Naj Mesija trpi in umre?

KOT smo že videli, so Judje v prvem stoletju pričakovali voditelja, ki bi premagal Rimljane in vzpostavil Izraelu judovsko kraljestvo, prinesel naj bi mir in Božje blagoslove. Ker Jezus iz Nazareta ni izpolnil teh pričakovanj, ga židovsko ljudstvo ni sprejelo kot Mesijo.

Mnogi Judje, ki so jih Jezusovi nauki pritegnili, so verovali, da Jezus je Mesija, čeprav je umrl. Kako to, da so lahko verovali? Kako so mogli ti Judje verovati v nekoga, ki je trpel in umrl, Hebrejski spisi pa so nakazali, da bo Mesija s kraljestvom nad Izraelom prinesel velike blagoslove?

Kot pokazujejo njihovi spisi, so kmalu po Jezusovi smrti njegovi judovski učenci prišli do zaključka, da so spregledali važne prerokbe iz Hebrejskih spisov. In le-te so pokazovale, da je moral Mesija najprej opraviti delo, ki mu je bilo vnaprej določeno, šele potem bi zavladal kot kralj nad Izraelom. Kakšno delo je bilo to? In kje v Hebrejskih spisih piše o tem ‚pripravljalnem‘ delu Mesije?

Danielovo prerokovanje Mesije

Medtem ko se v Hebrejskih spisih hebrejska beseda za Mesijo ali Maziljenca pogosto nanaša na kralje in duhovnike starega časa, pa se pridevnik v hebrejskem tekstu omejuje na maziljence. Vendar je v spisih stavek, kjer je hebrejska beseda za Mesijo zapisana brez pridevnika, in pomeni Mesijo. Bodimo pozorni na to, kaj piše v Svetem pismu:

»Sedemdeset (letnih) tednov je določenih nad tvojim ljudstvom in nad tvojim svetim mestom, da se ukroti odpad in napravi konec grehu in se poravna greh in da se uvede večna pravičnost. ... Vedi torej in razumi: od časa, ko izide povelje, da se obnovi Jeruzalem, do Maziljenca (»Mesije«, Patai) – kneza, bo sedem (letnih) tednov, in za dvainšestdeset (letnih) tednov bo zopet pozidan trg in jarek in to v času stiske. Po dvainšestdesetih (letnih) – tednih bo Maziljenec (»Mesija«, Patai) odstranjen.« (Daniel 9:24–26, NS)

Zanimivo je, da piše tukaj v Svetem Pismu, da bo vpeljana večna pravičnost, toda tega ne pripisuje vladarstvu Mesije, temveč to povezuje z njegovo smrtjo.

Nadalje izvemo, da se bo to zgodilo, ko bo »konec greha«. To je gotovo omembe vredno, kajti v Hebrejskih spisih piše, da imamo vsi prirojeno težnjo, da delamo napačno ali grešimo. V 1. Mojzesovi 8:21 je citirana naslednja Božja izjava: »Mišljenje človeškega srca je hudobno od njegove mladosti.« (EI) Beremo tudi: »Res, na zemlji ni pravičnega človeka, ki dela dobro in ne greši.« (Propovednik 7:20) Vendar je kljub temu, da ima vsakdo med nami takšno nagnjenje, ki ga ne moremo povsem premagati, pojava in smrt Mesije naredila »konec grehu«! Nič čudnega, da je to rečeno v zvezi z vzpostavitvijo »večne pravičnosti«!

Razen tega je v 9. poglavju Daniela rečeno, da bodo s pojavo in smrtjo Mesije »poravnani grehi«. V Hebrejskih spisih se nanaša beseda »sprava« ali poravnava na pokritje grehov z darovanjem živalskih žrtev. (2. Mojzesova 29:36) Zanimivo pa je, da v Danielu 9. poglavje beseda »spraviti« ni uporabljena v zvezi s smrtjo neke živali, temveč v zvezi s smrtjo Mesije!

»Sprava« za druge

Upoštevati je treba, da je v Hebrejskih spisih razen v Danielu 9:24–26, kjer je nakazana nadomestna spravna žrtev, še en tekst, ki izčrpno opiše, kako tisti, ki je ‚poravnava‘, trpi in umre. Ta prerokba izrecno opisuje trpljenje in smrt človeka, ki priskrbi spravo za grehe drugih. Sveti spisi dejansko govore, da bo njegova duša žrtvovana za krivice drugih grešnikov! Upoštevajmo, kaj o tem Božjem služabniku piše v Izaiji 52:13 do 53:12:

»Zaničevan je bil in preziran med možmi, mož bolečin in izkušen v trpljenju, in kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, je bil zaničevan, in nič ga nismo čislali. Zares, on je nosil bolezni naše in si je naložil bolečine naše. ... A on je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru in rane njegove so bile nam v ozdravljenje. ... Jehova mu je naložil nas vseh krivice ... bil (je) odrezan iz dežele živečih, zaradi prestopka ljudstva mojega ga je zadel udarec ... Ko izvrši duša njegova daritev za greh, bo videl zarod, podaljšal bo dni svoje in kar je Jehovi po volji bo uspevalo v roki njegovi. Od nadloge duše svoje bo videl sad in se sitil (bo videl dobro in bo zadovoljen, NS). S poznanjem svojim bo pravični hlapec moj mnoge storil pravične; in njih krivice bo naložil nase. Zato mu dam velike v delež, in delil bo plen z mogočnimi; ker je žrtvoval dušo svojo v smrt, ... on je nesel greh mnogih in prosil za grešnike.«

Upoštevajmo, da je Izaija govoril o pravičnosti, ki jo bo vpeljala oseba, ki bo kot »spravna žrtev«, ‚ranjena zaradi naših grehov‘ in bo s tem nosila ‚krivdo vseh nas‘. Ker se iz Daniela 9:24—26 vidi, da bo Mesija priskrbel takšno spravo, se tudi tekst iz Izaije 52:13 do 53:12 nanaša na delovanje tega Mesije.

Pojasnjeno nasprotje

Če mora Mesija trpeti in umreti, da bi poravnal grehe drugih, kako bi lahko tedaj vladal kot Kralj, kakor je napovedano v Izaijevi prerokbi? Izaija je opozoril na to navidezno nasprotje, ko je rekel o Mesiji: »Če da življenje svoje kot daritev za krivdo, ... bo dolgo živel.« (EI) In: »Delil bo plen z mogočnimi; zato ker je žrtvoval dušo svojo v smrt.« Bi se moglo kaj tako očitno nasprotnega dejansko zgoditi? Kako bi mogel nekdo ‚dolgo živeti‘ zatem, ko je »žrtvoval dušo svojo v smrt«?

Drugi Božji služabnik je nekoč vprašal: »Ako človek umre, bo li oživel?« (Job 14:14, EI) Hebrejski spisi nam odločno govore: Da! V hebrejskih spisih ne piše samo o tem, da so Božji preroki obudili mrtve v življenje, temveč je v njih tudi rečeno, da bo prišel čas, ko se bodo »mnogi od teh, ki spijo v prahu zemlje, ... prebudili«. (Daniel 12:2, EI; primerjaj 1. Kraljev 17:17–24; 2. Kraljev 4:32–37; 13:20, 21.)

Da bi se Božja beseda lahko izpolnila, bi se moral Mesija vrniti v življenje ali biti obujen. Samo tedaj bi lahko vladal kot kralj in blagoslovil človeštvo. Naslednje Davidove besede bi lahko upravičeno uporabili nanj: »Zakaj moje duše ne boš pustil v grobu.« (Psalm 16:10, NS)

Te biblijske prerokbe so judovski učenci Jezusa v prvem stoletju končno razumeli. In vedeli so, da je Jezus kljub trpljenju in smrti lahko Mesija. V njegovi smrti so dejansko videli dokaz, da je res bil Mesija!

Zakaj tako težko sprejemljivo?

Večina Judov tistega časa je težko sprejela Mesijo kot takšnega, ki trpi in umre. Nedvomno je bilo za to krivo tedaj razširjeno mnenje. Mnogi Judje so na primer menili, da so sposobni popolnoma premagati svoje prirojeno nagnjenje h grešenju, če se drže Mojzesove postave, Tore. Takšni so mislili, da lahko iz lastne moči narede »grehu konec«, zato niso čutili nobene potrebe po Mesiji, ki bi umrl za njihove grehe, kot sprava.

Drugo razširjeno mišljenje pa je bilo, da je Bog Žide že davno proglasil za pravične, ker so pač bili Abrahamovi potomci. Zopet moramo reči, da Židje, če bi bili samodejno pravični, ne bi potrebovali Mesije, ki je »mnoge storil pravične«. Bilo je tako, kot piše Klausner: »Celotna zamisel Mesije, ki bi ga usmrtili, je bila v Jezusovem času ... nekaj, kar si ni bilo mogoče zamisliti.«

Še kakšnih sto let po Jezusovi smrti Judje niso verovali v Mesijo, ki je bil usmrčen. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je stvar spremenilo. Kaj se je zgodilo?