Mladi sprašujejo ...

Zakaj se je tako težko odreči samozadovoljevanju

»NAVADA je železna srajca,« pravi pregovor. Zagotovo velja tudi za samozadovoljevanje! Neki moški, ki se je oklepal te navade od desetega do triinštiridesetega leta, je priznal: »Ta navada je hujša od kajenja, ki se mu tudi nisem prav zlahka odrekel.«

V enem od prejšnjih člankov smo že spregovorili, zakaj je samozadovoljevanje škodljiva navada. Kako to, da se je odraščajoča mladina tako zlahka oklene?

Cvet mladosti

Odraščajoči človek pride v obdobje, ki ga Sveto pismo imenuje »cvet mladosti«, in takrat se začne zavedati svojih spolnih potreb. (1. pismo Korinčanom 7:36, NS) Telo se pripravlja na roditeljstvo, zato začnejo močni hormoni vplivati na razmnoževalne organe. V tem času mlad človek ugotovi, da mu spolni organi dajejo nadvse prijetne občutke. Včasih ga radovednost in novost zavedeta, da hoče še in še doživljati to ugodje in sproščati veliko vzburjenost.

Spremembe v mladem telesu so takšne, da je človek spolno vzburjen, čeprav ne mili ravno na spolnost. Pri fantih te notranje napetosti na primer zbudijo vseh vrst skrbi, strahov ali zadreg, ki vplivajo na občutljiv živčni sistem in povzročajo spolno prebujanje. Seme, ki nastaja v spolovilu, se ponoči včasih samo od sebe izlije (nočna polucija), ponavadi ob kakšnih erotičnih sanjah, včasih pa se fant zaradi tega zbudi spolno vzburjen. Tudi dekleta so včasih spolno vzburjena brez pravega vzroka. Včasih se to dogaja tik pred menstruacijo ali takoj po njej.

Nič pa ni narobe s teboj, če se včasih tako nehote spolno vzburiš. To je normalen odziv dozorevajočega telesa. Ti občutki niso isto kot samozadovoljevanje, čeprav so lahko silno intenzivni; zmeraj so namreč prostovoljni. Ko tako dozorevaš in se pretikaš skozi čas ‚mladostnega cvetenja‘, se intenzivnost teh prebujenih občutij počasi umirja.

»Duševno gorivo«

Spolna vzburjenost pa ni le plod delovanja človekovih hormonov. Sveto pismo na primer opisuje mladeniča, ki sreča prostitutko. Ta ga poljubi in mu reče: »Pridi, ... razveseljujva se z ljubkovanjem.« In kaj se potem zgodi? »Takoj gre za njo, kakor gre vol v mesnico.« (Pregovori 7:7—22) V tem mladeniču se je prebudila strast ob tem, kar je videl, slišal in doživel — ne le zaradi hormonov! Nekdo je zato priznal: ‚Vsa moja težava s samozadovoljevanjem je rasla iz tistega, kar sem vložil v svoje možgane. Gledal sem televizijski spored, ki je ponujal nemoralnost in po kabelski televiziji sem si ogledoval goloto. Ti prizori so bili tako spotikljivi, da ti ostanejo v spominu. V mislih so se mi ponavljali in tako skrbeli za duševno gorivo, ki je potrebno za samozadovoljevanje.‘

Največkrat se tako težko ubraniš samozadovoljevanja prav zaradi vsega, kar prebereš, si ogledaš in poslušaš za zabavo, zaradi vsega, o čemur govoriš ali premišljuješ. Če se torej hočeš znebiti te navade, moraš zelo paziti s kakšnimi stvarmi hraniš svoje možgane. Neka ženska pri petindvajsetih je rekla: »Zdelo se mi je, da se te navade nikakor ne morem znebiti. Kljub temu pa sem prebirala pogrošne ljubezenske romane in težava je bila zmeraj nadležnejša.« Zanimivo je, da pri njej za samozadovoljevanje niso bile krive samo nečiste spolne predstave. Njena izkušnja tako odkriva najbrž največji razlog, zaradi katerega se je tej navadi težko odreči.

Samozadovoljevanje kot »pomirilo«

Omenjena petindvajsetletnica nadaljuje: »Samozadovoljevala sem se največkrat zato, da sem sprostila pritisk v sebi, napetost in strah. Ugodje me je zalilo kot alkoholiku kozarček žganja pomiri živce.« Vsekakor nič edinstvenega. Raziskovalca Suzanne in Irving Sarnoff pišeta: Za nekatere je samozadovoljevanje navada, v kateri iščejo uteho, kadar se počutijo zapostavljene ali negotove. Nekateri pa na ta način bežijo iz resničnosti, kadar so v kar najbolj resnem čustvenem pretresu.

Dr. Sherwyn Woods dodaja: »K samozadovoljevanju po veliki večini spodbujajo splošna zadrega, napetost ali dolgočasje, ne pa erotične potrebe; človek na ta način išče pomirjenje.« Ko je torej nekdo razburjen, potrt, osamljen ali v stiski, postane ta navada prikladno pomirilo, ki utiša težave. (Glej Pregovori 31:6, 7.) Če se hočeš otresti samozadovoljevanja, moraš dojeti, da je to nezrel način obračunavanja s težavami. Obenem pa moraš biti pripravljen

‚Opustiti, kar je otročjega‘

Apostol Pavel je zapisal: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, razsojal kakor otrok; odkar sem pa mož, sem opustil, kar je otročjega.« (1. pismo Korinčanom 13:11) Samozadovoljevanje je otroški način odzivanja na težave. Če pa se takšne »otroške« navade ukoreninijo, znajo obstati tudi do starosti. Deček je pri devetih letih v osnovni šoli moral rešiti zapleten račun. Najprej se je s samozadovoljevanjem pomiril, kasneje pa se je k tej navadi zatekel vselej, ko je stal pred zapletenim problemom. Zdaj, ko je že odrastel, priznava: »Še danes me težko umsko delo nezadržno spodbuja k samozadovoljevanju. Brez tega težko kaj naredim.«

Čeprav je primer, ki smo ga navedli, že skorajda pretiran, pa vseeno obstaja velika nevarnost, da se s tem »pomirilom« začneš odvračati od večjih čustvenih pretresov. Zato nikar ne skušaj problemu uiti s samozadovoljevanjem, bodi raje ‚preudaren‘ in se spoprimi s problemom iz oči v oči. (Pregovori 1:4) Ko nad težavami in zadregami že nimaš več moči, se nauči »vso svojo skrb zvrniti nanj (na Boga), ker on skrbi za vas« in razume tvojo prošnjo tudi takrat, ko se ti zdi, da te ljudje ne razumejo več. (1. Petrovo pismo 5:6, 7) Pusti Jehovi, da te »po svojem duhu močno utrdi v notranjem človeku.« (Pismo Efežanom 3:16, JP) Namesto da se ves šibak zatekaš k samozadovoljevanju kot »pomirilu«, bodi »možat« in »močan«. (1. pismo Korinčanom 16:13, NS)

Suzanne in Irving Sarnoff sta v knjigi Masturbation and Adult Sexuality (Samozadovoljevanje in spolnost pri odraslih) zapisala: »Ne glede na to, kako in zakaj se ljudje zdijo sami sebi pomanjkljivi, to, da se odločijo za samozadovoljevanje, zmeraj pomeri, da ne skušajo opraviti s svojo pomanjkljivostjo na kakšen družbeno koristen način. ... Človek si resda lahko prisvoji nekakšno splošno dvojnost, da namreč skuša hkrati reševati svoje probleme in masturbirati, ko začuti njihovo napetost. Toda skušnjava, da bi se zatekel k drugi ‚rešitvi‘, je velika, ker imamo svoje telo pač ves čas ‚pri sebi‘. Najbolje se je torej osrediniti na to, kako bomo zares rešili problem in potem to tudi uresničiti.« Če se človek samozadovoljuje, ko pride v težave, namesto da bi te težave reševal, potem lahko ta navada postane ustaljen vzorec obnašanja.

»Huda zasvojenost«

Nekdo se je celih petnajst let, od svojega enajstega leta, boril s to navado; potem je rekel: »To je zelo huda zasvojenost — ne gre je jemati prelahko. V navado ti pride čisto tako, kot lahko pride v navado jemanje mamil ali pitje alkohola.« V knjigi Your Growing Child (Vaš otrok odrašča) je avtorica Penelope Leach zapisala: »Ugodje in sprostitev ob masturbaciji postane nuja, kajti druga področja življenja ostanejo zanj nevzdržna. Kot pravi zasvojenec mora znova in znova masturbirati in tako se zmeraj bolj oddaljuje od drugih vrst ugodja.«

Nuja po masturbaciji iz čistega ugodja, ko se v življenju kaj zatakne, pripelje tako daleč, da človek postane ‚nespameten suženj različnih poželenj in naslad‘. (Pismo Titu 3:3) Saj apostol Pavel pravi: »... jaz se ne dam ničemur obvladati.« (1. pismo Korinčanom 6:12) Ni pustil, da bi mu strasti brezpogojno zavladale. Celo takole je zapisal: »Trdo ravnam s svojim telesom (ali telesnimi željami). V sužnosti ga držim.« (1. pismo Korinčanom 9:27, JP) S seboj je bil nepopustljiv! S takšno voljo se bo vsakdo lahko otresel samozadovoljevanja, pa če bo še tako težko.