Biblijsko gledišče:

Kaj se dogaja z dušo po smrti?

JAMES KIDD, osamljeni rudar, si je često belil glavo: ‚Ali res imam dušo, ki je del mene?‘ Obseden od dokazovanja svoje življenjske slutnje, je gospod Kidd v svoji oporoki dal zapisati, naj pravo majhno bogastvo 300 000 dolarjev uporabijo »za iskanje znanstvenega dokaza o duši, ki po smrti zapusti človeško telo.«

Za razliko od gospoda Kidda morda niste tako zelo zainteresirani za dokazovanje, da imate dušo, ki bo po vaši smrti živela naprej. Toda nekje globoko v sebi morda verjamete v to. Milijoni danes verujejo v to zaradi religioznih naukov, poročil o tako imenovanih posmrtnih doživetjih ali zaradi svojih osebnih občutkov.

Zanimivo pa je, da so med anketo časopisa Prebudi se! o verovanju v nesmrtnost duše, vsi enako odgovorili na naslednje vprašanje: »Ali mislite, da duša diha, da bi lahko ostala pri življenju?« »Ne!« je glasil odgovor.

Duša diha

V Prvi Mojzesovi knjigi, v 2. poglavju, 7. vrstici, se pričenja navdušujoče poročilo o ustvaritvi človeka: »Tedaj upodobi Jehova Bog človeka iz prahu zemeljskega.«

Predstavi si čudež, ki se je zgodil! Iz elementov zemlje je oblikoval 206 kosti, zapletene organe, preko 600 mišic, ‚oblačilo‘ iz kože, nastal je človek. Toda še ena »sestavina« je bila potrebna za dovršitev navdušujočega ustvarjalnega dejanja: nekaj kar bi poživilo in oživelo to telo. Bog je ‚vdahnil dih življenja v njegove nosnice‘. Adam je bil tedaj živ in vsako minuto je 14-krat vdihnil in izdihnil, to je preko 20 000-krat v enem dnevu! Na koncu vrstice je ta dihajoči, živi človek, imenovan »živa duša.«

Izid bi lahko primerjali s časopisom, ki ga pravkar bereš. Papir, barve in sponke sestavljajo ta časopis. Toda te stvari niso zanimive, če jih vidimo vsako posebej. Samo takrat, če so sestavljene, dobiš časopis. Tako so tudi meseno telo, dih in življenjska sila kaj malo vredni eno brez drugega. Šele združeni sestavljajo živo dušo. Tako je Adam »postal« živa duša.

Ničesar nam torej ne daje slutiti, da je prvemu človeku živa duša bila vsajena ali izročena, zato bi se morali nekaj vprašati: Če je duša »nastala« šele takrat, ko je pričela dihati, kako bi potem mogli sklepati, da živi tudi zatem, nekdo preneha dihati in umre? Nobenega dvoma ni: dihanje je za dušo življenjskega pomena.

Zato biblijski pisci pogosto uporabljajo besedo »duša« kot soznačnico za dihajočo osebo. Upoštevaj, na primer, kaj se je zgodilo sovražnikom Božjega ljudstva v Kanaanu. Božji narod je pričel »pobijati vse ljudi (duše, slovenski katoliški prevod iz leta 1857), kar jih je bilo v njem (v deželi), z ostrino meča, izročivši jih uničenju; ostalo ni ničesar, kar je dihalo.« (Jozua 11:11) Vsaka duša je bila dihajoča stvar. Enako je vsaka dihajoča stvar bila duša. Mesen, viden, dihajoči človek je bil tisti, ki je umrl, ne pa neko nevidno duhovno bitje.

Ali so vsa živa stvarjenja duše?

Človek se od živali res razlikuje, vendar ne po tem, da je on duša. Ko je Bog v Noetovih dneh spustil uničevalne vode potopa na zemljo, je »vse meso, ... ptice, živina, zveri, laznina, ki lazi po zemlji, in vsi ljudje; vse kar ima dih življenja v sebi ... pomrlo.« Te iste živalske vrste so v poročilu o ustvaritvi imenovane »žive duše.« (1. Mojzesova 7:21, 22, EI – katoliško-protestantska Ekumenska izdaja)

Kot pokaže Biblija, ‚vse meso, vsa laznina in ljudje‘ potrebujejo zrak, odvisni so od delovanja svojih različnih dihalnih organov, da bi lahko živeli kot duše. Ko se ta proces, ki jih ohranja pri življenju, prekine, se duša povrne v prah. Duša – oseba ali žival – se ne zaveda ničesar več in ne obstaja več. (1. Mojzesova 3:19; Psalm 146:4)

Duša lahko večno živi!

Ker je prepričanje o tem, da duša živi po smrti, tako močno razširjeno, človek očitno nagonsko čuti, da s sedanjim življenjem ni vse končano. Ta občutek je dokaj naraven, saj Biblija pravi, da je Bog človeku »tudi večnost položil v srce«. (Propovednik 3:11, EI) Želja po »večnosti« oziroma večnem življenju, se bo mnogim dejansko uresničila. Najprej je potrebno nekaj popraviti – odstraniti nepopolnost in greh, ki povzročata, da človeška duša umira. (Rimljanom 5:12) Ko bosta enkrat odstranjena, bo človeško telo, ki ga bo vzdrževal Bog, lahko večno živelo. (Razodetje 21:3, 4)

Kakšno pa je upanje za tiste, ki so že mrtvi? Raziskovalna skupnost, ki se je okoristila z bogastvom gospoda Kidda ni našla odgovora na to vprašanje. Po štirih letih raziskav niso mogli dokazati, da je človeška duša ločen del človeka, ki po smrti zapusti telo. Kako jasno pa je biblijsko upanje! Obljuba, da bodo mrtve duše ponovno zaživele na zemlji z vstajenjem mrtvih, je nekaj povsem sigurnega. (Janez 5:28, 29; Apostolska dela 24:15; Hebrejcem 6:18)

Od mrtvih obujeni bodo nato spoznali, kakšen je Božji namen s človeško dušo. Proces dihanja tistih, ki sedaj upoštevajo Božjo besedo in ki »verujejo in ohranijo dušo,« pa se ne bo nikoli zaustavil! (Hebrejcem 10:39)

[Slika na strani 27]

Vsi ti so duše