Se je spolnilo, kar so pričakovali Židje?

V ZBlRKI starodavnih židovskih zapisov, imenovani babilonski Talmud, je naslednje pojasnilo o Mesiji, nastalo v začetku drugega stoletja:

»Dežela bo žalovala (Zaharija 12:12). Za kom žaluje? ... (Rabi Dosa) pravi, da za Mesijo ... ki bo nato usmrčen.«

Nenavadno je, da v tem odlomku o Mesiji piše, da bo usmrčen; videli pa smo, da si kaj takšnega Judje v prvem stoletju niso mogli zamisliti. Kaj je vplivalo na spremembo mišljenja?

Zamisel o umirajočem Mesiji se je razširila verjetno v drugem stoletju našega štetja, še posebej po smrti Simeona Bar Kokhbe. Bar Kokhba je bil vojak in politični prevratnik. Na daleč in široko je trdil, da je Mesija. Celo Rabi Akiba Ben Joseph, ki velja za »najvplivnejšega od vseh rabinskih modrijanov«, je Bar Kokhbo pozdravil kot mesijo.

Bar Kokhba je očitno vodil Jude v uporu proti rimskemu cesarstvu. Po začetnih zmagah nad rimskimi vojaki jih je še kakšna tri leta zadrževal, v bitkah pa je padlo kakšnih milijon Židov. Vseeno je bil upor 135. leta n. št. zatrt in Bar Kokhba ubit.

Generacija, ki je z vsem srcem podpirala Bar Kokhbo, se je znašla v nevšečnem položaju. Smrt Bar Kokhbe ni samo spodbijala mesijanskega upanja, temveč je ogrozila tudi čast rabija Akibe. Dr. Joseph Heineman s Hebrejske univerze v Jeruzalemu, je pojasnil, kako je smrt Bar Kokhbe vplivala na njegove sodobnike:

»Ta generacija je z vsemi sredstvi poskusila doseči nemogoče – trditi še naprej, da je Bar Kokhba mesija kljub njegovemu porazu. To trditev so primerno imenovali skrajno protislovno legendo o bojevniku mesiji, ki je obsojen, da pade v bitki pa vendar ostane pravi odrešenik.«

Kako pa so lahko Judje mišljenje o umirajočem mesiji uskladili z dejstvom, da bi moral mesija vladati kot kralj? Raphael Patai piše:

»Težava je bila rešena z ‚deljenjem‘ na dva: eden imenovan Ben Josef (Jožefov sin), ki bo vodil Izraelske čete proti tem sovražnikom in bo po mnogih zmagah in čudežih padel. ... Temu bo sledil mesija Ben David (Davidov sin) in vodil Izrael do dokončne zmage, do zmagoslavja, in vpeljal mesijansko obdobje sreče.«

Ta vodilni motiv o umirajočem mesiji so v letih po smrti Bar Kokhbe še naprej ‚pestovali‘ in ga nazadnje uporabili za bodočega mesijo, ki bo padel v bitki. Patai takole pojasnjuje: »Domnevno je treba razumeti, da bo (Mesija) kot Jožefov sin umrl na začetku časa konca, nato pa se bo vrnil v življenje kot Davidov sin in dokončal nalogo, ki jo je začel v svojem prejšnjem telesu (inkarnaciji).«

Kakšna nenavadna podobnost z verovanjem kristjanov v prvem stoletju! Obe skupini sta trdili, da verujeta v mesijo, ki bo umrl in bo obujen nazaj v življenje pred začetkom napovedanega časa miru!

Novi ugovori

V začetnih stoletjih našega štetja se je prebivalstvo poganskega Rima počasi spreobrnilo k rimokatoličanstvu, in med dozdevnimi učenci Jezusa se je razširila protižidovska gonja. Po tem so bili Judje priče takšnih krvoločnosti, kot so bile križarske vojne in inkvizicija — del, s katerimi so jasno prestopili Božjo zapoved: »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.« (3. Mojzesova 19:18, EI) Razen tega so dozdevni Jezusovi nasledniki prevzeli nekrščanska verovanja kot na primer nauk o trojici. Že Mojzes pa je učil: »JEHOVA JE NAŠ BOG, JEHOVA EDINI!« (5. Mojzesova 6:4, EI) In medtem ko prvotni ugovori, da ne bodo verovali v Mesijo, ki je umrl, niso več veljali, so Židje imeli novega – nebiblijsko obnašanje in verovanja tistih, ki so trdili, da sledijo Jezusu. Zato so Judje še naprej odklanjali krščanstvo.

Mesija — resničnost ali samo pojem?

Judje so Mesijo pričakovali skozi vsa stoletja. Tako je na primer v trinajstih členih vere, ki jih je sestavil srednjeveški rabi Maimonides, vključeno tudi tole: »Verujem ... popolnoma verujem, da bo Mesija prišel, in četudi bi kasnil, ga bom vsak dan čakal.«

V zadnjem času pa so mnogi Judje prenehali pričakovati Mesijo kot človeka. Pred enim stoletjem. je pisal Joseph Perl: »Izobraženi Žid si ne predstavlja več Mesije kot resnične osebe.«

Takšni Židje menijo, da Mesija ni stvarna oseba, temveč samo v mislih ustvarjena oseba, zato raje govorijo o mesijanskem obdobju kot o Mesiji. Toda brez Mesije ne more biti mesijanskega razdobja.

Kdaj pa naj bi prišel ta Mesija? Kaj pravijo Hebrejski spisi?