Braniti svojo vero

»Kristusa [. . .] kot Gospoda posvečujte v srcih svojih. Pripravljeni bodite vsekdar na odgovor [obrambo, NW] vsakemu, ki vas vpraša za vzroke upanja, ki je v vas.« (1. PETROV 3:15)

1., 2. Zakaj Jehovovih prič nasprotovanje ne preseneča, vendar kaj si želijo?

V VEČINI držav so Jehovove priče na splošno znani kot pošteni, moralni ljudje. Mnogi jih poznajo kot dobre sosede, ki ne povzročajo nikakršnih težav. Ironično pa je, da so te miroljubne kristjane po krivici preganjali tako med vojno kot tudi v času miru. Vendar jih takšno nasprotovanje ne preseneča. Pravzaprav ga pričakujejo. Navsezadnje vedo, da so ljudje v prvem stoletju »sovražili« zveste kristjane. Zakaj bi torej tisti, ki si danes prizadevajo prav posnemati Kristusa, pričakovali, da se jim bo godilo kako drugače? (Matevž 10:22) Poleg tega Biblija pravi: »Vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu, bodo preganjani.« (2. Timoteju 3:⁠12)

² Jehovove priče ne želijo biti preganjani, niti ne uživajo v stiskah (kaznih, zaporih ali slabem ravnanju), ki spremljajo preganjanje. Hočejo ,živeti mirno in tiho življenje‘, da lahko neovirano oznanjujejo dobro novico o Božjem kraljestvu. (1. Timoteju 2:1, 2) Versko svobodo, ki jo imajo v večini držav, cenijo in jo rabijo za opravljanje svojega bogočastja. Poleg tega vestno delajo vse, da bi ,imeli mir z vsemi ljudmi‘, tudi z voditelji človeških oblasti. (Rimljanom 12:18; 13:1–7) Zakaj so torej ,osovraženi‘?

3. Kateri je eden od razlogov, da ljudje po krivem sovražijo Jehovove priče?

³ Ljudje po krivem sovražijo Jehovove priče v bistvu zaradi istih stvari, zaradi katerih so včasih preganjali zgodnje kristjane. Kot prvo jim nekateri niso naklonjeni zato, ker ti ravnajo po svojem verskem prepričanju. Goreče denimo oznanjujejo dobro novico o Božjem kraljestvu, toda drugi njihovo gorečnost napačno razumejo, na oznanjevanje gledajo kot na »agresivno spreobračanje«. (Primerjaj Dejanja 4:19, 20.) Poleg tega so nevtralni v politiki in vojnah narodov, kar pa si ljudje včasih napačno razlagajo, češ da Priče niso lojalni državljani. (Miha 4:3, 4)

4., 5. a) Česa po krivem obtožujejo Jehovove priče? b) Kdo so pogosto glavni pobudniki preganjanja Jehovovih služabnikov?

⁴ Drugič, Jehovove priče so tarča lažnih obtožb, bodisi čistih laži bodisi popačenih predstavitev njihovih naukov. Zato so jih v nekaterih deželah neupravičeno napadli. In ker si prizadevajo za brezkrvno zdravljenje, ki se sklada z njihovo željo, da ubogajo biblijsko zapoved, naj ,se zdržujejo krvi‘, so jih napačno označili za »morilce otrok« in »kult samomorilcev«. (Dejanja 15:29) Dejstvo pa je, da Jehovove priče življenje zelo cenijo in si prizadevajo, da bi tako sami, kot tudi otroci, dobili najboljšo mogočo zdravstveno oskrbo. Obtožba, da vsako leto zaradi zavrnitve transfuzije krvi umre mnogo otrok Jehovovih prič, je povsem neutemeljena. In ker biblijska resnica ne vpliva enako na vse člane družine, se Priče obtožuje, da razbijajo družine. Vendar tisti, ki jih poznajo, vedo, da ti zelo cenijo družinsko življenje in se trudijo ravnati po biblijskih zapovedih, naj se mož in žena med seboj ljubita in spoštujeta, otroci pa ubogajo starše, pa če so ti verni ali ne. (Efežanom 5:⁠21–​6:⁠3)

⁵ Mnogokrat se je izkazalo, da so glavni pobudniki preganjanja Jehovovih služabnikov verski nasprotniki, ki skušajo s svojim vplivom na politične oblasti in po sredstvih javnega obveščanja zatreti dejavnosti Prič. Kako naj bi se mi, Jehovove priče, odzvali na takšno nasprotovanje, bodisi da je nastalo zaradi našega verovanja in navad bodisi zaradi lažnih obtožb?

,Razumnost vaša bodi znana vsem ljudem‘

6. Zakaj je na tiste, ki so zunaj krščanske občine, pomembno gledati uravnovešeno?

⁶ Najprej bi morali na tiste, ki niso enakega verskega prepričanja kot mi, prav gledati, tako kot nanje gleda Jehova. Sicer lahko po nepotrebnem izzovemo sovražnost oziroma očitke. »Krotkost [razumnost, NW] vaša bodi znana vsem ljudem,« je zapisal apostol Pavel. (Filipljanom 4:5) Biblija nas torej spodbuja, naj na ljudi zunaj krščanske občine gledamo uravnovešeno.

7. Kaj zajema ohraniti se ,neomadeževane od sveta‘?

⁷ Po eni strani nas Sveto pismo zelo jasno opominja, naj ,se [ohranimo] neomadeževane od sveta‘. (Jakob 1:27; 4:4) Izraz ,svet‘ se tu in še na mnogih drugih mestih v Bibliji nanaša na človeško množico, ločeno od pravih kristjanov. Mi živimo sredi te družbe ljudi; z njimi prihajamo v stik v službi, šoli in soseščini. (Janez 17:11, 15; 1. Korinčanom 5:9, 10) Vseeno pa pazimo, da ostajamo neomadeževani od tega sveta, tako da se ogibamo stališč, govora in vedenja, ki nasprotujejo Božjim pravičnim potem. Zelo pomembno je tudi, da sprevidimo nevarnost tesnega druženja s tem svetom, še posebej s tistimi, ki razglašajo, da prezirajo Jehovova merila. (Pregovori 13:⁠20)

8. Zakaj nam nasvet, naj ostanemo neomadeževani od tega sveta, ne daje nikakršne osnove za to, da bi na druge gledali zviška?

⁸ Seveda pa nam nasvet, naj ostanemo neomadeževani od tega sveta, ne daje nikakršne osnove za to, da brez pomislekov omalovažujemo tiste, ki niso Jehovove priče. (Pregovori 8:13) Spomnimo se zgleda judovskih verskih voditeljev, o katerih smo razpravljali v prejšnjem članku. Oblika religije, ki so jo razvili, ni ugajala Jehovu, niti ni prispevala k dobrim odnosom z Nejudi. (Matevž 21:43, 45) Ti fanatični možje so zaradi samopravične drže zviška gledali na Nejude. Mi nimamo takšnega ozkoglednega stališča, ne preziramo tistih, ki niso Priče. Kakor apostol Pavel si želimo, da bi si vsi, ki slišijo biblijsko sporočilo resnice, pridobili Božjo naklonjenost. (Dejanja 26:29; 1. Timoteju 2:3, 4)

9. Kako naj bi se uravnovešen svetopisemski pogled poznal v tem, kako govorimo o ljudeh druge vere?

⁹ Uravnovešen svetopisemski pogled bi se moral poznati tudi v tem, kako govorimo o tistih, ki niso Priče. Pavel je Titu naročil, naj kristjane na Kreti spomni, naj »o nikomer [. . .] grdo ne govore, naj ne bodo prepirljivi, ampak odjenljivi, kažejo naj sleherno krotkost proti vsem ljudem«. (Titu 3:2) Bodimo pozorni na to, da kristjani niso smeli grdo govoriti o »nikomer«, niti o nekristjanih na Kreti, od katerih jih je bilo nekaj poznanih po laganju, požeruštvu in lenobi. (Titu 1:12) Zato tudi mi ne bi ravnali svetopisemsko, če bi o tistih, ki niso iste vere, govorili žaljivo. Z vzvišeno držo ne pritegnemo drugih k čaščenju Jehova. Toda če se naš pogled na druge in vedenje do njih skladata z razumnimi načeli Jehovove Besede, ,lepšamo Božji nauk‘. (Titu 2:⁠10)

Kdaj molčati in kdaj govoriti

10., 11. Kako je Jezus pokazal, da ve, kdaj je a) »čas molčanja«? b) »čas govorjenja«?

¹⁰ V Propovedniku 3:7 piše, da je »čas molčanja in čas govorjenja«. Tu pa se pojavi problem, namreč, kako se odločiti, kdaj se ne meniti za nasprotnike, ter kdaj spregovoriti in braniti svojo vero. O tem se lahko veliko naučimo iz zgleda nekoga, ki je bil vedno popolnoma preudaren, Jezusa. (1. Petrov 2:21) On je vedel, kdaj je »čas molčanja«. Ko so ga na primer višji duhovniki in starešine obtoževali pred Pilatom, ,ni odgovoril ničesar‘. (Matevž 27:11–14) Jezus ni hotel reči ničesar, s čimer bi posegel v izpolnitev Božjega namena z njim. Namesto tega se je odločil, naj zanj pričajo dela, po katerih je bil znan. Vedel je, da njihovega ponosnega razuma in srca ne bo spremenila niti resnica. Zato se ni menil za njihove obtožbe, namenoma je molčal. (Izaija 53:⁠7)

¹¹ Jezus pa je tudi vedel, kdaj je »čas govorjenja«. Tu in tam se je odkrito in javno soočil s tožniki ter ovrgel njihove lažne obtožbe. Ko so ga denimo pismarji in farizeji skušali pred množico osramotiti z obtožbo, da izganja demone z Belzebubovo pomočjo, ni dopustil, da bi te lažne obtožbe obveljale. Z osupljivo logiko in učinkovito ponazoritvijo je laž ovrgel. (Marko 3:20–30; glej tudi Matevž 15:1–11; 22:17–21; Janez 18:37.) Podobno je bilo, ko so ga po izdajstvu in prijetju privedli pred sinedrij. Veliki duhovnik Kajfa je zvijačno zahteval: »Zaklinjam te pri živem Bogu, povej nam, ali si ti Kristus, Sin Božji?« Tokrat je spet bil »čas govorjenja«, saj bi si njegov molk sicer lahko razlagali s tem, da zanika, da je Kristus. Zato je odgovoril: »Sem.« (Matevž 26:63, 64; Marko 14:61, 62)

12. Kakšne okoliščine so spodbudile Pavla in Barnaba, da sta v Ikoniji srčno govorila?

¹² Razmislimo tudi o Pavlu in Barnabu. V Dejanjih apostolov 14:1, 2 piše: »V Ikoniji [. . .] sta skupno šla v judovsko shodnico in sta tako govorila, da je vero sprejela velika množica Judov in Grkov. Tisti Judje pa, ki niso verovali, naščujejo in nahujskajo duše poganov [Nejudov, NW] zoper brate.« V The New English Bible beremo: »Toda Judje, ki se niso spreobrnili, so naščuvali Nejude in zastrupili njihov razum proti kristjanom.« Judovski nasprotniki se niso zadovoljili le s tem, da so sami zavrnili sporočilo, temveč so pričeli z umazano kampanjo, nejudovske prebivalce so si prizadevali navdati s predsodki do kristjanov.a Kako močno so morali sovražiti krščanstvo! (Primerjaj Dejanja 10:28.) Pavel in Barnaba sta menila, da je bil to »čas govorjenja«, saj bi očitki javnosti sicer lahko potrli nove učence. »Ostala sta tam torej dosti časa, srčno govoreč v Gospodu [Jehovu, NW],« ki je pokazal svoje odobravanje s tem, da jima je dal moč delati čudežna znamenja. Končalo se je tako, da so bili eni »za Jude, drugi pa za apostole«. (Dejanja 14:⁠3, 4)

13. Kdaj je pri srečanju z očitki navadno »čas molčanja«?

¹³ Kako naj bi se torej odzvali, kadar nam kaj očitajo? Vse je odvisno od okoliščin. V nekaterih razmerah je treba uporabiti načelo, da je »čas molčanja«. To še posebej velja, kadar nas neomajni nasprotniki skušajo potegniti v nesmiselne prepire. Ne smemo pozabiti, da nekateri ljudje pač nočejo poznati resnice. (2. Tesaloničanom 2:9–12) Trud, da bi razglabljali s tistimi, katerih srca se ponosno oklepajo nevere, je prazen. Poleg tega pa bi se s spuščanjem v razprave z vsakim lažnim tožnikom, ki nas napade, lahko odvrnili od veliko pomembnejše in nagrajujoče dejavnosti: pomagati ljudem poštenega srca, ki zares želijo zvedeti biblijsko resnico. Ko se torej soočimo z nasprotniki, ki so odločeni o nas širiti laži, velja naslednji navdihnjeni nasvet: »Ogibajte se jih.« (Rimljanom 16:17, 18; Matevž 7:⁠6)

14. Kako vse lahko pred drugimi branimo svojo vero?

¹⁴ To pa seveda ne pomeni, da svoje vere ne branimo. Konec koncev je tudi »čas govorjenja«. Prav je, da nas skrbi za iskrene ljudi, ki so izpostavljeni klevetam o nas. Ljudem smo pripravljeni razložiti naše srčno prepričanje in te možnosti se zares veselimo. Peter je napisal: »Kristusa pa kot Gospoda posvečujte v srcih svojih. Pripravljeni bodite vsekdar na odgovor [obrambo, NW] vsakemu, ki vas vpraša za vzroke upanja, ki je v vas, toda s krotkostjo in strahom.« (1. Petrov 3:15) Ko nas ljudje, ki se iskreno zanimajo, vprašajo za dokaz verovanja, ki nam je pri srcu, ko povprašujejo o lažnih obtožbah nasprotnikov, smo svojo vero odgovorni braniti in jim priskrbeti trezne biblijske odgovore. Za povrh lahko veliko povemo z lepim vedenjem. Nepristranski opazovalci, ki zapažajo, da se res trudimo živeti v skladu z Božjimi pravičnimi merili, lahko brez težav vidijo, da obtožbe proti nam niso resnične. (1. Petrov 2:12–15)

Kako pa je z obrekljivimi informacijami po občilih?

15. Kateri primer kaže, kako so Jehovove priče tarča izkrivljenih informacij po občilih?

¹⁵ Včasih so Jehovove priče tarča izkrivljenih informacij po občilih. V nekem ruskem časopisu, 1. avgust 1997, je bil na primer objavljen obrekljiv članek, v katerem je med drugim pisalo, da Priče od članov brezpogojno zahtevajo, naj ,se odpovejo svoji ženi, možu in staršem, če ti njihove vere ne razumejo in ne verjamejo isto kot oni‘. Vsak, ki zares pozna Jehovove priče, ve, da je ta trditev lažna. Biblija kaže, da morajo kristjani neverujoče družinske člane ljubiti in spoštovati, in Priče si prizadevajo poslušati to navodilo. (1. Korinčanom 7:12–16; 1. Petrov 3:1–4) Toda članek so vseeno natisnili, s čimer so napačno seznanili mnogo bralcev. Kako lahko branimo svojo vero, kadar nas po krivem obtožijo?

16., 17. in okvirček na 16. strani a) Kaj je nekoč pisalo v Stražnem stolpu glede odzivanja na lažne informacije v občilih? b) V kakšnih okoliščinah bi Jehovove priče lahko odgovorili na negativna poročila v občilih?

¹⁶ Tudi tu je »čas molčanja in čas govorjenja«. V Stražnem stolpu je nekoč pisalo naslednje: »Ali bomo te informacije v javnem občilu prezrli ali pa bomo primerno branili resnico, je odvisno od okoliščin, pobudnika kritiziranja in njegovega cilja.« V nekaterih primerih je morda najboljše, da se ne menimo za negativna poročila in občilom ne dajemo nadaljnjega povoda za laži.

¹⁷ Včasih pa je lahko »čas govorjenja«. Morda so zanesljivega časnikarja ali poročevalca napačno seznanili o Jehovovih pričah in morda bi bil vesel resničnih informacij. (Glej okvirček »Popravljanje napačne predstavitve«.) Če negativna poročila v občilih pri ljudeh vzbudijo predsodke, zaradi katerih je ovirano naše delo oznanjevanja, se predstavniki podružnične pisarne Watch Tower Society morda odločijo, da bodo branili resnico po kakšnem primernem sredstvu.b Lahko denimo pooblastijo usposobljene starešine, da prikažejo dejstva, denimo v nekem televizijskem programu. Če tedaj tega ne bi storili, bi to lahko pomenilo, da Jehovove priče nimajo odgovora. V takšnih zadevah posamezni Priče modro upoštevajo navodila Watch Tower Society in sodelujejo z njegovimi predstavniki. (Hebrejcem 13:⁠17)

Pravno braniti dobro novico

18. a) Zakaj za oznanjevanje ne potrebujemo dovoljenja človeških vlad? b) Kako ravnamo, kadar nam ne dovolijo oznanjevati?

¹⁸ Naše pooblastilo, da oznanjujemo dobro novico o Božjem kraljestvu, prihaja iz nebes. To delo nam je naložil Jezus, ki mu je dana »vsa oblast v nebesih in na zemlji«. (Matevž 28:18–20; Filipljanom 2:9–11) Za oznanjevanje torej ne potrebujemo dovoljenja človeških vlad. Vseeno pa priznavamo, da v verski svobodi laže širimo kraljestveno sporočilo. V državah, kjer lahko svobodno opravljamo svoje bogočastje, bomo s pravnim sistemom to svobodo ščitili. Kjer pa takšne svobode ni, jo bomo skušali zakonito pridobiti. Pri tem si ne prizadevamo za družbeno reformo, temveč za ,obrambo in [pravno, NW] utrjevanje evangelija‘.c (Filipljanom 1:⁠7, SSP)

19. a) Kakšne so lahko posledice ,dajanja Bogu, kar je Božjega‘? b) Kaj smo odločeni delati?

¹⁹ Jehovove priče priznavamo, da je Jehova suveren vesolja. Njegov zakon je najvišji. Človeške oblasti vestno ubogamo, s čimer ,dajemo cesarju, kar je cesarjevega‘. Vendar ne bomo dopustili, da bi nam kaj preprečilo spolnjevati veliko pomembnejšo odgovornost, to je ,dati Bogu, kar je Božjega‘. (Matevž 22:21) Popolnoma razumemo, da nas bodo zaradi tega narodi »sovražili«, vendar sprejemamo to kot del stroškov, ki prihajajo z učenčevstvom. Pravna zgodovina Jehovovih prič 20. stoletja pričuje, da smo odločeni svojo vero braniti. In z Jehovovo pomočjo in podporo bomo še naprej »neutrudno učili in oznanjali evangelij«. (Dejanja 5:42, SSP)

[Podčrtna opomba]

Ali se spomnite

◻ Zakaj so Jehovove priče ,osovraženi‘?

◻ Kako bi morali gledati na tiste, ki niso istega verskega prepričanja kot mi?

◻ Kakšen uravnovešen zgled nam je dal Jezus glede ravnanja z nasprotniki?

◻ Kako lahko praktično upoštevamo načelo o ,času molčanja in času govorjenja‘, kadar nam kaj očitajo?

[Okvir na strani 16]

Popravljanje napačne predstavitve

»V Yacuibi (Bolivija) se je krajevna evangeličanska skupina dogovorila z neko televizijsko postajo, da pokaže film, ki so ga očitno izdelali odpadniki. Zaradi posledic, ki jih je imel ta program, so se starešine odločili obiskati dve televizijski postaji in jima ponudili, da proti plačilu predvajata javnosti videokaseti Jehovove priče – organizacija za tem imenom in Biblija, knjiga dejstev in prerokb. Po tem, ko si je videokaseti Skupnosti ogledal lastnik neke radijske postaje, je bil ogorčen nad napačno predstavitvijo v programu odpadnikov in se Pričam ponudil, da lahko večkrat brezplačno predvaja obvestilo o naslednjem območnem zborovanju Jehovovih prič. Zborovanja se je udeležilo neobičajno veliko ljudi, Priče pa so pri strežbi srečali mnoge poštenega srca in ti so jim postavljali iskrena vprašanja.« (1997 Yearbook of Jehovah’s Witnesses, strani 61–62)

[Slika na strani 17]

Jezus je tu in tam odkrito ovrgel lažne obtožbe tožnikov