Sedaj igram na druge strune

KO SEM bil star deset let, so se mi v moji otroški domišljiji dežele okrog Mediterana zdele kot oddaljeni eksotični kraji, zaviti v skrivnostno tenčico. Njihova nenavadna glasba je imela skrivnostno ubranost in njen starodavni zvok me je očaral. Nikoli nisem mislil, da bom kot odrasel človek lahko videl mnoge od teh dežel. Pa vendar sem kasneje kot glasbenik v španskem plesnem orkestru igral v Maroku, Etiopiji, Grčiji, Libiji, Sudanu, Egiptu in drugje.

Rojen sam bil v vasi Carvera del Río Alhama v znanem vinorodnem področju La Rioja na severu Španije. Od ranega otroštva me je oče silil, naj se učim igranja na trobento; moja mati pa je bila prepričana, da me pravilno versko vzgaja. Priganjala me je k maši vsako nedeljo in ob svetih dneh.

Ta navada se je v meni tako močno zakoreninila, da sem leta kasneje na potovanjih vedno poiskal cerkev, da bi lahko odšel k maši.

Drugačno glasbilo

Leta 1959 sem podpisal pogodbo za igranje v orkestru »Španskih pet« (Los Cinco de Espana). Ko smo igrali na Cipru, me je nek drugi glasbenik vprašal, kaj rad berem. Odgovoril sem, da rad berem »sveto zgodovino.« »Če imaš rad sveto zgodovino,« je dejal, »tedaj poznam nekoga, ki te lahko poučuje.«

Nikoli se nisem srečal s to osebo, vendar sem od nje dobil Biblijo. Kakšno nepričakovano darilo! Pohlepno sem jo pričel brati. Zame je bila kot novo glasbilo – odličen instrument. Toda v mojih rokah je bila kot poklicana harmonika v rokah začetnika.

Kasneje sem prišel v Libijo in srečal Grka z imenom Panos. Bil je Jehovina priča. Povsem slučajno sva delila sobo. Prvega dne, ko sem razmestil svojo prtljago, sem vzel iz torbe svoj svetleči križ in ga obesil na steno. Nato sem vzel ven nekoliko slik »svetnikov« in jih razstavil po mizi. V torbi sem imel še štiri križe, ki sem jih kupil za svoje sestre v Španiji. Okrog vratu sem prav tako nosil križ na zlati verižici. Nazadnje sam vzel v roke Biblijo, ki sem jo dobil na Cipru.

Panos me je opazoval, rekel pa ni ničesar. Nekoliko dni kasneje sva našla temo za pogovor in sledila je razprava. Name je močan vtis naredilo to, kako zna Panos ravnati z Biblijo. Govoril je o 20. poglavju Druge Mojzesove knjige od 1. do 7. vrste in o Peti Mojzesovi knjigi, 7. poglavje, 25. vrsta.

Prebral sem te vrstice. »Kaj je to?« sem vprašal. »Ne delaj si rezanih podob niti nikakršnih podob tega, kar je zgoraj na nebu ... ne moli in ne časti jih.« In: »Podobe njih bogov sežgite z ognjem. Srebra in zlata, ki je na njih, ne poželi.«

Pogledal sem v svoj svetleči križ, slike »svetnikov«, svoj zlati križec. Spomnil sem se cerkva, ki so polne malikov in v katerih sem obiskoval maše – zame so to bili predmeti čaščenja in oboževanja!

Nekaj dni je minilo od tega pogovora. Razmišljal sem o tem, kaj pravi Biblija, in se končno odločil. Nisem omahoval. Vzel sem težak kamen in zdrobil tiste podobe na koščke ter jih zmetal v morje. Reden biblijski študij s tistim grškim glasbenikom mi je pomagal, da sem se otresel dvomov.

Drugačne strune

Preden sem se vrnil v Španijo, sem pričel pisati družini o novi veri – vendar nisem bil preveč obziren. Ko sem se vrnil v domače mesto, sem zbral vse simbole, namenjene čaščenju, jih zdrobil in sežgal.

Nekega večera sem zbral skupaj približno 80 svojih sosedov in prijateljev in jim dal pričevanje. Nekateri so me opozorili, da bom drago plačal svojo gorečnost. V tistih letih, pred letom 1970, v Španiji ni bilo verske svobode. Rekli so mi celo, da so v sosednjem mestu pripravili križ, na katerega me bodo obesili. Toda na to sem gledat kot na prazne grožnje. Zame je bilo tedaj pomembno, da si pridobim sposobnost uporabe instrumenta nad instrumenti – Biblije.

Več ko sam jo uporabljal, lažje sem svoje trditve podprl z biblijskimi stavki! Druga Mojzesova 20:1–5, kjer Bog prepoveduje uporabo malikov pri čaščenju; Ezekijel 18:4, 20, duša ni nesmrtna; Janez 1:18, Jezus je Božji Sin in ne Bog. S pomočjo enostavnega, a čvrstega temelja sem lahko dokazal svojo vero.

Igranje z boljšim razlogom

Kasneje, na koncertnem potovanju po Holandiji, sem bil 19. maja 1968 krščen.

To je zame predstavljalo začetek nove kariere. Vrnil sem se v področje Rioja, kjer sta se krstili tudi moja sestra in nečakinja. Bili sta prvi sad mojega ranega ognjevitega oznanjevanja. V tem času sem bil aretiran med oznanjevanjem skupaj s pokrajinskim nadzornikom v Soriji. To je bilo pred letom 1970, ko Jehovine priče v Španiji še niso bile pravno priznane. Po 12-urnem zasliševanju sem bil zaprt tri dni. Eden izmed zapornikov, doma iz Sevile, se je pričel zanimati za resnico. Ob vrnitvi v Andaluzijo je pričel preučevati Biblijo in se dal krstiti.

Sedaj sem bil predan in krščen, zato sem se odločil stopiti v polnočasno službo. Leta 1970 sem bil imenovan za posebnega pionirja in v letih, ki so sledila, sem oznanjeval v raznih področjih Španije. Na vseh teh dodeljenih področjih so se ljudje odzvali melodiji dobre vesti o Božjem kraljestvu pod Kristusom. Tam, kjer so pred dvajsetimi leti bile le majhne skupine ljudi ali pa sploh nikogar, so danes močne skupščine Jehovinih prič.

Imel sem prednost, da igram majhno vlogo pri tej razširitvi, toda ne s svojo trobento, temveč z Božjo besedo, Biblijo. (Psalm 9:11) (Pripovedoval José María Peláez)

[Slika na strani 29]

Sedaj je moj instrument Biblija, melodija pa vest o Kraljestvu