Igre na srečo — ali sploh kdo dobiva?
»V času resne gospodarske recesije obstaja tudi industrija, ki se je kriza še pritakne ne.« Italijanski Corriere della Sera Ilustrato misli s tem igre na srečo. Te so namreč v Italiji in tudi po drugih državah postale zelo donosen posel.
»ZDA so sredi novega razmaha uzakonjenih iger na srečo,« piše revija Fortune. »Neznansko uspešne loterije so leta 1983 vrgle ... skorajda 2,1 milijarde dolarjev.« Srečelov je zamikal tudi ogromno Kanadčanov. Po poročilu v dnevniku La Presse porabijo družine v Quebecu več denarja za loterijo kot za zdravstvo in zobozdravstvo!
Med igre na srečo spadajo loterije, ruleta, kockanje ali kartanje, vsem, ki radi stavijo, pa pridejo prav izidi boksarskih dvobojev, nogometnih tekem in konjskih dirk. V knjigi The Complete Illustrated Guide to Gambling pa piše: »Zagrizen hazarder bo stavil, katera kapljica bo prej pripolzela do dna ali koliko dlak ima krt.« V Italiji tako stavijo na predsedniške volitve, na to, ali bo vlada padla ali ne in celo na papeške volitve! Večer pred kakšno nogometno tekmo so hazarderji vsi mrzlični, za svoja nogometna moštva zapravljajo velikanske vsote denarja. Časopisi vsemu temu pravijo kar ‚vročica sobotne noči‘.
Kdo je potemtakem pri igri na srečo zmagovalec? Ljudje za to dejavnost znosijo na kup milijone in celo milijarde dolarjev — ali to potemtakem pomeni, da je ta dejavnost v resnici donosna?
Zakaj ljudje igrajo na srečo
Jana in Rok sta bila v zakonu srečna. Toda Jana je odkrila, da ju zagrinjajo dolgovi, zato je prosila Roka, naj neha kockati. Rok ji je to neštetokrat obljubil in potem ravno tolikokrat obljubo tudi prelomil. Jani se je potem začelo krhati zdravje, bolelo jo je v prsih. Roka je to bolj malo skrbelo. Mislil je samo na to, kako bi po njeni smrti lahko z zavarovalnino poplačal svoje kockarske dolgove.
Ta resnična zgodba z izmišljenimi imeni, ki je zapisana v knjigi Medicinski vidiki človeške spolnosti (Medical Aspect of Human Sexuality), dobro pokaže, kako trdovratno lahko igre na srečo držijo ljudi v svojih krempljih. Nekateri vidijo čar teh iger kratko in malo v pohlepu. V knjigi Compulsive Gambling pa piše: »Hazarderji ... počnejo to iz posebnih razlogov: da bi zmanjšali napetost in umirili stres, ker uživajo v tveganju, ker jih vznemirja zmaga, ker jih igra na srečo omamlja kot alkohol, ker so radi v družbi s prijatelji. Ko tak človek zmaga, se skupaj z drugimi učinki, počuti močnega, celo vsemogočnega.«
Kdor zmaga mlad, si s tem nastavi prefinjeno past. Medtem ko ljudje nad takšno zmago navadno zamahnejo z roko, češ »začetnikova sreča«, pa si jo nekateri prav nespametno razlagajo kot znamenje izbranstva. V reviji Psychology Today je pisalo: »Ta hladna in brezumna verjetnost — 90 odstotkov vseh kockarjev namreč zgublja — ne naredi nanje nikakršnega vtisa. Prepričani so, da zanje ta verjetnost ne velja, da so v resnici izbranci.« In zaradi tega skorajda bolezenskega bega pred resnico ljudje postanejo zasvojeni kockarji.
Italijanski večernik Stampa Sera trdi, da je za takšne ljudi igra na srečo »mamilo, brez katerega ne zdržijo«. Giovanni Arpino pa je v Il Giornale Nuovo zapisal: »Ta razvada se nepreklicno zažre človeku v meso.« Igra na srečo pomeni beg iz življenja, ki bi bilo sicer lahko dolgočasno.
Tudi manj zagrizeni, tako rekoč »rekreativni« srečelovci zlahka podležejo sebičnosti in ne odnehajo, ko zgubijo; če dobijo, pa tudi igrajo naprej — in spet zgubijo.
Premagati zlo srečo
Čeprav se hazarderju zdi, da mu je usojeno zmagovati, pa dejstva govorijo, da skoraj zagotovo mora zgubiti! Zakaj? Zaradi preproste matematike. Vrzi kovanec desetkrat in štej, kolikrat bo padel na grb in kolikrat na glavo. Po intuiciji bi rekli, da bo razmerje pet proti pet. Poskusi! Tako razmerje je silno redko. Tako imenovani zakon povprečja velja le za velike številke. Z drugimi besedami: vrzi kovanec neštetokrat, potem bo razmerje med grbom in glavo res pol na pol. Če ga vržeš le nekajkrat, pa je možna prav vsaka kombinacija. Potemtakem je povsem nemogoče zagotovo napovedati, kakšen bo met.
Hazarder tega ne mara vedeti. Če je osemkrat zapovrstjo vrgel grb, bo s skorajda versko vnemo verjel, da v naslednjem metu mora biti spet grb. Zaradi te vere bo stavil tudi svojo srečo. V resnici pa kovanec nima spomina in ne ve, kako je bil poslednjikrat obrnjen. Pri naslednjem metu je verjetnost še zmeraj v razmerju 50 proti 50!
Kako jalovo je šele napovedovati izid pri tako zapletenih igrah, kot so blackjack in ruleta! Možnost, da bi kar naprej zmagoval, je naravnost astronomsko majhna. To še posebej velja za stave pri konjskih dirkah in pri nogometnih tekmah, kjer je vse odvisno predvsem od sposobnosti športnikov. »Čas in razmere« naredijo iz napovedi celo zmešnjavo. (Propovednik 9:11) Zle sreče se ne da premagati niti s »sistemom«. V Italiji več kot pol ljudi, ki stavijo pri nogometu, poskušajo dobiti stavo s tem »sistemom« in tako oddajo po več stavnih listkov hkrati. Edina možnost za gotovo zmago pri teh stavah bi bila, da bi napisali na stavne listke vse možne rezultate tekme. Tako bi zagotovo zmagali. Ampak vsota, ki bi jo za to porabili, se ne bi povrnila niti z glavnim dobitkom.
Pri igrah na srečo dobivajo samo tisti, ki igre na srečo organizirajo. Lastniki igralnic preprosto priredijo svojo srečo, tako da ima igralnica skoraj zmeraj velikanski dobiček. Pri italijanskem nogometu je po poročilih za dobitke namenjeno le kakih 35 odstotkov vsega denarja, ki priteka z vlogami. Ostanek si med seboj razdelijo lastniki klubov.
In kdor si pravi ‚Mene se drži sreča‘ ali ‚Do zdaj nisem imel sreče, zdaj bom pa gotovo zadel terno‘, se samo slepi. Hazard je jalov posel. In ko prek sredstev obveščanja zmeraj poslušaš o peščici srečnežev, komajda kdaj slišiš o celi armadi tistih, ki zgubljajo.
Igre na srečo in Sveto pismo
»Norost, pregreha, strast, mrzlica, beg pred resničnostjo, pustolovščina, sanje, prestopek in hlepenje po tveganju, ki se obnavlja malodane isti trenutek, ko je zadoščeno — vse to so igre na srečo, zraven pa pride še hrepenenje po bogastvu, sanjanje pri belem dnevu in prevladovanje čustvenosti.« Tako je pisalo v reviji La Republica. Ni čudno, da oblasti ponekod hazard preganjajo, čeravno potem včasih hinavsko podpirajo dejavnost ilegalnih igralnic ali same vodijo loterijo.
Ne glede na to, kako o tej stvari sodijo ljudje, igre na srečo s krščanstvom niso združljive. Marsikdo bo na primer rekel, da je igra na srečo samo način, s katerim zapolniš svoj denarni primanjkljaj. Toda Jezus nas je učil, naj takole molimo: »Daj nam naš vsakdanji kruh.« Kako naj strasten kockar takole moli? Ali kako naj se drži vodila: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo [kar rabite materialnega] vam bo navrženo.« (Matej 6:11, 33, JP)
Sveto pismo nam tudi svetuje: »Naj vam življenja ne vodi sla po denarju, zadovoljni bodite s tem, kar imate.« (Hebrejcem 13:5, JP) Hazarder je po navadi vse prej kot zadovoljen. V resnici je pohlepen in pohlepneži po Svetem pismu »ne bodo dediči Božjega kraljestva«. (1. Korinčanom 6:9, 10)
Res nekateri trdijo, da jim pri igri na srečo ne gre za denar, ampak za užitek. Sveto pismo pa povsem obsoja vse, ki odstopajo od božanskih načel in ki ‚se navdušujejo za naslade bolj kot za Boga‘. (2. Timoteju 3:4, 5, JP) Tudi Jezus je rekel: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Matej 22:39) Kako naj človek ljubi svojega bližnjega, če mu skuša speljati njegov denar? Kako naj se igra na srečo konec koncev sklada z osnovnim načelom, da je ‚bolje dajati kot prejemati‘? (Apostolska dela 20:35)
Pozabiti kajpak ne smemo niti na to, da hazarder moli boga, imenovanega Sreča, kar pa Sveto pismo jasno obsoja. (Izaija 65:11)
Pomislimo tudi na kvaren vpliv, ki ga igranje na srečo ima na kristjanove »dobre navade«. (1. Korinčanom 15:33) Kristjanov način življenja vključuje trdo delo in prizadevanje. (Efežanom 4:28) Jezus ni bil razsipen, saj je po čudežni pomnožitvi kruha in rib ukazal, naj vse ostanke poberejo. (Janez 6:12, 13) Hazarder tako ni podoben Jezusu, bolj je podoben izgubljenemu sinu iz Jezusove prilike, ki je »z razuzdanim življenjem zapravil vse svoje premoženje«. (Luka 15:13)
Pravi kristjan se zato vsem oblikam hazarderskih pasti raje umakne. Zanj ni važno, ali gre za majhne ali za velike denarje. Jezus je rekel: »Kdor je zanesljiv v najmanjši reči, bo zanesljiv tudi v veliki, kdor pa je nepošten v najmanjši, bo nepošten tudi v veliki.« (Luka 16:10, JP)
Zanimivo je, da so Jehovine priče pomagale mnogim, ki so jih uklenile igre na srečo. (Glej sestavek na prejšnji strani.) Takšni se zdaj nič več ne predajajo povečanju adrenalina v svoji krvi, ki ga povzročajo igre na srečo, ampak so si pridobili pravi življenjski smoter. Nič več se ne ukvarjajo z dejavnostjo, ki uničuje zdravje in družino, ampak se »bogatijo v dobrih delih«. Postali so radodarni, nič več ne gledajo, kako bi ljudem izpulili čim več težko zasluženega denarja. Tako so posegli po ‚pravem življenju‘, ne po domišljijskem življenju hazarderja. (1. Timoteju 6:18, 19) In postali so pravi zmagovalci!
[Poudarjeno besedilo na strani 20]
»Ta hladna in brezumna verjetnost — 90 % vseh kockarjev namreč zgublja — ne naredi nanje nikakršnega vtisa. Prepričani so, da zanje ta verjetnost ne velja, da so v resnici izbranci.« — Psychology Today
[Okvir na strani 18]
Bil sem hazarder
Poker me je zajel v svoje mreže, ko mi je bilo 12 let. Po poroki se mu nisem odrekel; igrati sam začel ob devetih zvečer in končal ob šestih zjutraj. Potem sem na smrt utrujen skušal odtavati v službo. Velikokrat mi sploh ni uspelo.
S pokrom sem si uničil družino in samega sebe. Pri pokru je treba veliko blefirati. Kmalu sem se zalotil, da blefiram in lažem tudi sicer v življenju. Potem je tudi denar postal problem. Kar sem si priigral, sem moral takoj zapraviti, tako da se me denar pač ni držal. Kmalu se je tudi moj zakon sesul.
1972. leta sta na moja vrata potrkala dva predstavnika Jehovinih prič. Ko sem ju poslušal, sem premišljeval: »Nihče ničesar ne počne kar tako. Tudi ta dva morata imeti kakšen skrit namen.« (Pri pokru se navadiš posumiti prav v vse!) Kasneje sem dognal, da to sploh ne drži. Nekoč sem obiskal enega njihovih sestankov, in čeprav nisem vsega razumel, je name naredil vtis njihov red, njihova skladnost in prijaznost.
Začel sem preučevati Sveto pismo. In poker? S tem sem moral prenehati. Pa saj tudi izgubiš vso motivacijo zanj, ko ti enkrat svetopisemska resnica seže v srce. Z velikimi napori sem se pokru dokončno odpovedal. Krstil sem se 1975. leta.
Koristi so bile velikanske. Popravilo se mi je zdravje — pa tudi osebnost. Zdaj mi v življenju ni več najvažnejši poker, ampak duhovnost. Prej so me cenili samo soigralci. Zdaj me imajo radi vsi v skupščini, v kateri sem starešina. Spoznal sem, da hazarder v resnici samo izgublja. In k temu spoznanju mi je pomagalo Sveto pismo.
[Slika na strani 19]
Ali bi bilo dosledno za kristjana, če bi kockal in molil: »Daj nam naš vsakdanji kruh«?