriško ministrstvo za zunanje zadeve, je policija lastnino vrnila. Vendar pa so do maja leta 1933 v več nemških zveznih deželah Priče prepovedali.

Priče pogumno ukrepajo

Hitler si je v tem zgodnjem obdobju v javnosti skrbno ustvarjal podobo zagovornika krščanstva. Razglašal je svojo predanost verski svobodi in obljubljal, da bo do krščanskih veroizpovedi »objektivno pravičen«. Da bi si to podobo še okrepil, se je novi kancler kazal v cerkvah. To je bil čas, ko so mnogi v državah, ki so bile kasneje v vojni z Nemčijo, izražali občudovanje Hitlerjevim dosežkom.

Joseph F. Rutherford, takratni predsednik Watch Tower Society, in Paul Balzereit, upravnik nemške podružnice, sta se, zaskrbljena zaradi naraščajoče napetosti v Nemčiji, odločila za akcijo, v kateri bi kanclerja Hitlerja, vladne uslužbence in javnost obvestili, da Jehovove priče niso nevarni ne nemškemu narodu ne državi. Rutherford je očitno menil, da Hitler ni seznanjen z napadi na Jehovove priče oziroma da so mu religiozni elementi dali napačne informacije o Pričah.

Da bi tako izkoristila pravico do peticije, ki so jo imeli nemški državljani, je magdeburška podružnica pripravila zborovanje. Jehovove priče iz vse Nemčije so na hitro povabili, naj se 25. junija 1933 zberejo v Wilmersdorfer Tennishallen v Berlinu. Pričakovali so okrog 5000 delegatov, a jih je kljub sovražnemu ozračju pogumno prišlo več kot 7000. Delegati so sprejeli resolucijo z naslovom »Deklaracija dejstev«. S tem dokumentom so Priče protestirali proti omejitvam njihovega delovanja. V njem so jasno navedli svoje stališče in zanikali obtožbe, da imajo uporniške vezi s kakršnimi koli političnimi zadevami. Razglasili so:

»Po krivem smo obtoženi pred sedanjo vlado [. . .]. Vladarje te države in narod spoštljivo prosimo, naj pošteno in nepristransko razmislijo o tu navedenih dejstvih.«

»Z nikomer nismo v sporu, tudi z verskimi učitelji ne, toda moramo opozoriti na dejstvo, da so naši preganjalci in tisti, ki nas napačno predstavljajo pri vladah, večinoma prav ti, ki trdijo, da predstavljajo Boga in Kristusa Jezusa.«

Zborovanje poguma ali kompromisa?

Nekateri sedaj trdijo, da sta bila berlinsko zborovanje leta 1933 in »Deklaracija dejstev« poskusa pomembnejših Prič, da bi pokazali podporo nacistični vladi in njenemu sovraštvu do Judov. Toda njihove trditve niso resnične. Temeljijo na napačnih informacijah in napačni razlagi dejstev.

Kritiki na primer trdijo, da so Priče po Wilmersdorfer Tennishallnu razobesili zastave s svastiko. Fotografije zborovanja iz leta 1933 jasno kažejo, da v dvorani ni bilo svastik. Očividci potrjujejo, da v njej niso videli zastav.

Mogoče pa je, da so zastave visele na zunanjem delu zgradbe. Dvorano je namreč 21. junija, v sredo pred zborovanjem, uporabljala neka nacistična vojaška skupina. Samo dan pred zborovanjem pa so množice mladih, skupaj z enotami SS (Schutzstaffel, v začetku Hitlerjeva črnosrajčna telesna straža), SA in drugimi, praznovale bližnji poletni solsticij. Zato je mogoče, da je Priče, ki so v nedeljo prišli na zborovanje, pozdravil pogled na zgradbo, pokrito z zastavami s svastiko.

Če bi zastave s svastiko visele na zunanjem delu dvorane, po hodnikih ali celo v sami dvorani, bi jih Priče pustili pri miru. Jehovove priče namreč tudi danes, ko najamejo javne zgradbe za shode in zborovanja, ne odstranijo državnih simbolov. Toda ni dokazov, da so Priče sami razobešali zastave oziroma jih pozdravljali.

Kritiki nadalje trdijo, da so Priče zborovanje začeli z nemško državno himno. V resnici se je zborovanje začelo s pesmijo št. 64 »Sionovo veličastno upanje« iz verske pesmarice Prič. Besedilo te pesmi je bilo uglasbeno po skladbi, ki jo je skomponiral Joseph Haydn leta 1797. Pesem št. 64 je bila v pesmarici Preučevalcev Biblije že vsaj od leta 1905. Nemška vlada pa je leta 1922 Haydnovo melodijo z besedilom Hoffmanna von Fallerslebna vzela za svojo državno himno. Vseeno pa so Preučevalci Biblije v Nemčiji, kakor tudi drugod, še vedno občasno peli svojo pesem št. 64.

Težko bi rekli, da so s petjem te pesmi o Sionu skušali pomiriti naciste. Druge cerkve so pod pritiskom antisemitskih nacistov iz svojih pesmaric in liturgije odstranile hebrejske izraze, kot so »Juda«, »Jehova« in »Sion«. Jehovove priče pa tega niso storili. Organizatorji zborovanja torej prav gotovo niso pričakovali, da si bodo s petjem pesmi, ki povzdiguje Sion, pridobili naklonjenost vlade. Mogoče je, da so se nekateri delegati obotavljali peti »Sionovo veličastno upanje«, ker je bila melodija te Haydnove skladbe ista kakor pri državni himni.

Izjava namena

Vlada je bila v prehodnem obdobju in država v nemiru, zato so Priče hoteli jasno izjaviti svoje stališče. V »Deklaraciji« so močno zanikali obtožbe o finančni povezanosti oziroma političnih vezeh z Judi. Tako so v tem dokumentu izjavili:

»Naši sovražniki so nas po krivem obtožili, da naše delo finančno podpirajo Judje. To še zdaleč ni res. Do te ure niso Judje nikoli prispevali niti najmanjše vsote denarja za naše delo.«

V »Deklaraciji« so ob omembi denarja ožigosali tudi nepoštene posle v velepodjetništvu: »Komercialni Judje britansko-ameriškega imperija so tisti, ki so zgradili in ki nadaljujejo z velepodjetništvom kot sredstvom za izkoriščanje in tlačenje ljudi mnogih narodov.«

Jasno je, da se ta izjava ni nanašala na judovsko ljudstvo na splošno, in obžalovanja vredno je, če je bila napačno razumljena in je koga užalila. Nekateri trdijo, da so tudi Jehovove priče kazali sovražnost do Judov, sovražnost, ki so jo običajno učili v nemških cerkvah tistih dni. To sploh ni res. Priče so v svoji literaturi in z vedenjem med nacistično dobo zavračali antisemitske poglede ter obsojali nacistično grdo ravnanje z Judi. Poleg tega njihova prijaznost do Judov, ki so bili skupaj z njimi v koncentracijskih taboriščih, prav gotovo glasno izpodbija te lažne obtožbe.

Priče so v »Deklaraciji« izjavili, da je njihovo delo religiozne narave: »Naša organizacija v nobenem pogledu ni politična. Vztrajamo le pri tem, da ljudi poučujemo o Besedi Boga Jehova.«

Poleg tega so v »Deklaraciji« spomnili vlado na njene lastne obljube. Priče so podpirali določene visoke ideale, za katere se je javno zavzemala tudi nemška vlada. Med temi so bile družinske vrednote in verska svoboda.

V zvezi s tem je v »Deklaraciji« pisalo: »Skrbna preiskava naših knjig in literature bo odkrila, da prav te visoke ideale, ki jih podpira in razglaša sedanja državna vlada, obravnavajo, odobravajo in močno poudarjajo tudi naše publikacije; pokazala bo tudi, da bo Bog Jehova poskrbel, da bodo te visoke ideale ob ustreznem času dosegli vsi, ki ljubijo pravičnost.«

Tako Priče niso nikoli izrazili podpore nacistični stranki. V skladu s svojo versko svobodo tudi niso nameravali nehati javno oznanjevati. (Matevž 24:14; 28:19, 20)

1974 Yearbook of Jehovah’s Witnesses poroča, da so bili nekateri nemški Priče razočarani, da »Deklaracija« ni bila bolj določna. Ali je Paul Balzereit, upravnik podružnice, omilil besedilo te listine? Ne, to se vidi iz primerjave nemškega besedila z angleškim. Očitno pa je vtis o nasprotnem temeljil na subjektivnih opažanjih nekaterih, ki niso neposredno sodelovali pri pripravi »Deklaracije«. Na njihovo sklepanje je utegnilo vplivati tudi to, da se je Balzereit samo dve leti kasneje odrekel svoji veri.

Sedaj je znano, da je prepoved Jehovovih Prič v Nemčiji izšla v soboto, 24. junija 1933, samo dan pred berlinskim zborovanjem. Organizatorji zborovanja in policija so za to prepoved izvedeli šele nekaj dni kasneje. Glede na napetost, ki je takrat vladala v državi, in očitno sovražnost nacističnih uslužbencev, je nekaj izrednega, da je zborovanje sploh bilo. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je 7000 Prič z obiskom shoda pogumno tvegalo svojo svobodo.

Priče so po zborovanju razdelili 2,1 milijona izvodov »Deklaracije«. Nekatere so pri tem takoj aretirali in poslali v delovna taborišča. Tako je nacistična vlada popolnoma odkrila svojo zatiralsko, nasilno naravo in kmalu začela z vsesplošnim napadom na to malo skupino kristjanov.

Profesorica Christine King je zapisala: »Surovo nasilje ni moglo zatreti Prič, so sčasoma ugotovili nacisti.« Bilo je tako, kot je razglašala »Deklaracija«: »Moč Boga Jehova je najvišja in ni je moči, ki bi se mu lahko uspešno upirala.«a

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 13]

Originalni fotografiji zborovanja Jehovovih prič iz leta 1933 v Tennishallnu