Samozadovoljevanje — Zakaj in kako se tega osvoboditi?
O masturbaciji ali samozadovoljevanju so nekoč govorili samo v tišini zaupnih krogov; o tem so govorili kot o »tajnem grehu« ali »zahrbtni hibi«. Vse pa kaže, da postaja danes ta beseda vedno bolj vsakdanja. Slovarji opisujejo masturbacijo kot »drgnjenje spolnih organov, dokler ne pride do viška spolne zadovoljitve, orgazma, toda brez spolnih odnosov«. Današnja »seksualna revolucija« s svojo »novo moralo« je v glavnem odgovorna, da postaja ta običaj vse popularnejši; to pokažejo naslednji primeri, iz katerih se vidi, kako mislijo ljudje danes o tem.
Naslov članka v Daily News, ki izhaja v Chicagu, se je glasil: »Masturbacija ne škoduje telesu.« Poročilo pod temi mastno tiskanimi, skoraj centimeter in pol visokimi črkami pokaže, kako neki profesor, ki poučuje in svetuje mladim, spodbuja, da naj se glede te navade »razblinita obstoječa bojazen in strah«. Poroča se tudi, da je nek »znani seksualni izvedenec«, ki je nekemu razredu predaval seksualno vzgojo in govoril o masturbaciji, povabil učence, naj »s tem takoj pričnejo«. V tisku, ki se silno širi po francoskih šolah, se priporoča masturbacija. Rečeno je, da se s tem »lahko izpolni prosta šolska ura ali dolgočasni večer«.
Mnogi religiozni voditelji prav tako spodbujajo k temu običaju. V poročilu, sprejetem z veliko večino na glavni skupščini združene prezbiterijanske cerkve, ki šteje 3,1 milijonov članov, je na primer pisalo: »Ni dokazov, ki bi s teološkega, psihološkega ali medicinskega stališča lahko nasprotovali masturbaciji ... Govori se celo, da ima masturbacija tudi pozitivne strani.« V filmu, ki so ga prikazovali metodisti, se trdi, da je masturbacija »prava alternativa za spolne odnose«. Ta film natanko prikazuje, kako lahko masturbirajo tako moški kot ženske.
Znani zdravstveni delavci običajno sprejemajo isto stališče. Neki zdravnik je rekel: »Hotel bi poudariti, da je masturbacija nekaj normalnega. Splošno je razširjena in povsem nedolžna.«
ZELO RAZŠIRJEN OBIČAJ
V času, ko je promiskuiteta (op. prev.: svobodno, neurejeno spolno občevanje na najnižji stopnji) vsakdanji pojav, se moramo strinjati z zdravniki, ki pravijo, da je masturbacija »splošno razširjena«. Poglejmo, kaj pravi statistika! Neko delo pravi o tej temi: »Vsaka resna statistična študija, s katero razpolagamo, jasno pokaže, da ... najmanj 95 odstotkov dečkov in mladih ljudi med 13 in 25 letom iz navade masturbira različno dolgo časovno razdobje.« Razen tega pravi isto delo, da tudi 40 do 50 odstotkov deklic masturbira.
Nekateri trdijo, da dokazujejo te številke, da je samozadovoljevanje »nekaj normalnega« in da je treba biti celo »zaskrbljen, če zdrav mladenič ne masturbira«.
Kaj misliš ti o tem? Ali misliš, da je postala masturbacija naravna, normalna telesna dejavnost, ker je prišla v navado, ker je splošno razširjen običaj? Lagati in krasti je danes prav tako v navadi, pa tudi uživati tobak. Gotovo ne boš trdil, da so te stvari postale zato nekaj naravnega, normalnega, ali ne? Prehlad je nekaj »običajnega«, ker je zelo razširjen, toda je mar zato postal tudi nekaj normalnega, naravnega? Prav gotovo ne.
Kaj naj rečemo zato o trditvi, da je masturbacija nedolžna? Ali ne veljajo več sinonimi, ki so jih v preteklosti za to uporabljali, na primer, »zlorabljanje samega sebe« ali »oskrumba«? Kaj pokažejo dejstva?
KAM VODI TA NAVADA?
V devetnajstem stoletju in še pred nedavnim so mislili, da masturbacija škoduje telesnemu zdravju in izzove bledico, izčrpanost, nespečnost, tuberkulozo, sterilnost, slabi duha, povzroča nepravilno rast spolnih organov in nastanek še drugih telesnih poškodb. Danes je dokazano, da masturbacija česa takega ne povzroča. Samo v skrajnih primerih, če nekdo prepogosto masturbira, vodi to do neplodnosti ali do nastajanja manjvrednega semena. V nekem delu navajajo takole mišljenje zdravnikov: »Ni znanstvenih dokazov, da bi bila masturbacija biološko škodljiva.«
Če masturbacija ni biološko škodljiva, kako je tedaj z duhovnim zdravjem, razpoloženjem in moralno zavestjo tistega, ki goji to navado?
Značilno je, da so zdravniki, ki nam jamčijo, da ta običaj ne povzroča telesne škode, prisiljeni govoriti o duhovnih in čustvenih poškodbah. Tako pojasnjuje Encyclopedia Americana: »Sedaj mislijo v zvezi z masturbacijo, da tako pogosto opaženo slabo delovanje ... ne poteka od poškodb telesa, temveč od občutka krivde tistega, ki se sam zadovoljuje in od težnje umikanja pred ljudmi.«
Seveda trdijo, da se takšen občutek krivde pojavlja samo zato, ker je nekdo od otroštva vzgojen, da je treba na ta običaj gledati z odporom. Mnogi pravijo, da je takšen občutek krivde neopravičen. Je zares tako?
Večina bo priznala, da si le malo staršev vzame čas, da bi s svojimi otroki govorili o masturbaciji. Kako pride do tega, da deček ali deklica dobi občutek krivde že, ko prvič masturbira in se takorekoč sam obtožuje? Kako to, da tisti, ki masturbirajo, delajo to tajno in skrivaj?
Tako delajo, ker je masturbacija nenaravna! Majhni otroci imajo na primer komaj kaj pojma o spolnih odnosih med moškim in ženo. Ko pride deček v mladeniško dobo, se v njem budi občutek, ki mu govori, da spolno zadovoljitev lahko najde pri ženi in obratno. Tisti, ki masturbira, zapusti ali obide (kakor homoseksualec) naravno pot v iskanju zadovoljstva. Takšen zapusti »naravno uporabljanje žene« zaradi »protinaravnega« odnosa. Ostanek vesti, dobljene od Boga, ki so jo podedovali vsi ljudje, se javlja in ta običaj obsoja ter zato izzove v človeku občutek krivde. — Primerjaj Rim. 1:26, 27, NS; 2:14, 15.
Medtem ko prikazujejo mnogi zdravniki in psihiatri to stvar tako, kot da se naj občutek krivde, ki nastopa zaradi masturbacije, pripiše izključno nekemu »družbenemu občutku in vzgoji«, bi lahko bilo dejansko nasprotno. To pomeni, da je mnogo bolj verjetno, da pomanjkanje občutka krivde na vpliv okolja, ki trdi, da je masturbiranje iz navade popolnoma »v redu«, »normalno« in celo »koristno«. Dejansko se sodobna propaganda trudi pokopati in odstraniti vest, dobljeno od Boga.
Ker gre za »protinaravni« običaj, mora tistemu, ki ga izvaja, škodovali v duševnem pogledu. Samozadovoljevanje iz navade ovira njegov družbeni razvoj in razvoj njegovega čustvenega življenja; ovira ga pri razvijanju zdravih pogledov na nasprotni spol in v razvoju razumnega stališča do ljudi nasploh. To lahko deluje tako, da postane vase zaprt, »obrnjen navznoter«. To lahko vodi — in pogosto je tako — do homoseksualnosti, tako da tisti, ki ni zadovoljen, da sam seksualno živi, išče partnerja za obojestransko seksualno zadovoljitev. Čeprav zdravniki in psihiatri označujejo masturbacijo za nekaj »normalnega«, so prisiljeni priznati, da običaj masturbiranja neugodno deluje na srečen in zadovoljen zakon v poznejšem življenju. Kakor pokažejo dejstva, ni nič nenavadnega, da tisti, ki masturbira, nadaljuje s svojo navado tudi v zakonu, in to tako dolgo, dokler ni prisiljen poiskati pomoč psihiatra. Kako bi prišlo do česa takega, če bi bilo samozadovoljevanje »normalno«, »naravno« in »koristno«?
Da bi razumeli, kako je s to zadevo, bi bilo koristno naučiti se več o tem, kako smo ljudje ustvarjeni telesno, duševno in čustveno.
KAKO SMO GRAJENI
V mladeniški dobi — ko se fant ali deklica v spolnem pogledu razvija v odraslega človeka — nastanejo v telesu mnoge spremembe. Treba jih je povezati s hormoni, ki jih proizvajajo hipofiza, spolne in druge žleze. Pri mladeniču so s tem spodbujene moške spolne žleze in pričnejo s proizvajanjem semenskih celic. Te pridejo v izhodni kanal, odtod v skladišči, ki se nahajata v trebušni votlini neposredno zraven mehurja in sta znani kot semenska mehurja. Ko sta napolnjena, se z lahkim draženjem spodbudi seksualni interes moškega.
Zato je povsem naravno, če zdrav, normalen, mlad človek čuti določeni spolni »nagon«. Zakon nudi možnost, da se zadovolji tej spolni zahtevi. Kaj pa, če nekdo ni poročen? Ali je tedaj masturbacija edina možnost — razen nečistovanja, — da si nekdo oskrbi sprostitev spolnega nagona? In če nekdo ne masturbira, ali zbiranje semena škodljivo vpliva na telo?
Odgovor na ta vprašanja se glasi: ne. So še druge možnosti za zmanjšanje tega spolnega pritiska in za olajšanje. Ena od njih je »sublimacija« — odstranjevanje tega pritiska z raznimi telesnimi in duševnimi dejavnostmi. Na ta način je odraslejši deček ali mlad človek zaposlen in lahko je srečen, če naporno dela pri raznih nalogah ali osebnih hobijih.
Kaj se dogaja, če se seme nabere v telesu? Ni nevarnosti, da bi se ga nakopičilo toliko, da bi škodovalo telesu. V resnici se želja po seksualnem izživljanju ravna bolj po tem, s čimer se bavijo misli nekega človeka. Razen tega moško telo po naravni poti zmanjšuje količino semena s praznjenjem v spanju. Manj kot pet odstotkov devetnajstletnikov pa nima takšnega praznjenja semena. (Če takšna praznjenja semena ne nastopajo, to ni znak neke spolne pomanjkljivosti.) Običajno se to dogaja tako, da se moškemu mehur ponoči napolni z urinom in ta pritiska na sosednji semenski mehurček. Med spanjem lahko pride od časa do časa na ta način do podzavestnega praznjenja semena.
Herbert J. Miles, profesor sociologije, takole pojasnjuje nočno praznjenje semena, ki se imenuje polucija, in ga pogosto spremljajo nenavadne, nerazumne sanje:
»Rastoča potreba po spraznjenju mehurja z urinom vodi do tega, da človek postopoma preide iz spanja, ko zavest ne deluje, v stanje budnosti, ko zavest deluje. Med tem postopnim prehodom iz spanja v budnost se nahaja razum v nekem področju somračja, v katerem deluje podzavest. Predstave in misli se med seboj množijo in mešajo in neko predstavo, doživljaj, dejanje lahko hitro zamenja druga predstava. Ta zbrka in mešanje prizorov brez zveze lahko potegne misli na seksualne stvari ali seksualna dejanja, ki ne bi bila dovoljena, če bi zavest vodila miselni proces.« (Sexual Understanding Before Marriage, str. 160, 161.)
Takšen človek naj torej ne bi imel občutka krivde zaradi takšnega praznjenja semena ali zaradi sanj, ki vodijo do njega — kakor da bi se zavestno ukvarjal z nemoralnimi mislimi oziroma s preveč seksualnimi stvarmi.
Ali ni bolj produktivno in mar ne nudi več zadovoljstva, če si olajša seksualno napetost z masturbacijo namesto z nočnim praznjenjem semena?
Ne, ker namesto da bi se hitro in enostavno osvobodil te napetosti, ugotovi tisti, ki se spolno samozadovoljuje, da se zaradi samonadraževanja njegovega živčnega sistema polašča veliko vznemirjenje. Zato lahko pride do občutka nezadovoljstva. Kmalu čuti neizprosno željo, da bi to dejanje ponovil. To je vražji krog, ki ga je težko prekiniti in s katerim ni moč doseči resničnega zadovoljstva.
Dejstvo, da nenormalni, duhovno moteni ljudje praviloma masturbirajo, prav tako pokaže, da je samozadovoljevanje nekaj nenormalnega in nenaravnega. To se vidi iz članka, objavljenega v New Yorškem časopisu The Bremerton Sun, v katerem je pisalo, da je pri mnogih duhovnikih in nunah, ki trpijo zaradi duševnih motanj, masturbacija kronična.
GLEDIŠČE KRISTJANA O MASTURBACIJI
Splošno znano je, da svetski ljudje — vključno visok odstotek obiskovalcev cerkva — danes zagovarjajo protinaravni običaj masturbacije in celo spodbujajo k njemu, ker »so izgubili vsak moralni občutek«. (Efež. 4:19, NS) V očitnem nasprotju se trudijo pravi kristjani spoznati in slediti temu, kar pravi o seksu in morali Biblije, Božja beseda. Res je, da se besedi »masturbacija« in »samozadovoljevanje« v Bibliji ne pojavljata. Mojzesov zakon govori o »izlitju semena«; kakor pojasnjujejo biblijski komentatorji, je s tem mišljeno nenamerno nočno praznjenje semena, ne pa takšno, ki bi bilo povzročeno s samozadovoljevanjem. (3. Moj. 15:16) So temeljna načela, ki podrobno pojasnjujejo temo o spolnem samozadovoljevanju.
V Kološanih 3:5, 6, NS beremo, na primer: »Morite torej ude svoje, ki so na zemlji, v zvezi z nesramnostjo, nečistovanjem, seksualno strastjo, škodljivimi poželenji in lakomnostjo, ki je malikovanje, zavoljo katerih stvari prihaja jeza Božja.« Kakor smo videli, je masturbacija dejansko »škodljivo poželenje«, je tudi »nečistost«, ker je to nemoralni običaj, kar pojasnjuje tudi to, da se tisti, ki masturbira, običajno sramuje samega sebe in ta običaj pred drugimi skriva.
Krščanski apostol Pavel je dal primeren nasvet, ko je rekel: »Kajti Bog nas ni poklical k nečistosti, ampak v posvečenje.« Prav tako je napisal: »Ker imamo torej te obljube, ljubljeni, očistimo se vsakega madeža mesa in duha ter dopolnjujmo svetost v strahu Božjem!« — 1. Tes. 4:7; 2. Kor. 7:1.
Kakšno zvezo ima to s »seksualnimi zahtevami« tistega, ki masturbira? Ali je takšna želja »umorjena«? Ali takšen človek svojo močno seksualno zahtevo stalno goji in jo toliko spodbuja, da — v nasprotju z nasvetom Biblije — goji »telesne želje«? — Rim. 13:14, NS.
Biblija pravi, da je strast »malikovanje«, ki mora biti prav tako pomorjeno. To navodilo je bilo potrebno navesti, ker se pozornost tistega, ki masturbira, odvrača od Stvarnika in se obrača k želenemu predmetu, v tem primeru k svojim spolnim organom, ki jim posveča preveliko pozornost. Takšno postopanje lahko, kakor v stari dobi kulta falusa (moškega spolnega organa), ki ga je Bog sovražil, postane malikovalstvo. Namesto da bi bil Jehovi predan iz »vse duše« (Kol. 3:23), lahko postane nekdo suženj svojih telesnih, seksualnih nagonov in jih naredi za predmet svoje vdanosti. »Taki namreč,« pravi apostol Pavel, »ne služijo Gospodu našemu Kristusu, temveč svojemu trebuhu«, »njihove zahteve so njihov bog«. — Rim. 16:18; Fil. 3:19, An American Translation.
Pojem »autoerotizem« (dobesedno: ljubiti sebe ali erotična ljubezen do samega sebe) je nadaljnja označba, ki jo lahko odgovarjajoče povezujemo z masturbacijo, saj vodi neprestano samozadovoljevanje do tega, da se misli takšnega človeka obrnejo navznoter, tako da se zanima samo zase in postane sebičen in mu težko uspeva, da bi se drugim odprl. Iz tega razloga imenujejo psihologi masturbacijo, s katero se nekdo sam zadovoljuje, narcizem — po Narcisu, bogu grške mitologije, — ki se je zaljubil v svojo sliko v vodi, kar je povzročilo njegovo smrt. Ali ni Biblija opozorila, da bodo ljudje v »zadnjih dneh« postali »samoljubni«? — 2. Tim. 3:1, 2.
Za ljudi, ki so se odločili, da ostanejo neporočeni oziroma »ki so se sami skopili zavoljo nebeškega kraljestva« v tem času konca, je to velika prednost. (Mat. 19:21; 1. Kor. 7:32—38) Nikomur pa naj ne pride na misel, da bi ostal neporočen in se zatekel k masturbaciji. Ključ uspeha se imenuje samoobvladanje. »Če se pa ne morejo zdržati, naj stopijo v zakon,« je še vedno najboljši nasvet. — 1. Kor. 7:9.
Nekdo bi lahko vprašal: »Ali ne bi bilo zatiranje seksualnih občutkov škodljivo za mojo osebnost in ne bi to mogoče ogrozilo mojega živčnega sistema?« Knjiga Why Wait Till Marriage? (Zakaj čakati do zakona?) odgovarja na to: »Ni dokazov, da bi samoobvladanje škodovalo tvojemu spolnemu življenju ... V največji nevarnosti so fantje in dekleta, ki hodijo naokrog in ne obvladajo svojih občutkov. Človek, ki se obvlada, lahko čaka«. To tudi ni pretežko, če ima nekdo Božjega duha, ker »samoobvladanje« spada med sadove duha. Če se kristjan lahko obvlada, se lahko ubrani vsake vrste samooskrumbe in si pridobi mnoge prednosti — duševne, čustvene in duhovne dobrine, ki mnogo bolj zadovoljujejo telo kakor »mesena dela«, ki vodijo v smrt. — Gal. 5:19—23.
Kako pa je sploh prišlo do tega, da se toliki ljudje zatekajo k tej navadi, ki vznemirja njihovo vest?
PREPREČITEV IN ZDRAVLJENJE
Če razumemo vzrok za neko slabo navado, bomo laže storili ukrepe za preprečitev in zdravljenje. Ali si na primer vedel, da očetje, ali matere, ki svoje neposlušne otroke za kazen udarjajo po spolnih organih, podzavestno spodbujajo h kasnejšemu masturbiranju? Dečki in deklice se lahko v času pubertete pričnejo igrati s svojimi spolnimi organi in če jih o tem nihče ne pouči, se lahko tega navadijo. Če nekateri od petega ali šestega razreda ne poznajo takšnega samozadovoljevanja, lahko za to izvedo od svojih sošolcev in celo od učiteljev.
Raziskovanja kažejo, da v večini primerov masturbacije ni treba povezovati s prevelikim erotičnim pritiskom, temveč prej s tisto vrsto napetosti in nemira, ki povzroča tudi nespečnost. Mnogi mladi, pa tudi starejši ljudje, ki trpijo zaradi čustvenih napetosti in težav, se zatekajo k masturbaciji kot možnosti zavetja, da bi istočasno ubežali telesni in čustveni nelagodnosti — kot k neki vrsti dude ali sredstvu za pomirjenje, da bi misli odvrnili od svojih skrbi. Pogosto masturbirajo tudi ljudje, ki trpijo zaradi dolgočasja, brezposelni ali zaporniki, posebno če zlorabljajo mamila.
Z izogibanjem stvari, ki vodijo do samozadovoljevanja ali k njemu spodbujajo, se branimo, da bi postali žrtev te slabe navade. Kaj lahko storiš, da bi s tem prekinil, če že pripadaš tisočerim, ki gojijo to navado?
Mnogo je nasvetov. Izogibaj se zanimanja za pornografske časopise in druženja z nemoralnimi ljudmi. Potrudi se, da si vedno zaposlen, marljivo delaj telesno in duhovno. Nikar ne dovoli, da sredi problemov nastopijo napetosti, ki ti delajo skrbi in te duševno mučijo. To ni pretežko, če slediš nasvetu iz Mat. 6:25, 33 in Filip. 4:8. Ne bodi osamljen zato, ker se ločuješ od drugih. Poskrbi, da deliš ponoči spalnico z drugimi družinskimi člana. Spi na strani in ne na hrbtu ali na trebuhu. To je nekaj spodbud, kako se lahko obnašaš v vsakdanjem življenju.
Toda če si res iz srca ne želiš prenehati s to navado, ni upanja, da boš to res storil. Dokler je »poželenje mesa« in »poželenje oči« močnejše od želje, da ugajaš Jehovi, ti bo s to navado težko prenehati. (1. Jan. 2:16; primerjaj Jakob 1:14, 15) Če se želiš zares osvoboditi te nezaželene navade, če želiš dobiti bitko, se oboroži z najvažnejšim orožjem, ki je trdna volja, odločnost in samoobvladanje. Razen tega ne smeš prezreti molitve, ker je Jehova obljubil, da bo pomagal tistemu, ki ga prosi za pomoč pri reševanju vseh problemov. — Fil. 4:13; Kol. 4:2; 1. Petr. 4:7.
Nekaterim je težko to navado nenadoma opustiti. Če se jim to občasno spet zgodi — običajno v polzavestnem stanju med spanjem, — se v njih razvije velik občutek krivde in mislijo, da niso več vredni Jehovinega usmiljenja. Zato ni le koristno, temveč pogosto tudi modro iskati pomoč in spodbudo pri kakem krščanskem starešini. Deklica, ki ima takšen problem, se lahko obme na starešino ali na kakšno zrelo sestro v krščanski skupščini. — Titu 2:2—4.
Nadaljnja pomoč, ki lahko nekomu pomaga opustiti to navado, je želja v večji meri pomagati v krščanski skupščini. Če si nekdo želi takšne prednosti, naj upošteva, da je »samoobvladanje« ena od zahtev za krščanskega starešino. (1. Tim. 3:1; Titu 1:8) Ali bi nekdo, ki redno in iz navade masturbira, odgovarjal temu merilu? Res pa nekoga, ki je že zavzel takšno stališče in je prehodno trpel zaradi tega problema, toda je pričel z borbo in zmagal, ne smemo imeti za neprimernega. Tisti, ki iz navade masturbira in mu manjka samoobvladanja pa je v nevarnosti, da podleže še težjim napakam. Takšen sam ne more biti »zgled čredi«. (1. Petr. 5:2, 3) Želja, da bi ljubeče služil Bogu in svojim bratom, lahko torej prispeva k temu, da se nekdo osvobodi navade samozadovoljevanja.