Biblijsko gledišče
Ali so igre na srečo za kristjane
IGRE NA SREČO SO DRAGA RAZVADA. POGOSTO KOMU POBEREJO POLOVICO DOHODKA IN LAHKO PRIPELJEJO DO VELIKANSKIH DOLGOV. TA RAZVADA LAHKO UNIČI ZAKONE IN ŽIVLJENJA, LAHKO PA CELO POVZROČI, DA SE KDO ZAPLETE V KRIMINAL. ŽRTVE SO TEJ RAZVADI VDANE IN LAHKO TRPIJO ZARADI SIMPTOMOV ODVAJANJA OD NJE KAKOR TISTI, KI SO ODVISNI OD DRUGIH STVARI.
IGRE na srečo so tako razširjene, da jih nekatere države štejejo za »narodno razvedrilo«. Toda, kaj pravzaprav so igre na srečo? Igre na srečo so »stave na izid prihodnjega dogodka«, navaja The World Book Encyclopedia. »Igralci na srečo ponavadi kot vložek stavijo denar ali kaj drugega vrednega na izid, ki ga napovedujejo. Ko je izid določen, zmagovalec pobere vložke poražencev.«
Igre na srečo niso nov pojav. Starodavni Maji iz Srednje Amerike so nekoč igrali priljubljeno igro z žogo, ki so ji rekli poktatok — Aztekom poznano kot tlachtli — »pri kateri so nekateri, ki so izgubili svoje premoženje [ker so pač v tej igri hazardirali], stavili svoja lastna življenja,« pravi revija Américas. Te ljudi iz preteklosti je prevzela hazarderska vročica, da včasih »tvegajo življenje sužnja zaradi muhastega skoka gumijaste žoge«.
Zakaj je mnoge prevzela hazarderska vročica? Po Duaneu Burku, predsedniku Inštituta za raziskovanje javnih iger na srečo v Združenih državah, »ima vse več in več ljudi igre na srečo za sprejemljivo obliko prostočasne dejavnosti«. Igre na srečo odobravajo celo nekatere verske organizacije kot način za povečanje denarnih sredstev.
Čeprav so igre na srečo priljubljene in imajo dolgo zgodovino, ali so lahko samo nedolžno razvedrilo za kristjane? Ali so kaj več kot samo to?
Zakaj ljudje igrajo na srečo
Kratko rečeno, zato da bi zmagali. Za igralce na srečo se zdi hazardiranje hitra, razburljiva pot do denarja brez truda in discipline, ki se zahteva pri posvetni zaposlitvi. Veliko časa se porabi za sanjarjenje o »velikem dobitku« in kako lahko ta denarna nagrada prispeva k njihovi slavi in gmotnim stvarem.
Vendar so možnosti igralca na srečo, da ne zmaga, zelo velike. Na primer, statistik Ralf Lisch pravi, da je v Nemčiji »štirikrat več možnosti, da vas v enem letu zadene strela, kakor pa da [zadanete] na [nemški loteriji]«. Če pa to ne zveni prepričljivo, dodaja naslednjo primerjavo: »Če ste moški, so vaše možnosti, da doživite 100 [let], 7000-krat večje, kakor pa [da zadenete na loteriji].« Ironično je, da se igralec na srečo tega morda zaveda. Kaj ga potem žene, da z igranjem nadaljuje?
Glede na knjigo dr. Roberta Custerja When Luck Runs Out (Ko sreča mine) je za nekatere igralce na srečo »denarni dobitek samo en vidik zmage. [. . .] Za njih je pomembna zavist, spoštovanje, občudovanje in dobrikanje; vse to lahko prinese denarni dobitek.« Zaradi tega je, kot dodaja, »razburljivo, da lahko pomahajo s šopom bankovcev ali pa da lahko samo rečejo: ,Zadel sem pet bankovcev velike vrednosti‘, in da sijejo v svoji slavi«.
Drugače pa zmaga — in razburjenje, ki spada zraven — za mnoge igralce na srečo še vedno ni dovolj. Njihova vnetost za igranje na srečo lahko tako naraste, da postanejo prisilni igralci. V raziskavi, ki jo je s člani Anonimnih igralcev na srečo vodil dr. Custer, je 75 odstotkov vprašanih povedalo, da jim je bilo v navadi širokoustiti se z zmago celo takrat, ko so izgubljali! Da, postanemo lahko vdani igranju na srečo. Ta vdanost je lahko tako težka in razdiralna kakor vdanost alkoholu ali drugim mamilom. Koliko igralcev na srečo je prekoračilo mejno črto od razvedrila do odvisnosti? Koliko jih je to storilo, pa se tega niti ne zavedajo?
Božje gledišče
Biblija o igranju na srečo ne razpravlja podrobno. Vendar pa nas oskrbi z načeli, ki nam pomagajo dognati, kako na hazardiranje gleda Bog.
Izkušnje so pokazale, da se igranje na srečo odraža v lakomnosti. Biblija odločno obsoja lakomnost in opozarja, da »noben [. . .] lakomnik [. . .] nima dediščine v kraljestvu [. . .] Božjem« (Efežanom 5:5). Lakomnost je opaziti celo takrat, ko igralec na srečo izgubi. Po nekem strokovnjaku igralec na srečo »poskuša priigrati nazaj, kar je izgubil — in upa na ,veliki dobitek‘. Če ga res zadene, stavi še več in sčasoma izgubi ta svoj ,veliki dobitek‘.« Da, lakomnost je vsekakor del igranja na srečo.
Nekateri se podajajo v hazarderstvo, da bi nasitili svoj ponos. Neka anketa s prisilnimi igralci na srečo je pokazala, da jih 94 odstotkov hazarderstvo šteje kot »dejavnost za izgrajevanje jaza«, 92 odstotkov pa jih je izjavilo, da so se, ko so igrali, počutili kakor »pomembna oseba«. Vendar Bog pravi: »Napuh in prevzetnost [. . .] jaz sovražim.« Potemtakem so kristjani spodbujeni, da gojijo krotkost in ponižnost. (Pregovori 8:13; 22:4; Miha 6:8)
Igranje na srečo lahko povzroči tudi lenobo, ker je namreč igranje lahka pot do denarja brez truda, ki ga zahteva delo. Vendar Božja Beseda kristjane jasno spodbuja k marljivemu, trdemu delu (Efežanom 4:28).
Še več, za nekatere igralce na srečo je tako imenovana sreča tako pomembna, da postanejo z njo obsedeni; naredijo si jo za svojega boga. To je podobno biblijski pripovedi o moških, ki so »pripravljali mizo Sreči [boginji dobre sreče, podčrtna opomba v Wolfovi Bibliji]«. Zaradi njihovega malikovalskega delovanja so bili prisojeni »meču« (Izaija 65:11‚ 12).
Kaj pa če nam kdo ponuja brezplačne loterijske srečke ali daruje denar za igranje na srečo? V obeh primerih bi bilo sprejetje takšne ponudbe še vedno podpiranje hazarderskega delovanja — delovanja, ki ni v skladu z Božjimi načeli.
Ne, igre na srečo niso za kristjane. Urednik neke revije je takole povedal: ,Igre na srečo niso samo napačne, temveč so tudi slaba stava.‘
[Navedba vira slike na strani 28]
Valentin/Sleparji, Giraudon/Art Resource