Ali imajo gozdovi prihodnost

NA EASTER ISLAND-U v Južnem Pacifiku vidimo velike kamnite glave nadnaravne velikosti, ki preko travnatih pobočij brezizrazno gledajo na morje. Ljudje, ki so jih zgradili, so izginili že pred stoletji. Ruševine nekdanjih zgradb v samotnih opuščevnih področjih na zahodu Združenih držav Amerike so edini spomin na ljudi, ki so izginili že davno prej, preden so si belci drznili oditi tja. Nekatera biblijska področja, kjer je nekoč cvetela civilizacija in trgovina, so sedaj vetrom izpostavljene puščave. Zakaj?

V vseh treh primerih bi lahko del odgovora našli v krčenju gozdov. Nekateri strokovnjaki mislijo, da so morali ljudje zapustiti ta področja, ker so iztrebili tamkajšnje gozdove. Brez dreves je zemlja postala nerodovitna, zato se je človek preselil. Toda danes grozi človek, da bo storil enako po celotnem planetu. Ali bo? Ali ga nič ne more ustaviti?

Mnogi to poskušajo. Poročila pravijo, da so ženske na področju Himalaje objemale drevesa v obupnem poskusu, da bi preprečile gozdarjem posek. Plemena, ki živijo v gozdovih Malezije so oblikovala človeško verigo, da bi zaprla pot bližajočim se gozdarjem in njihovim težkim strojem.

Dvesto milijonov ljudi, ki živijo od deževnih gozdov, je tesno povezanih s to krizo. Ko civilizacija napreduje, se domorodci pomikajo globlje v gozdove, seveda, vse dokler ne srečajo naseljence, ki napredujejo iz druge strani. Mnogo plemen iztrebijo bolezni prišlekov. Drugi, ki se morajo prilagoditi zunanjem svetu, končajo med mestnimi reveži — odtujeni in razbrzdani. Toda njihovo mučno stanje prebuja svet. Ekološka gibanja so preplavila svet.

Ali lahko ekologi kaj storijo

”Za rešitev svetovnih tropskih gozdov obstaja oboje, tako znanje kot tehnologija“, začenja knjiga Saving the Tropical Forests, (Reševanje tropskih gozdov). Bistvo je bilo prikazano v parkih po svetu. Nacionalni park Guanacaste v Costa Rici je namenjen za ponovno nasaditev obširnih gozdnih površin. Na milijone dreves so posadili v državah kot so: Kenija, Indija, Haiti in Kitajska. Toda sajenje dreves ni isto kot obnavljanje gozdov.

Včasih je ”ponovna pogozditev“ dejansko sajenje posamezne vrste dreves z namenom kasnejšega poseka in prodaje. To je komajda podobno zamotanemu ekosistemu deževnega gozda. Poleg tega nekateri pravijo, da se vlažnega deževnega tropskega gozda ne more nikoli obnoviti do njegove prvotne celovitosti. Nič čudnega ni, da mnogi ekologi vztrajajo, da je ohranitev boljša kot obnovitev.

Toda ni ga tako lahko ohraniti kot se sliši. Če je površina gozda premajhna, ne bo preživel. Nekaj ekologov predlaga, da bi bilo treba obvarovati vsaj 10 do 20 odstotkov svetovnega deževnega gozda, če bi želeli obdržati njegovo raznovrstno bogastvo. Toda v Afriki je trenutno zaščitenih le 3 odstotke deževnih gozdov. V Jugovzhodni Aziji je zaščitenega le 2 odstotka; v Južni Ameriki le 1 odstotek.

Nekatera izmed teh področij so zaščitena le na papirju. Parki in rezervati propadajo, če so bili slabo načrtovani ali slabo vzdrževani in tudi tedaj, če se denar, namenjen za sklad parka, odteka v žepe pokvarjenih uslužbencev. Nekateri si celo služijo denar s tem, ko dovoljujejo tajno izsekavanje. Tudi delovne sile ni dovolj. Na področju Amazonke je bila določena ena sama straža, ki naj bi zaščitila površino deževnega gozda v velikosti Francije.

Ekologi tudi vztrajno priporočajo, da naj bi se kmete naučilo kmetovati tako, da ne bi preveč izčrpavali zemlje in se jim ne bi bilo treba seliti dlje v gozd in ga sekati. Nekateri so poskušali na enem polju saditi raznovrstne kulture, kar bi odvrnilo mrčes, ki se hrani na eni sami vrsti. Sadna drevesa lahko zaščitijo zemljo pred tropskim dežjem. Drugi so začeli oživljati starejše metode obdelovanja. Okoli majhnih vrtnih zemljišč izkopljejo kanale in iz njih mečejo blato in alge na ta zemljišča kot gnojilo za setev. V kanalih lahko kot dodaten vir hrane gojijo ribe. Takšne metode so se, ko so jih preiskušali, zelo obnesle.

Toda učiti ljudi vse to, stane čas in denar in zahteva izkušenost. Tropski narodi imajo često preveč ekonomskih težav, ki jih je treba sproti reševati, zato se ne lotevajo še takšnih dolgoročnih investicij. Četudi bi bila tehnična izkušenost zelo razširjena, bi vendarle ne rešili problema. Michael H. Robinson piše v delu Reševanje tropskih gozdov: ”Deževni gozdovi se ne uničujejo zaradi nevednosti ali neumnosti, ampak v veliki meri zaradi revščine in pohlepa.“

Korenina problema

Revščina in pohlep. Izgleda, da ima kriza krčenja gozdov svoje korenine globoko v zgradbi človeške družbe, globlje, kot imajo drevesa deževnih gozdov svoje korenine v tanki tropski zemlji. Ali je človeštvo zmožno izruvati ta problem?

Lansko leto so se v Haagu, Nizozemska, srečali voditelji 24-narodov, ki so predlagali ustanovitev nove avtoritete znotraj Združenih narodov, ki bi se naj imenovala Globe. Kot je pisalo v londonskem Financial Timesu naj bi imelo Globe ”neprecendenčen obseg moči za ustanovljanje in uveljavljanje ekoloških meril“. Kljub temu, da bi se narodi morali, da bi Globe sploh lahko imela kaj prave moči, odpovedati svoji nacionalni nadoblasti, pravijo nekateri, da se bo taka organizacija nekega dne neizogibno pojavila. Samo na tako združeno vesoljno agencijo bi lahko naslovili probleme cele zemlje.

To velja razmisliti. Toda katera človeška vladavina ali agencija lahko izkorenini pohlep in revščino? Je to kdaj komu uspelo? Vse vlade so vse prevečkrat osnovane na pohlepu in tako ohranjajo revščino. Ne, če bi morali čakati na kako človeško ustanovo da bo rešila krizo krčenja gozdov, potem gozdovi nimajo nobene prihodnosti; prav tako pa je nima človeštvo.

Toda razmisli tole. Ali gozdovi ne dokazujejo, da jih je oblikovalo neko silno inteligentno bitje? Da, pa še kako! Od svojih korenin do listov deževni gozdovi razodevajo, da so delo mojstrskega oblikovalca.

Dobro, ali bo potem ta Sijajen arhitekt dovolil človeku, da uniči vse te deževne gozdove in pogubi našo zemljo? Na to vprašanje neposredno odgovarja pomembna biblijska prerokba: ”Narodi so pobesneli, a prišla je tvoja [Božja] jeza in trenutek . . . da se pokončajo tisti, ki uničujejo zemljo.“ (Razodetje 11:18, EI)

S to prerokbo sta povezani dve značilnosti. Prvič: pokazuje na čas, ko bo človek dejansko zmožen uničiti celotno zemljo. Ko so pred skoraj dva tisoč leti bile te besede napisane, človek ni mogel uničevati zemlje, tako kot tudi ni mogel leteti na luno. Toda danes dela oboje. Drugič: prerokba odgovarja na vprašanje, če bo človek lahko popolnoma uničil zemljo — z jasnim ne!

Bog je naredil človeka, da bi skrbel za zemljo, jo obdeloval, ne pa jo pustošil. V starem Izraelu je postavil omejitve v zvezi s krčenjem gozdov, ko je njegovo ljudstvo naseljevalo obljubljeno deželo. (5. Mojzesova 20:19, 20) Obljublja, da bo v bližnji prihodnosti vse človeštvo živelo skladno z okoljem. (1. Janezov 2:17; Jeremija 10:10-12)

Biblija ponuja upanje, upanje za čas, ko bo človek preuredil zemljo v raj, namesto da bi jo spremenil v puščavo, jo popravljal, namesto da bi grobo ravnal z njo, jo pametno negoval, ne pa pohlepno ropal in izsuševal za trenutne koristi. Gozdovi imajo prihodnost, ta pokvarjena sedanjost, ki jih uničuje enako kot vso zemljo, pa nima nobene prihodnosti.

[Slika na strani 22]

Krčenje gozdov na East Islandu je morda bilo vzrok propada tamkajšnje civilizacije

[Vir slike]

H. Armstrong Roberts