»Ker imamo [. . .] to službo, ne omagujemo«

PO PRIPOVEDI RONALDA TAYLORJA

Bilo je poleti 1963. Znašel sem se sredi boja za življenje. Ko sem hodil po vodi vzdolž obale, sem stopil v neopazno luknjo in kar naenkrat me je potegnilo v zelo globoko vodo. Plavati nisem znal, zato sem se le nekaj metrov od obale začel utapljati. Trikrat sem se že potopil in pogoltal veliko vode, preden je moj neprijetni položaj opazil prijatelj in me povlekel na obalo. Takoj sem dobil umetno dihanje in zato sem tudi preživel.

TO PA ni bilo prvič, da sem doumel, kako pomembno je, da človek nikoli ne omaga — tudi takrat ne, ko je vse videti brezupno. Že vse od zgodnjih let sem se moral boriti za svoje duhovno življenje.

S krščansko resnico sem prvič prišel v stik v temačnih dneh druge svetovne vojne. Bil sem eden izmed tisočev otrok, ki so jih evakuirali iz Londona, da bi tako pobegnili nevarnosti bombnih napadov. Takrat sem bil star komaj dvanajst let, zato mi vojna pravzaprav ni pomenila dosti. Zdela se mi je kot kaka dogodivščina.

Zame je skrbel starejši zakonski par iz Weston-super-Mareja (jugozahodna Anglija). Nedolgo po tistem, ko sem prišel k njima, so nas začeli obiskovati pionirski služabniki. To so bili člani družine Hargreaves: Reg, Mabs, Pamela in Valeri. Vsi štirje so bili posebni pionirji. Moja rejnika sta sprejela resnico. Tudi sam sem se, ko smo preučili knjigo Harfa Božja, odločil, da bom služil Jehovu. Že po šestih tednih sem bil povabljen na oznanjevanje.

Še zdaj se spominjam tega prvega dne terenske službe. Brez kakšnih priprav sem dobil nekaj brošur in nalogo: »Delaj po tej strani ulice.« Tako sem preživel svoj prvi dan oznanjevanja. Takrat smo pri oznanjevanju pogosto uporabljali gramofonske plošče z učinkovitimi pridigami. Najsrečnejši sem bil, ko sem smel od hiše do hiše nositi gramofon in predvajati posneta predavanja. Zame je bila to resnična prednost.

Kar precej sem oznanjeval v šoli. Spominjam se, kako sem ravnatelju oddal zbirko knjig z biblijsko tematiko. Krstil sem se na zboru v bližnjem Bathu, ko sem bil star 13 let. Medvojni kongres, ki ga tudi ne bom nikoli pozabil, pa je bil tisti v Leicestru leta 1941 v dvorani De Montfort, kjer sem na odru dobil primerek knjige Children (Otroci). V knjigi je bilo sporočilo brata Rutherforda, tedanjega predsednika Watch Tower Societyja. Navdušen govor, ki je bil namenjen vsem navzočim mladim, je še okrepil mojo željo, da večno služim Jehovu.

Tako sem dve srečni leti odraščal v resnici pri rejniških starših. Toda pri 14 letih sem se moral vrniti v London in se začeti preživljati sam. Čeprav sem bil spet skupaj z družino, pa sem se duhovno moral postaviti na lastne noge, saj se v prepričanju nihče ni strinjal z mano. Jehova mi je kmalu priskrbel potrebno pomoč. Le tri tedne po mojem prihodu v London nas je obiskal brat. Prosil je očeta za dovoljenje, da me vzame s seboj v krajevno kraljestveno dvorano. Ta brat je bil John Barr, ki je zdaj član Upravnega organa Jehovovih prič. Brat Barr je postal v tistih težavnih najstniških letih eden od mojih duhovnih »očetov« (Matevž 19:29).

Obiskovati sem začel občino Paddington, ki se je shajala v Craven Terracu poleg londonskega betelskega doma. Neki starejši maziljeni brat, »očka« Humphreys, je dobil nalogo, da se zame posebej zavzame, saj sem bil duhovna sirota. Zame je bil vsekakor velik blagoslov, da sem lahko sodeloval s toliko maziljenimi brati in sestrami, ki so služili v tej občini. Tisti z zemeljskim upanjem — imenovani Jonadabi — smo bili v manjšini. Pri Občinskem preučevanju knjige, ki sem ga sam obiskoval, sem bil edini »Jonadab«. Nisem imel veliko družbe sovrstnikov, zato pa sem se pri dragocenem druženju s temi zrelimi brati naučil veliko koristnega. Najpomembnejše od vsega, kar sem se naučil, je bilo bržda to, naj nikoli ne nehamo služiti Jehovu.

Tisti čas smo oznanjevalski dejavnosti navadno posvečali po ves konec tedna. Moja naloga je bila, da skrbim za »govoreči avtomobil«. V resnici je bil to tricikel, prirejen tako, da se je vanj dalo namestiti zvočnik in avtomobilski akumulator. Tako sem vsako soboto sedel na tricikel in se odpeljal na različne ulične vogale. Na vsakem smo predvajali glasbo ter enega od Rutherfordovih govorov. Poleg tega smo sobote izrabljali tudi za ulično oznanjevanje. Pri tem smo pri sebi imeli posebej za revije izdelane vreče iz blaga. Ob nedeljah pa smo se posvetili delu po hišah, oddaji brošur in knjig.

Druženje z gorečimi starejšimi brati me je navdihnilo z željo po pioniranju. Želja je postajala še močnejša, ko sem na območnih kongresih poslušal govore o pioniranju. Na moje življenje je zelo vplival kongres, ki je bil v londonski dvorani Earl’s Court leta 1947. Dva meseca po tem kongresu sem namreč stopil v pionirsko službo in vse od takrat sem si prizadeval ohraniti pionirskega duha. Radost, ki sem jo občutil pri vodenju napredujočih biblijskih poukov, pa je potrdila, da sem se pravilno odločil.

Španska nevesta in špansko področje

Med pioniranjem v občini Paddington sem tako leta 1957 srečal ljubko špansko sestro Rafaelo. Po nekaj mesecih sva se poročila. Najin skupni cilj je bilo pioniranje. Da bi spoznal Rafaeline starše, sva še prej odšla v Madrid. Takrat pa se je moje življenje spremenilo. V Madridu me je nadzornik španske podružnice, brat Ray Dusinberre, prosil, naj premisliva, ali bi služila v Španiji, kjer so bile zelo velike potrebe po izkušenih bratih.

Le kako bi mogla zavrniti takšno povabilo? Tako sva leta 1958 s polnočasno službo začela skupaj v Španiji. V državi je takrat vladal Franco, zato naše delovanje ni bilo uradno priznano. Oznanjevanje je bilo zaradi tega zelo oteženo. Poleg tega sem imel sam prvih nekaj let velike težave pri učenju španščine. Nemalokrat sem jokal od hudega razočaranja nad tem, ker se nisem mogel pogovarjati z brati v občini. Vendar tudi tokrat nisem omagal.

Potreba po nadzornikih je bila tako velika, da sem že po enem mesecu, četudi sem komaj znal kaj povedati v španščini, skrbel za majhno skupino. Ker je bilo naše delo tajno, smo bili organizirani v manjše skupine s 15 do 20 oznanjevalci, ki so kolikor toliko delovale kot majhne občine. Shode je bilo sprva naporno voditi, saj sploh nisem vselej razumel odgovorov navzočih. Zato pa je navadno žena sedela zadaj, in če je opazila, da sem zmeden, mi je obzirno namignila, da je odgovor pravilen.

Že po naravi nisem kdove kako nadarjen za jezike, zato sem večkrat pomislil, da bi se vrnil v Anglijo, kjer bi bilo vse veliko lažje. Toda že od vsega začetka sta ljubezen in prijateljski odnos najinih dragih španskih bratov nadomeščala ta moja razočaranja nad jezikom. Poleg tega me je Jehova blagoslavljal s posebnimi prednostmi, kar je pokazalo, da se je le vredno truditi. Tako sem bil leta 1958 kot delegat iz Španije povabljen na mednarodni kongres v New Yorku. Nato sem 1962. obiskoval Šolo kraljestvene službe, ki je bila organizirana v Tangerju (Maroko), kjer sem sodeloval pri nadvse dragocenem pouku.

Poleg problema z jezikom me je tudi stalno skrbelo, da me ne bi aretirala policija. Vedel sem, da bi zame kot tujca aretacija pomenila takojšen izgon. Da bi čim manj tvegali, smo delali v parih. Ko je eden dajal pričevanje, je bil drugi pozoren na vsak znak, ki bi lahko pomenil nevarnost. Navadno smo obiskali stanovanje ali dve v enem stanovanjskem bloku, pogosto na vrhu, nato pa šli dva ali tri križišča stran in obiskali naslednje dvoje ali troje domov. Zelo veliko smo uporabljali Biblijo. Brošur pa smo s seboj imeli le nekaj, skritih v plaščih, da smo jih lahko dali ljudem, ki so se zanimali.

Po enoletnem bivanju v Madridu sva bila dodeljena v Vigo, veliko mesto na severozahodu Španije, kjer ni bilo še niti enega Priče. Družba nama je priporočala, naj nekako prvi mesec večinoma oznanjuje žena, da bi tako dajala vtis, da sva tam kot turista. Kljub tej manj opazni metodi je najino oznanjevanje pritegnilo pozornost. Že čez kak mesec so naju začeli po radiu obtoževati katoliški duhovniki. Svoje župljane so svarili, da po hišah hodi neki zakonski par in govori o Bibliji, ki pa je bila takrat malodane prepovedana knjiga. Povedali so še, da »iskani par« sestavljata tujec in njegova žena, ki je Španka in ki večidel sama govori!

Duhovniki so sklenili, da je že samo govoriti s tem nevarnim parom greh, ki bo odpuščen le, če se ga nemudoma spove duhovniku. In res se nama je neka žena po zelo prijetnem pogovoru opravičila, da mora oditi in se spovedati. Ko sva odšla iz njene hiše, sva jo videla, kako hiti proti cerkvi.

Izgon

Že dva meseca po tistem, ko sva prišla v Vigo, naju je nenadoma ustavila policija. Policist, ki naju je aretiral, je bil prijeten človek in nama za pot do policijske postaje ni nadel lisic. Na postaji sva zagledala znan obraz, strojepisko, ki sva ji nedavno pričevala. Očitno je bila v zadregi, ko je videla, da ravnajo z nama kakor z zločincema. Hitela nama je zagotavljat, da naju ni ona prijavila. Navzlic vsemu temu sva bila obtožena ogrožanja »duhovne enotnosti Španije« in šest tednov zatem izgnana.

Res je to bil korak nazaj, vendar nisva želela omagati. Na Iberskem polotoku je bilo še dovolj dela. Tri mesece sva bila v Tangerju, nato pa sva bila dodeljena v Gibraltar — na še eno nedotaknjeno področje. Kot je dejal apostol Pavel, če cenimo svojo službo, bomo nadaljevali in bomo nagrajeni (2. Korinčanom 4:1, 7, 8). Kako res je to, sva tudi sama izkusila. Že v prvem stanovanju, ki sva ga na Gibraltarju obiskala, sva z vso družino vzpostavila biblijski pouk. Kmalu sva imela vsak po 17 poukov. Mnogi, s katerimi sva preučevala, so postali Priče in po dveh letih je tu že bila občina s 25 oznanjevalci.

Kakor v Vigi, pa je tudi tu duhovščina začela proti nama kampanjo. Gibraltarski anglikanski škof je šefa policije svaril, da sva »nezaželena človeka«. Njegovo prigovarjanje je na koncu rodilo sadove. Januarja 1962 sva bila iz Gibraltarja izgnana. Kam bova šla zdaj? V Španiji je bila še vedno velika potreba, zato sva se tja vrnila in upala, da je do zdaj najin dosje na policiji že kam izginil.

Najin novi dom je bila sončna Sevilja. Tu nama je bilo v veselje tesno sodelovati s pionirskim parom, Rayom in Pat Kirkup. Dela je bilo dovolj, saj je bila Sevilja mesto s pol milijona prebivalcev ter le 21 oznanjevalci. Zdaj je tam 15 občin s 1500 oznanjevalci. Po enem letu pa sva doživela prijetno presenečenje: dobila sva povabilo za potujočo službo v barcelonskem okraju.

Okrajno nadzorništvo v deželi, kjer naše delovanje ni bilo uradno priznano, je bilo malce drugačno. Vsak teden sva obiskovala skupinice. V večini od njih je bilo zelo malo sposobnih, toda dejavnih bratov, ki so potrebovali vse usposabljanje in vso podporo, kolikor sva jim ju le lahko dala. Kako rada sva imela to področje! Potem ko sva nekaj let živela na področjih, kjer je bilo malo Prič, če sploh kateri, nama je bil pravi užitek obiskovati toliko različnih bratov in sester. Poleg tega je bilo v Barceloni laže oznanjevati in veliko ljudi je želelo preučevati Biblijo.

Bojevanje s potrtostjo

Že po šestih mesecih pa se je moje življenje zelo spremenilo. Najin prvi dopust na morju bi skoraj postal usoden. Imel sem namreč nesrečo, ki sem jo opisal na začetku. Od šoka zaradi skorajšnje utopitve sem si telesno sicer dokaj hitro opomogel, na mojem živčnem sistemu pa je nesreča pustila neizbrisen vtis.

Nekaj mesecev sem si zelo prizadeval nadaljevati z okrajnim nadzorništvom, toda naposled sem le moral v Anglijo na zdravljenje. Po dveh letih pa sem si že dovolj opomogel, da sva se lahko vrnila v Španijo in se ponovno lotila okrajnega nadzorništva. Toda le za kratek čas. Ženini starši so resno zboleli, zato sva zapustila polnočasno službo, da bi lahko skrbela zanje.

Življenje je postalo še težje, ko sem leta 1968 doživel popoln živčni zlom. Takrat sva oba menila, da si ne bom nikoli opomogel. Bilo je, kakor da bi se spet utapljal, toda tokrat drugače! Poleg tega, da so me preplavljali negativni občutki, mi je potrtost vzela tudi vso moč. Prestajal sem obdobja izjemne izčrpanosti, zaradi česar sem bil prisiljen malodane stalno počivati. Tedaj takšnih težav niso razumeli vsi bratje. Toda vedel sem, da me razume Jehova. V veliko zadovoljstvo mi je bilo brati čudovite članke v revijah Stražni stolp in Prebudite se!, ki so izražali veliko razumevanje do potrtih ter jim bili v pomoč.

V vsem tem težkem času mi je bila žena stalen vir spodbud. Skupno spoprijemanje s problemi je zares okrepilo zakonsko vez. Rafaelini starši so umrli. Moje zdravje pa se je po 12 letih toliko popravilo, da sva menila, da bi lahko spet pričela s polnočasno službo. Na najino presenečenje in veselje sva bila 1981 spet povabljena, da se lotiva okrajnega nadzorništva.

Medtem ko nisva bila v potujoči službi, je v Španiji prišlo do zelo velikih teokratičnih sprememb. Oznanjevanje je bilo zdaj svobodno, in na to sem se moral navaditi. Kljub temu pa je bila zame velika prednost, da sem lahko spet služil kot okrajni nadzornik. Tako sva lahko spodbujala pionirje, ki so imeli probleme, saj sva tudi sama navzlic težkim okoliščinam vztrajala v pioniranju. Pogosto sva tudi lahko pomagala drugim priključiti se pionirskim vrstam.

Po enajstih letih potujočega nadzorništva v Madridu in Barceloni sva zaradi slabega zdravja spet morala spremeniti področje. Kot posebna pionirja sva bila dodeljena v Salamanco, kjer sem lahko pomagal kot starešina. Tamkajšnji bratje so naju pri priči sprejeli medse. Toda čez leto dni je najino zdržljivost preskusila še ena težava.

Rafaela je iz nepojasnljivega vzroka postala slabokrvna. Preiskave so pokazale, da ima raka na debelem črevesu. Zdaj sem moral biti jaz močnejši in podpirati ženo, kolikor sem le mogel. Najprej sploh nisva verjela, da je vse to res, nato pa naju je postalo strah. Ali bo Rafaela preživela? V takšnih trenutkih nam lahko pomaga vztrajati le popolno zaupanje v Jehova. Z veseljem lahko povem, da je Rafaelina operacija uspela, in upava, da se rak ne bo ponovil.

Čeprav sva v vseh teh 36 letih življenja v Španiji doživljala vzpone in padce, pa je bilo lepo živeti v tem času duhovne rasti. Videla sva, kako je majhna skupina 800 oznanjevalcev leta 1958 zrasla v vojsko več kot 100.000 oznanjevalcev danes. Mnoge radosti — pomoč drugim pri sprejemanju resnice in duhovnem dozorevanju, skupno delo kot mož in žena ter zavest, da sva svoje življenje uporabila na najboljši možen način — so zasenčile vse najine težave.

Pavel v svojem Drugem listu Korinčanom pravi: »Ker imamo po usmiljenju, ki smo ga bili deležni, to službo, ne omagujemo« (2. Korinčanom 4:1, EI). Ko se tako ozrem na svoje življenje, lahko rečem, da je bilo kar nekaj dejavnikov, ki so me varovali pred omagovanjem. Dober temelj je bil zgled zvestih maziljenih bratov, ki so se zanimali zame v odraščajočih letih. V čudovito pomoč mi je bila zakonska tovarišica, ki je imela enake duhovne cilje; kadar sem bil jaz potrt, me je dvigovala Rafaela in enako sem sam pomagal njej. Zelo je pomagal tudi smisel za humor. Če smo se zmožni smejati z brati — tudi sebi — so problemi videti kar nekako manjši.

Za zdržljivost v preskušnjah pa je predvsem potrebna Jehovova moč. Vselej se spominjam Pavlovih besed: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« Če je z nami Jehova, nam ni treba nikoli omagati. (Filipljanom 4:13, EI)

[Slike na strani 23]

Ronald in Rafaela Taylor leta 1958

[Slike na straneh 24, 25]

Shod v Španiji pod prepovedjo (1969)