Kaj pravi Sveto pismo
Ali je upor množic sploh kdaj upravičen?
»KO VIDIŠ, da tvoje lastne ljudi posiljujejo in pobijajo,« pravi tridesetletni katoliški misijonar, »ko vidiš, kako vojska pomendra celo mesto, kako novačijo otroke naravnost iz njihovih domov, in ko se zaveš, da dva odstotka ljudi drži v rokah tri četrtine narodnega bogastva, potem pač ne moreš več tiščati glave v Sveto pismo in odvračati oči od resničnosti.«
Kaj bi naredil, če bi se znašel v koži tega misijonarja? Bi se pridružil mirni demonstraciji ali stavki? Kaj pa če to ne bi prineslo nikakršne spremembe? Ali bi bilo potem treba seči po nasilju? Po revoluciji ali državnem udaru? Kaj priporočajo današnji »duhovni voditelji«? Oglej si tale poročila:
◻ Neki nikaragovski duhovnik je izjavil, da služi Bogu s tem, da služi ljudstvu in revoluciji.
◻ Na Filipinih so nekega ministra izgnali iz države zato, kar je netil politične nemire in slikal Jezusa kot upornika.
◻ Duhovniki in nune so se pridružili gverilcem, ki so skušali vreči vlado v Srednji Ameriki.
Ta njihova dejanja jasno in glasno oznanjajo: nepokorščina množic je upravičena in se smatra celo za krščansko dolžnost. Ali pa je to res, tudi če gre za iskrene in humane cilje in motive? Kaj pravi o tem Sveto pismo?
‚Upor proti Bogu‘
Bog je jasno opredelil odnos do človeške oblasti in vladanja. Sveto pismo pravi: »Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.« Da, Bog Jehova ima to moč, da se vmeša v katerokoli vlado in ji v kateremkoli trenutku tudi lahko naredi konec. Če kakšna obstaja, obstaja pač zato, ker jo Bog dopušča. (Rimljanom 13:1, JP)
Ko Sveto pismo uveljavi to dejstvo, doda: »Kdor se torej upira oblasti, se upira redu, ki ga je določil Bog. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.« (Rimljanom 13:2, JP) Ali lahko kristjan v luči teh besed zavestno trdi, da ‚služi Bogu s tem, da služi revoluciji‘? Ali pa se človek nemara ‚upira Bogu‘ s tem, da sodeluje ali celo proži dejavnosti, ki neposredno izzivajo obstoječo oblast ali vlado?
Poglejmo, ali bomo našli odgovor na to vprašanje v svetopisemski zgodovini. Ob koncu sedmega stoletja pred našim štetjem je Jehova dopustil, da je babilonski imperij zajel tudi Izraelce, jeruzalemskega kralja Zedekija pa je naredil za vazala. Po osmih letih podrejenosti je Zedekija začutil, da se mora upreti. Za pomoč je poprosil Egipčane. Nič več ni maral tujca nad Božjim ljudstvom — pa še pogana povrhu. Njegovi motivi so bili videti čisti. Ampak kako je nanje gledal Bog? Ali je Zedekija postal božji »borec za mir«? Ne! Kajti upor zoper Babilon je bil hkrati upor zoper Boga. Zaradi tega upora je Jehova odločil, da mora Zedekija umreti v babilonskem ujetništvu. (2. Kraljev 24:17—20; Ezekijel 17:15, 16)
Zedekijev primer pa ni bil edini. Zgodovina nam kaže, da upor množic, četudi dobronameren, nikdar dokončno ne reši človeških problemov. V resnici vstaje in revolucije največkrat samo poslabšajo razmere. Mnogokrat »osvoboditelji« po sicer velikem uspehu v revoluciji postanejo sami tirani in zatiralci. Čez čas se potem začne dvigovati nov rod zatiranih ljudi. Mnogo ljudstev je že izkusilo ta začaran krog. Neka dežela v Južni Ameriki je do sedaj v 154 letih doživela že 189. državni udar!
Zakaj je človek tako brez moči?
Kako to, da iskreni ljudje nikakor ne morejo osvoboditi človeštva izpod izkoriščanja in zatiranja? Zato, ker jim kratko in malo manjka modrosti in moči. Ni čudno, da nas Sveto pismo svari: »Ne zanašajte se na kneze, na človeka, pri katerem ni rešitve.« (Psalm 146:3)
Oglejmo si to na primeru. Zamisli si, da ležiš v bolnišnici in čakaš na operacijo. Od bolečin in vsega hudega bi najraje kričal. Pa pride mimo strežnik in ko te zagleda, prime v roke kirurški nož, da bi te odrešil trpljenja. Ali bi dovolil, da te operira? Seveda ne! Zakaj ne? Zato, ker strežnik, čeprav ga žene ljubezen in sočutje, še zmeraj ni sposoben opravljati tako zahtevnih nalog. Njegova pomoč bi zate pomenila v resnici le še več trpljenja, celo v smrtni nevarnosti bi se znašel. Takšno dejanje bi bilo znamenje prevzetnosti in popolne neodgovornosti, tisti, ki bi se ga lotil, pa bi hkrati spregledal še dejstvo, da so kirurgi že določili čas, kdaj boš operiran. Mnogo bolje bi bilo, če bi ti samo vlil nekoliko zaupanja in ti rekel, da ti bodo zdravniki zagotovo pomagali.
Zato pravih kristjanov danes ne najdemo med upornimi množicami. Čakajo pač dan in uro, ko bo v stvar posegel sam Bog. Edinole Bog je dovolj moder in močan, da za zmeraj reši probleme človeštva. Jehovine priče z oznanjevanjem ljudem zagotovljajo, da bodo vsi, ki trpijo krivico, kmalu rešeni. (Izaija 9:6, 7; 11:3—5)
Ta čas pa lahko po katerikoli pravni in miroljubni poti, ki nam je na voljo, branimo svoje pravice in se osvobajamo izpod zatiranja. Če to ne zaleže, se kajpak še nismo upravičeni pridružiti uporu množic. Apostol Pavel nam svetuje: »Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. Ne obračunavajte na svojo roko, predragi, ampak prepuščajte obračun božji jezi, saj je pisano: ‚Meni gre maščevanje, jaz bom povrnil‘, pravi Jehova.« Dober in poslušen kristjan si bo to pametno svarilo vzel k srcu. (Rimljanom 12:18, 19, JP)